Frančiškov predhodnik Benedikt XVI. je svoj odstop pojasnil s tem, da je utrujen. Malokdo je to pojasnilo jemal resno, a španski škof Miguela M. Buendiada je februarja v Madridu razložil, da se je papež mesec za mesecem praskal po glavi: »Vsak mesec po mojem ukazu prostovoljno odstopita dva do trije škofi. Koliko jih še bo?«

Poznavalci premikov v Rimskokatoliški cerkvi so pozneje ocenili, da je španskega škofa pri opisovanju papeževih zadreg malo zaneslo. Toliko škofov celo učinkoviti nemški papež vendarle ni odslovil. Drži pa, da so se številke odstopov in razrešitev škofov v zadnjih letih zvišale. Na to je opozoril že junija 2012 italijanski časopis L'Espresso z enciklopedičnim člankom o odstavljenih škofih, v katerem je zbral 48 najbolj odmevnih primerov zadnjih dvajsetih let. Spolne zlorabe otrok, odplačevanje zločinskih grehov, pornografija, slabo gospodarjenje in pranje denarja v vatikanski banki so prevladali nad doktrinarnimi spori, ki so navadno botrovali škofovskim razrešitvam.

Prostovoljni odstop škofov ureja drugi odstavek kanona 401 Zakonika cerkvenega prava: »Škofa, ki je postal manj sposoben opravljati dela svoje službe zaradi šibkega zdravja ali iz drugega tehtnega razloga, se lepo naproša, da predoči svojo odpoved službi.« Če tega ne naredi po očitnih namigih nadrejenih, ga njegovih dolžnosti razreši papež.

Vatikanske težave so dobile resne ekonomske razsežnosti januarja 2012 z Vati-leaksom. Razkriti dokumenti so dokazovali, da je delovanje vatikanske banke ali uradno Inštituta za versko delovanje vključevalo aktivnosti, ki v krogih boja proti finančnemu kriminalu izpolnjujejo definicijo pranja denarja, sodelovanja z mafijo, skorumpiranimi politiki in podjetji. Odmevnim spolnim škandalom, ki so zbijali škofovske kape na tla, in odstavitvam zaradi preveč naprednih ali preveč konservativnih stališč so se pridružile odstavitve zaradi slabih menedžerskih spretnosti škofov. To v prevodu pomeni sume o korupciji, pranju denarja in pridobivanju neupravičenih koristi.

Menedžerstvo po Vatikanu

Maja 2012 je tako papež Benedikt XVI. odstavil škofa Francesca Miccicheja iz sicilske škofije Trapani zaradi preiskave o finančni korupciji. Italijanska policija je sledila izginotju več kot milijona evrov v hodnikih dobrodelnih škofijskih fundacij. Micciche, ki je na svojem stolčku sedel 14 let, je bil ogorčen, da vatikanske oblasti niso zapopadle dogajanja v škofiji in »so prepustile kler in predvsem ljudi nemilosti drobnjakarskega klevetanja«. Trdil je, da gre za zaroto tako znotraj kot zunaj rimskokatoliških institucij zaradi njegovega nasprotovanja prostozidarskim ložam in mafijskemu kriminalu.

Slaba dva meseca kasneje, 2. julija lani, je Benedikt XVI. uradno »olajšal pastirske skrbi« slovaškega škofa Roberta Bezaka, nadškofa iz Trnave. Škof je bil že februarja povabljen k odstopu, a se na povabilo ni odzval. Zaželeni odstop naj bi bil posledica škofovih »težav pri škofijski administraciji«. Škof Bezak je prepričan, da se resnični razlogi skrivajo v njegovi jasni kritiki svojega predhodnika, nadškofa Jana Sokola. Bezakova odstavitev je sicer sledila preiskavi, ki so jo zahtevali vatikanski uradniki. Le nekaj dni po njegovi razrešitvi pa je slovaško tožilstvo začelo preiskavo finančnih poslov trnavske škofije. V podporo škofa Bezaka, »škofa s človeškim obrazom«, so se oblikovale facebook skupine, organizirani pa so bili tudi pohodi podpore.

Slabe »menedžerske kompetence« so leta 2011 stale položajev dva afriška škofa. Prvi je bil marca k odstopu prisiljen kongoški škof Jean-Claude Makaya Loembe iz Pointe-Noira. Razlog za odstop naj bi bile resne težave pri upravljanju škofije, zaradi katerih je bilo zaupanje v škofa izgubljeno. Maja je nato prišla še novica o odstopu Basila Tapsobaja iz Koudouogouja v Burkini Faso, ki je prav tako zapustil škofijo zaradi »menedžerske nekompetentnosti«.

Že leta 2009 pa je, ne zaradi razpečevanja pornografskih materialov, ampak njihovega uvoza in posedovanja, odstopil kanadski škof Raymond John Lahey. Pornografija je pri kanadskih organih pregona vzbudila posebno pozornost, ker je vsebovala posnetke otrok. Lahey je doktor filozofije, škof je postal leta 1986. V začetku avgusta 2009 mu je uspelo izpogajati preko 13 milijonov kanadskih dolarjev težko poravnavo v skupinski tožbi, ki so jo vložile žrtve zaradi spolnih zlorab duhovnikov od leta 1950 dalje v antigoniški škofiji. Septembra se je škof Lahey vračal z izleta v Evropi. Na ottawskem letališču so cariniki pregledali njegov računalnik in odkrili »zaskrbljujoč material«. Lahey je maja 2011 priznal krivdo in zaprosil za zaporno kazen. Januarja naslednje leto je bil zaradi uvoza otroške pornografije obsojen na 15 mesecev zapora in 24 mesecev pogojne kazni. A ker je že med procesom preživel 8 mesecev v priporu, mu je bilo po sedaj razveljavljeni zakonodaji omogočeno, da je že na dan izreka sodbe odkorakal na prostost.

Nočne more

Razkritja o spolnih zlorabah otrok v Rimskokatoliški cerkvi so leta 2010 odmevala v Belgiji. Aprila je po priznanju odstopil škof Brugesa Roger Vangheluwe. Leto dni kasneje je belgijski tožilec razložil, da Vangheluwu ne bo mogoče soditi, ker so kazniva dejanja zastarala. Nekaj dni zatem, 12. aprila, je iz Vatikana prišlo sporočilo, da mora Vangheluwe zapustiti Belgijo in da mu je prepovedano dajati javne izjave. Le dva dni kasneje se je nekdanji škof usedel pred televizijske kamere. V intervjuju je priznal, da ni nadlegoval le enega, ampak dva nečaka. Zlorabe je opisal kot »malo dejanje intimnosti«, ki je pri prvem nečaku trajalo trinajst let, od nečakovega petega leta dalje, pri drugem pa po Vangheluwovih besedah »komaj dobro leto«. Intervju je sprožil ogorčenje tako med laiki kot rimskokatoliškimi funkcionarji.

V Avstraliji je škof Patrick P. Power prav spolne zlorabe v Cerkvi navedel med razlogi za svojo odpoved in zgodnjo upokojitev junija 2012. Zagovornik pravic prebivalcev Vzhodnega Timorja, Palestincev in avstralskih aboriginov je v članku že leta 2010 zapisal, da bi Rimskokatoliška cerkev morala s svojimi verniki predebatirati vprašanja celibata, cerkvenega učenja spolnosti in vloge žensk v Cerkvi. Vatikansko nesposobnost poslušati in upadanje števila duhovnikov je poleg spolnih škandalov izpostavil kot glavne izzive. Iste probleme je v svojem delu izpostavljal tudi njegov kolega William M. Morris. Leta 2006 je v pismu vernikom pozval k debati o poroki duhovnikov in o sprejetju duhovnic. To je sprožilo niz komunikacij med Vatikanom in svobodomiselnim Avstralcem zaradi »disciplinskih in doktrinarnih težav«. Sledila je vatikanska preiskava in 2. maja 2011 je papež Benedikt XVI. uradno razrešil škofa Williama M. Morrisa, ki je pred tem zavrnil možnost, da sam poda odpoved škofovski službi.

Morris je z upokojenima škofoma Powerjem in Geoffreyjem Robinsonom maja letos sprožil internetno peticijo Za božjo voljo, ustavite spolne zlorabe ... za vedno!, naslovljeno na papeža Frančiška. V njej pozivajo k temeljitim spremembam v delovanju Rimskokatoliške cerkve.

Bolj pobalinsko izkoriščevalska zgodba pa je iz naše soseščine. Julija 2009 je papež Benedikt XVI. razrešil duhovnika Tomislava Vlašića na njegovo prošnjo. Vlašić je deloval v Međugorju in naj bi bil med najzaslužnejšimi, da je bosansko-hercegovsko mestece postalo svetovna romarska atrakcija. Novinar Simon Caldwell v britanskem tedniku The Spectator piše, da se je osem let po posvetitvi v duhovnika Vlašić zapletel v ljubezensko afero z nuno Rufino. Nosečo z njunim sinom jo je poslal v Nemčijo, njuno ljubezensko dopisovanje pa je konec sedemdesetih po spletu naključij prišlo v roke bodočemu papežu Benediktu XVI. Leta 2008 je prišlo obvestilo, da Vatikan preiskuje duhovnika Vlašića »zaradi širjenja dvomljivih doktrin, manipulacij z vestjo, sumljivega misticizma, neposlušnosti do legitimno izdanih ukazov« in obtožb zaradi kršitve šeste zapovedi: ne prešuštvuj. Vlašić je bil takoj podvržen »ostrim preventivnim in disciplinskim ukrepom« ter poslan v frančiškanski samostan v Lombardijo na »obvezni tečaj teološko-spiritualne formacije«. Februarja lani pa se je ponovno oglasil. Z Italijanko Stefanio Caterino sta posnela 40-minutno predavanje, ki naj bi bilo začetek njunega new-age gibanja. Komentarja Vatikana ni bilo zaslediti. Je pa vatikanska študija A Christian reflection on the New Age iz leta 2003 ugotovila, da je new-age nekompatibilen in sovražen do temeljnih prepričanj krščanstva.

Težava je, da se v sedanji cerkveni krizi vrednot, finančnih ekscesov in škandalov majejo prav temeljna prepričanja krščanstva o pravičnosti in poštenosti. Sklicevanja na »gnila jabolka« in »dejanja posameznikov« ne bodo dovolj. Kriza je odraz celotnega sistema.