Razvrednotenje ali razprodaja?

Časopis kot pivo

Tako Dave Boyle, angleški avtor in svetovalec, v obsežni analizi medijev v Veliki Britaniji stanje v časopisni industriji primerja z zapiranjem pubov. Ti lastnikom zaradi nakupovalnih središč in cenejšega piva ne nosijo več toliko dobička, kot so vredne nepremičnine, v katerih so pubi. Zato jih pač prodajajo. »Enako počnejo lastniki časopisov, ki imajo običajno svoja domovanja v centrih mest. Iz njih so izčrpali vse, kar se je dalo, zanje imajo vrednost zgolj še nepremičnine,« pravi.

To počnejo predvsem lastniki, ki imajo medij zgolj zaradi interesa po profitu ali čem drugem (politika?) in so zato tudi postali lastniki medijev. Ko zaškripa, pa se hitro pokažejo njihovo nepoznavanje področja, neznanje pri upravljanju, nerazumevanje po nuji tesne povezanosti med medijem in javnostjo ter popolna odsotnost vizije.

Obstajajo tudi drugačni lastniki. Zanimivo je na primer, da je največji lastnik Primorskih novic v več kot tričetrtinski lasti družbe Dohle ICL iz Hamburga, drugega največjega mesta v Nemčiji, kjer imajo tiskani mediji izredno tradicijo. Tam je na primer sedež družbe Axel Springer, ki izdaja tako lokalne, nacionalne kot mednarodne medije, in vrsta drugih. Seveda se tako v Hamburgu kot povsod po Nemčiji (in po svetu) ukvarjajo s krizo tiskanih medijev in iščejo recepte ter modele za njihovo preživetje, saj so tiskani mediji najpomembnejši za medijsko pismenost prebivalstva, za njihovo poglobljeno informiranost in razgledanost. Prav nikjer (če niso zgolj interesni lastniki) pa ne vidijo rešitve v tem, da bi se oddaljili od bralcev. Povsem nasprotno. Na glavnih ulicah mest imajo pisarne lokalni časopisi, v njih vse svoje izdaje in založniške izdelke, predvsem pa prijazno osebje, ki daje obiskovalcu občutek, da je časopisu mar za njegovo mnenje, informacije, oceno in se trudi ugotoviti, kaj bi še lahko bila za bralca dodana vrednost.

Palača ni zgolj poslovni prostor

Lastniki Primorskih novic svoj odnos in vedenje o medijih, novinarstvu in zgodovini zdaj nazorno kažejo skozi prodajo Palače Tarsia, ki je mnogo več kot zgolj poslovni prostor na živahni Ulici OF ali medijski ulici, kot ji tudi pravijo. Videti je, da so imeli v socialističnih časih za to več občutka, saj je po vojni tam v središču mesta svoj prostor dobil Radio Koper, nekaj društev in Primorske novice, ki so počasi osvajale stavbo in jo leta 1991 začele tudi obnavljati.

Do takrat pa so ustanovitelji oziroma pionirji Primorskih novic v Novi Gorici (1947) in Istrskega tednika, kasneje Slovenskega Jadrana v Kopru ter ustvarjalci časopisa morali prehoditi zahtevno razvojno pot. Ustvarili so nov medij, se ob delu usposabljali za profesionalno novinarstvo, prepričevali občine, da bi pri razvoju pomagale in se hkrati ne mešale v vsebine. Napravili so spoštovanja vredne temelje in regionalni časopis z največjim deležem bralstva med sorodnimi mediji v Sloveniji.

Zato smo lahko nadaljevali njihovo delo, ko so se Primorske novice preobrazile v podjetje in je končno napočil čas za obnovo stavbe v občinski lasti, ki je bila v precej slabem stanju. Vodstvo koprske občine z Aureliom Jurijem na čelu je imelo posluh, vodstvo Primorskih novic pa jasen cilj, kakšno naj bo domovanje prvega tiskanega medija na Primorskem in kako obuditi staro slavo palače.

Zgradila jo je namreč stara in pomembna družina Tarsia, ki je bila prvič omenjena leta 1229, leta 1478 pa so njeni takratni člani postali grofi Svetega rimskega imperija. V družini Tarsia so bili učenjaki, humanisti, kapitani in zelo znani tolmači Benečanom na turškem dvoru. V času največjega umetniškega in kulturnega razcveta Kopra se je rodil tudi Antonio Tarsia, koprski organist in komponist, ter živel v palači, ki nosi letnico 1669.

Obnova stavbe je tekla nekaj let, saj je bilo treba sanirati vlago, okrepiti temelje in konstrukcijo, v celoti obnoviti podstrešje in streho, zamenjati stavbno pohištvo in obnoviti ter osmisliti veliko vhodno avlo, v kateri smo odkrili poslikave. Ob 350-letnici rojstva Antonia Tarsia leta 1993 smo na fasado že lahko pritrdili marmornato spominsko ploščo z napisom Palača Tarsia.

Stavbo smo potem na dražbi od občine odkupili in končali obnovo do leta 1997. Ko sem leta 2003 pisala koprskemu županu Borisu Popoviču zaradi propadajočega objekta v soseščini in mu predlagala, da ga obnovimo in oživimo, sem zapisala: »Časopisno založniška družba Primorske novice ima že desetletja sedež v središču Kopra, Palačo Tarsia pa smo prenovili in restavrirali tako, da je danes eden tistih historičnih spomenikov, ki krasijo mestno jedro, hkrati pa je živ in dinamičen organizem, ki ima vselej odprta vrata za najširšo javnost.« Brez uspeha. Stavba na Volaričevi je bila prodana šele lani Sicilijancu Alfredu Cavallaru.

Zanimivo je, da so bili v opisanem času obnove večinski lastniki podjetja Primorske novice zaposleni (67 odstotkov). Ko so svoje deleže začeli prodajati, so hkrati prodajali tudi palačo in druge nepremičnine. Danes časopisna hiša Delo prodaja Večer, ki je vsaj enkrat večje podjetje kot Primorske novice in ima temu primerno mnogo večjo poslovno stavbo v središču Maribora, za ceno 2,5 milijona evrov. Palačo Tarsia vrednotijo na 1,3 milijona evrov. Koliko so potem še vredne Primorske novice?

Zaposleni na Večeru se trudijo, da bi odkupili podjetje, v katerem delajo, iščejo novo lastninsko-upravljavsko obliko medija, ki bi onemogočala manipulacije in razvrednotenje novinarstva ter časopisa.

Kakšna usoda čaka Primorske novice in Palačo Tarsia? Glede na tišino v novinarskem, kulturnem, občinskem in še kakšnem okolju to, kot kaže, nikogar ne zanima. Samo praznina mesta, vsebin in vrednot je vsak dan večja.