Kajti prej ko bodo končali z delom, ki jim ga vsako jutro zada strogi učitelj, več časa bo ostalo za tekanje po prostrani stepi, ples, petje, risanje, namizne igre in uganjanje nagajivih domislic, kot je risanje s flomastri po obrazih in škropljenje z vodo. Za vse, ob čemer se neznansko zabavajo in nevede učijo drug od drugega, tako otroci kot prostovoljci. Ti se vsakih nekaj tednov izmenjujejo na posestvu nevladne organizacije Mongolian Workcamps Exchange (MCE).

Njen idejni oče je Bataar. Sloki mož blizu 40 let je leta 2000 prvič organiziral prostovoljni kamp, ki je formalno ločena enota, v praksi pa sta s sirotišnico spojena v eno celico. Od takrat s tem in drugimi prostovoljnimi projekti živi 24 ur na dan. »Nekateri otroci nimajo staršev, drugi imajo samo očeta ali mater. V sirotišnici so, ker njihovi starši samohranilci ne zmorejo poskrbeti zanje. Otrok s ceste tukaj ni,« je dejal v trenutkih, ko je mrak počasi odganjal škrlatno nebo, ki skoraj vsak večer objame gore, razložene vse okoli stepe na območju, ki je dobilo ime po rečici Buhug. Pojasnil je, da otroci prihajajo iz vseh delov Mongolije. V sirotišnico jih pošljejo lokalni guvernerji, ki imajo pregled nad socialnimi razmerami med slabimi tremi milijoni prebivalci v 1,5 milijona kvadratnih kilometrov veliki državi. Število otrok v sirotišnici se zmanjšuje, prostora za nove sirote je dovolj. Včasih je bilo drugače, precej težje, a se je v zadnjih letih marsikaj spremenilo. Prihod tujih korporacij, ki so zavohale še nedotaknjena neizčrpna naravna bogastva, je začel polniti državno blagajno in ustvarjati nova delovna mesta, po drugi strani pa krniti naravo in nomadsko življenje, ki Mongolijo delata edinstveno. Na eni strani se blago nasmiha nedotaknjena čistost dežele, na drugi vanjo grozeče vdira brezobzirni kapital. Kontrast je najbolj očiten v Ulan Batorju, kjer se tepeta zahodni kič in sovjetska sivina, ki je v Mongoliji do začetka devetdesetih pustila močan vpliv.

Bataar je nadaljeval klepet v svoji skromni sobici, ki si jo deli z vodjema kampa, 22-letnima Chinbaajem in Buko. Ko je tretjič ali četrtič utišal mobitel, svoje najpomembnejše delovno sredstvo, je dejal: »Veš, Mongolija je revna država.« Res? Zakaj potem človek na to ne pomisli, ko se znajde v tej čudoviti deželi? Preprosto, ker je bogastvo relativizirano. A duh našega časa bolje razume govorico absolutnega. In številk, ki pravijo: v letu 2012 je mongolsko gospodarstvo zraslo za 12,2 odstotka, leta 2011 za 17,3, leta 2010 pa za 6,4. Stopnja revščine se manjša, leta 2010 je bila 39,2-odstotna, leta 2011 je upadla na 29,8, lani na 27,4 odstotka.

Največ zaslug za gospodarsko rast imajo rudniki. Samo megalomanski Oyu Tolgoi, bolj znan kot OT, v puščavi Gobi na jugu države, kjer je leta 2010 korporacija Rio Tinto začela graditi velemesto pod zemljo, naj bi v prihodnjih letih prispeval 30 odstotkov BDP (ta je lani znašal 5400 dolarjev na prebivalca). Država je v zadnjih letih dvignila socialno podporo, zato si lahko marsikdo od staršev privošči in vzame otroka iz sirotišnice, vsak študent dobi od vlade 50 dolarjev žepnine na mesec…

»Vlada denar ima, a ga ne porablja racionalno. Namesto da bi investirala, da vsaki socialni skupini nekaj malega, s čimer si le nabira glasove. Lahko bi zgradili stotine novih šol, a že dolgo niso nobene,« o trenutnih razmerah v najmanj poseljeni deželi sveta meni Bataar, ki ve, da je država slab gospodar. »Razmere v kampu so precej boljše kot pred tremi leti, a lahko bi bile še boljše. Si že bil v sobah otrok? So precej manj čiste kot naše, ne? Njihova hiša bi morala biti v enakem stanju kot naša, pa ni. To je eden od primerov, ki dokazujejo, da je vlada najslabši gospodar. Oni ne čutijo, ampak samo plačajo. Skoraj nič ne naredijo tukaj. Vedno me prosijo, naj naredimo to in ono. Saj to z veseljem počnem. Toda včasih se vprašam, zakaj moramo vse narediti mi. A kaj, ko smo majhni kot peška v lubenici.« Če bi bila merska enota delavnost in širokosrčnost, bi bila peška že večja od lubenice.

Fantje so spali pod posteljami

Ko je Bataar s somišljeniki prišel v kamp, tam ni bilo skoraj ničesar. »Ni bilo ne vode ne elektrike. Otroci so spali v majhni sobi, dekleta na posteljah, fantje pa pod njimi,« se spominja diplomirani ekonomist. Nato so zavihali rokave. Zgradili so več hiš (tri manjše, za nove varovance, so dokončali konec junija), tuše, posadili drevesa, našli vodo, zgradili stranišča, obzidje okoli posestva... »Najtežje je bilo dobiti elektriko. Električni vod je bil oddaljen dva kilometra. Do naše hiše ga je potegnilo podjetje, ki smo mu morali za to plačati,« je govoril vzneseno. Vse so naredili sami in ob pomoči prostovoljcev. Z bornimi finančnimi sredstvi. Edini prihodek MCE so prispevki okoli dvesto prostovoljcev (slabih 170 evrov za dvotedensko bivanje v kampu), ki vsako poletje pridejo v Buhug. Od države ne dobijo nič. So pa oproščeni plačevanja davkov.

Ko je Anhaa malo pred dvanajsto nekoliko prej kot drugi prišel do konca okoli dvesto metrov dolge grede, ki jo je ta dan moral opleti, se je dvignil, se vrnil na drugo stran njive in z zanj značilnim pritajeno nagajivim nasmeškom vodo v plastenki uporabil za umivanje od zemlje rjavih rok in nohtov. »It's ok, it's ok,« je brezbrižno zamahnil z roko. Nato je v počasnem, zibajočem se koraku odšel proti petsto metrov oddaljenima posestvoma, kjer je ekipa, ki je bila tisti dan določena za kuhanje, že pripravljala kosilo. Na eni strani ograje iz sivih opek je vladno poslopje za otroke, na drugi, ki ga ima v dolgoročnem najemu MCE, sta hiši in tradicionalni mongolski šotor ger za prostovoljce. Na poti do tja se je Anhaa, ne da bi pogledal proti tlom, izognil številnim posušenim živalskim iztrebkom, kakšnega nevede pohodil, rutinirano preskočil dva potoka in se z drobnim telesom po kačje splazil med bodečimi žicami, ki kravam, ovcam, kozam, konjem in jakom preprečujejo, da bi zašli na polje. Večkrat se je ustavil in pobral kamne, jih zalučal v zrak ali v vodo, najbolj pa se je razveselil prazne steklenice vodke. Ta je seveda postala tarča. Kot bi brezčasnost, ki na skrajni rob spomina odrine datume in dneve, zalila vse pore v telesu, se je zdelo, da Anhaa besede naglica ne pozna. Ni je bilo zaznati, ko je premikal ude, niti ko je govoril. Še ko je vrgel kamen, je mehkobno zamahnil z roko. Tudi njegovi vrstniki poleti, ko so zliti z naravo, ne občutijo ničesar napetosti podobnega, pri njem pa je bilo zaznati še posebno mirnost. Kadar ni uganjal norčij s prijatelji, se razume.

Žlobudral je kot voda, ki je v ozadju drsela po naravni strugi, ko sva klepetala med hojo po nenavadno gosti travi, vsaj za deželo, kjer šamani lažje najdejo zlato kot prikličejo dež. Angleščina se je zlagoma izvijala iz njegovih ust, postajala je vse bolj gosta. Razlagal je, kako rad je na tem taboru, pa da si želi postati doktor ali inženir. Da mu je najljubša angleška nogometna liga in da navija za Chelsea. Da imajo otroci iz sirotišnice še en poletni kamp v gozdu na obrobju Ulan Batorja, kjer je okoli 90 otrok. Tam ne delajo, ampak se le igrajo. Vendar mu je bolj všeč delovni tabor, kamor pride le okoli 25 otrok. Izberejo jih glede na to, kako veliki oziroma močni so. Po želji lahko odhod na delovni tabor, kjer pridelujejo hrano za zimske dni pod minus 30 stopinjami Celzija, tudi odklonijo.

Vir življenja pod brlečo žarnico

»Zelo zabavno je. Tukaj smo srečni,« je milo razlagal, ko se je približeval straniščema na štrbunk, ki pozdravita prišleka, preden zavije na eno od dveh posestev. »Lahko dobim malo mrzle vode? V naši hiši imamo samo toplo. Ne vem, zakaj,« je vprašal. Seveda. In je vstopil skozi vrata v ograji. Mimo tovornjaka s peskom, na novo posajenih dreves, poležavajočega psa, dveh hiš in gera se je napotil proti prostoru ob hiški s tuši, namenjenemu pomivanju posode, umivanju zob, točenju vode... Zahvalil se je in izpil nekaj dolgih požirkov iz plastenke. Ledeno mrzla voda je po delu na vročem poletnem soncu prijala. Malenkost manj se prileže, ko se je treba z njo oprhati.

Ko se je odžejal, je splezal čez ograjo, ki ločuje posestvo MCE od sirotišnice. Verjetno je odšel na popoldanski počitek v fantovsko sobo, kjer se rahlo zaprašene postelje tiščijo skupaj kot sardine v konzervi. Pod njimi je mogoče najti zakladnico nereda, v prostoru pred sobo pa na betonskem podu mizi za biljard in namizni tenis v precej razmajanem stanju. Prav dolgo v sobi ni zdržal. Kmalu ga je bilo mogoče spet ugledati nekje v bližini, vsak večer pa v hiši za prostovoljce. Tam sta vladali dobrovoljnost in povezanost. Pa kulturna izmenjava, dajanje in sprejemanje, demonstracija domiselnih idej in številnih talentov. Ena sama radost. Lesketajoče oči včasih igrivo nagajivih, drugič spokojno ubogljivih malih prikazni so pod edino brlečo žarnico postale vir življenja. Podoba je bila idealna, morda idealizirana. A kaj bo z Anhaajem in prijatelji, ko bodo stari 18 let?

Bataar je prepričan, da se jim bo godilo bolje, kot če bi bili pet, deset, petnajst let starejši. »Še pred nekaj leti so morali otroci, ko so dopolnili 18 let, zapustiti sirotišnico in se sami znajti. Bilo je veliko težav,« je razložil. Na bolje se je začelo premikati leta 2003, ko je MCE začela štipendirati mladostnike, ki so opravili maturo in so želeli študirati. A to ni bilo dovolj, kajti potrebovali so tudi stanovanje, zato je precej otrok s trebuhom za kruhom, oziroma za živino, odšlo na podeželje. Od leta 2005 do lani je MCE zanje najemala stanovanje. »Projekt smo končali, ker so bili stroški previsoki. Mesečna najemnina za dvosobno stanovanje znaša v Ulan Batorju vsaj 500 dolarjev, kar je noro. Zato smo hoteli stanovanje kupiti, a nas je k sreči prehitela sirotišnica, ki je zagotovila stanovanje. Sedaj lahko tam živi 16 študentov, nekdanjih gojencev sirotišnice.« Študij jim plača vlada, ne pa tudi magisterija, pri čemer jim želi Bataar pomagati v prihodnosti.

Če bo le mogla, jim bo pomagala tudi 23-letna Serdžong iz Ulsana v Južni Koreji. Bila je ena tistih prostovoljk, ki so se jih otroci najbolj dotaknili. »Pomagati hočem otrokom, a so oni bolj pomagali meni kot jaz njim. Prej je bil moj um oglat, sedaj je okrogel. Prej sem imela veliko negativnih misli, sedaj imam same pozitivne,« je nekega večera, ko je za uro ali dve zmanjkalo elektrike, govorila v temi pred hišo. Z dečkom Erkom sta bila neločljiva, ure in ure sta sedela na tradicionalnih mongolskih stolčkih, ki spominjajo na deželo Liliput, in odkrivala štirinajstletnikov bogat risarski talent. »Ko sva se spoznala, sem mu rekla, da ima lepe oči. Naslednji dan mi je dal zapestnico. Samo zato, ker sem bila prijazna do njega,« se spominja dogodka, ki jo je očaral. Mongolija jo je navdušila. »Če bi dobila službo, bi živela tukaj. Mrzle zime nisem vajena, ampak ljudje se privadimo na vse,« je dejala in dodala, da bo v Južni Koreji odslej pomagala otrokom in starejšim, potrebnim pomoči.

Imajo le drug drugega

Precej prostovoljcev je ta tabor izbralo, ker so želeli spoznati državo. »Mongolija mi je zvenela tako misteriozno. Tukaj sem spoznala, da stereotipi o njej ne držijo,« je dejala 22-letna študentka Čun Huang iz Gaošjonga na Tajvanu. Tudi ona se je stežka odlepila od mladih prijateljev, ki jih je dobila med dvotedenskim bivanjem v njihovi družbi. »Občutek sem dobila, da pripadam skupnosti in da me ta potrebuje. To je dober občutek,« je dejala. Prepričana je, da se otrokom razširijo obzorja, ker se družijo z ljudmi z vseh koncev sveta, a tudi, da dobijo več materialnih stvari, kot so sladkarije in oblačila, kot duhovnih. »Sprašujem se, ali je to dobro,« se je zamislila.

Medtem ko je v hostlu v Ulan Batorju, daleč stran od čarobnega podeželja in velikih nadebudnih oči, tekel pogovor o izkušnjah v kampu, otrocih in njihovi prihodnosti, je ob njej sedel Miguel iz Španije. Triintridesetletni socialni delavec iz Valladolida se je z nasmeškom spominjal raznih dogodivščin, ki pa jih ni doživljal tako čustveno. »Odnos z otroki je bil bolj površinski. Nisem veliko dal in tudi nisem veliko dobil. So bili pa izjemni trenutki, tako zame kot za njih. Ko smo delali, sem včasih dobil občutek, da počnemo zares nekaj dobrega,« je dejal Miguel, ki ima veliko izkušenj z delom z marginalnimi skupinami. Dela v zavodu, ki pomaga odvisnikom od drog. »Ta kamp je drugačen od drugih, zelo mi je všeč. Le prepustiti se moraš in ne preveč razmišljati, saj ne moreš veliko spremeniti. Kot prostovoljec si le kamenček v izobrazbi otrok.«

Da je o tem pametno razmišljati, ko se človek odpravi na tovrsten prostovoljski tabor, se strinja nekdanji gojenec sirotišnice, ki ni želel biti imenovan. Fant v zgodnjih dvajsetih je v najstniških dneh preživel marsikaj, ve tudi, kakšno je življenje na cesti. Bivanje v kampu mu je, kot je povedal, zelo pomagalo. A se spomni tudi bolečine. Predvsem čustvene. »Nekoč sem se zelo navezal na dekle iz Južne Koreje. Bila je tako prijazna, ves čas sva bila skupaj. Tako kot vsakdo, ki zapušča kamp, je tudi ona rekla, da se bo vrnila. Vsako leto sem jo čakal, a je nisem dočakal. Čeprav je minilo že veliko let, del mene še vedno upa, da se bo nekoč vrnila,« so se mu orosile oči. Zato meni, da morajo biti prostovoljci odgovorni in iskreni do otrok. Tujci, ki jih obiščejo, so zanje edino okno v svet, za marsikoga tudi edini stik s toplino odraslih. Kajti, kot pravi neimenovani fant: v sirotišnici imajo le drug drugega.