Ozadje sodnega procesa v Izraelu je sicer skrajno nenavadno in ima glede na Dolenčevo plat zgodbe tudi elemente zarote. Kot pravi, bi, če bi se imel priložnost še enkrat odločati, verjetno kaj storil tudi drugače. Nenazadnje se je v dvajsetih letih, kar je ta proces »visel nad njim« in ga je ves čas imel vsaj v kotičku misli, naučil veliko o pasteh prava. Skoraj toliko, »da bi lahko šel v četrti letnik pravne fakultete«, se bežno nasmehne, preden spomni, kako uničujoča je bila zanj ta edina tožba v karieri.

Nevrokirurške operacije, kakršne opravljate, so v primerjavi z mnogimi drugimi zdravljenji precej tvegane. Kaj je šlo narobe pri izraelskem bolniku?

Pri teh operacijah lahko pride do krvavitve, kar pa se pri tem bolniku ni zgodilo. Operacija je tekla po načrtih – bolniku smo tumor v celoti odstranili, po operaciji pa so bolnika premestili v prostor za zbujanje. Tam je ostal dve uri, potem pa je anestezistka ugotavljala, ali je stabilen in kam ga je treba premestiti. Ocenila je, da bolnik spontano zadovoljivo diha in se normalno pogovarja, zato ga je premestila na enoto intenzivne nege. Če bi bilo karkoli narobe, če bi imel težave z dihanjem, govorom ali zavestjo, bi ga premestili v enoto centralne intenzivne terapije. Dihanje se je pri njem poslabšalo šele dan po operaciji. Prav zato, ker se takšni zapleti dogajajo, bolnike v enoti intenzivne nege neprestano nadzorujejo. Tam so ob njih ves čas izobražene medicinske sestre, spremlja pa jih tudi dežurni zdravnik. Prav vsakega bolnika moramo obravnavati kot morebitnega kandidata za zaplete.

Sodišče v Tel Avivu je sklenilo, da bi morali takoj poskrbeti za pregled s CT in da je bil prepozno deležen intenzivne terapije.

Nič od tega ni res. Za začetek nikjer na svetu, še najmanj pa v učnih oziroma univerzitetnih ustanovah, o premeščanju pacientov takoj po operaciji ne odloča kirurg. To dela anestezist, zato za te odločitve v nobenem primeru ne morem biti odgovoren.

Je napako po vašem torej storil kdo drug v UKC?

Ne, obravnava je bila ustrezna. Anestezistka, ki je bila tisti dan dežurna in je ugotavljala stanje bolnika v sobi za bujenje, je ugotovila, da je bolnik stabilen. Zato je bila odločitev, da gre na oddelek intenzivne nege, ustrezna. Stanje se je poslabšalo šele naslednji dan. Res pa leta 1992, ko je bil bolnik operiran, še ni bilo naprstnikov, ki jim pravimo oksimetri. Ti danes določajo koncentracijo kisika v krvi, posredno pa lahko iz tega sklepamo na druge funkcije, tudi dihalno, in ukrepamo prej. Da dihalna funkcija upada, je bilo v tistem času mogoče ugotoviti šele, ko je bolnik postal nemiren. Takoj ko se je to zgodilo, so ukrepali in ga premestili v enoto intenzivne terapije, kjer so ga priključili na respirator.

Ste se po pooperativnih zapletih pogovorili s svojci gospoda Mesike?

Jaz osebno ne, pač pa zdravnik, ki je bil takrat dežuren in odgovoren za bolnika v enoti intenzivne nege.

Kako so pacient in njegovi svojci za operacijo izbrali vas in UKC Ljubljana?

Niso me poiskali sami, takšna je bila državna politika v Izraelu. Ker so imeli premalo primerov tega zdravljenja, so sklenili, da se jim te dejavnosti ne splača razvijati. Paciente s tumorji, kakršnega je imel ta bolnik, so pošiljali v druge države. Slovenija je v tistem času imela izkušnje z naborom pacientov iz 24-milijonskega prebivalstva nekdanje Jugoslavije. Ustrezne ustanove po svetu sta za bolnike iskala izraelski rabin in njegov tim, ki je bil tega vešč. V Sloveniji smo imeli z operacijami lobanjskega dna veliko izkušenj, po tem smo bili znani, zato so nas izbrali.

Benigni tumor pa je bil pri tem pacientu pred operacijo že precej velik, saj se znaki pri tej vrsti tumorja in na takem mestu pokažejo precej pozno. Ko je rasel, si je krčil prostor na račun možganskih struktur v okolici. Odrival je žile, možgansko deblo, male možgane in hrbtenjačo. Operacija je bila zato zahtevna.

Svojci bolnika so po poročanju izraelskih medijev pojasnili, da so zanjo plačali 24.000 dolarjev vam osebno in ne ljubljanskemu kliničnemu centru, kot ste zatrdili vi.

Plačali so UKC, najprej depozit, ki ga bolnik plača pred sprejemom v bolnišnico. Končni znesek pa je odvisen od več dejavnikov, na primer trajanja zdravljenja v bolnišnici, števila pregledov in vseh terapevtskih posegov. Svojci so dobili račun, in sicer račun UKC.

Pravite, da ste tega bolnika operirali med rednim delovnim časom. Ali ne velja, da samoplačnike iz tujine v bolnišnici zdravite izven rednega delovnega časa oziroma ločeno od domačih pacientov?

Od samega začetka velja dogovor, da zdravljenje samoplačnikov ne sme motiti rednega dela oziroma zdravljenja slovenskih bolnikov. Praviloma zato samoplačnike operiramo z drugo ekipo kot pri predhodnem rednem delu in izven rednega delovnega časa. Tako je bilo že pred dvema desetletjema. Res pa je včasih operacijska dvorana slučajno prazna, in ne vem, zakaj ne bi takrat operirali tudi samoplačnika.

Kako to, da je bolnik tožil vas osebno, ne pa UKC, če je za operacijo njegova družina plačala bolnišnici in je bila bolnišnica tudi zavarovana za primere tožb?

Tega ne vem, lahko pa povem, kako so me pri tej tožbi zvabili v past. Kolega iz Izraela me je prosil, naj mu pridem pomagat pri operacijah. Eno sva že opravila, drugo pa delno, ko je rekel, da mora po opravkih in da mi lahko pomaga operacijo dokončati njegov asistent. Preden je odšel iz operacijske dvorane, je rekel, da me v njegovi pisarni čaka večja kuverta. Domneval sem, da sem dobil kakšno knjigo, kot so mi jih pacienti že večkrat podarili. Ko sem kuverto odprl, pa sem videl, da gre očitno za spis s sodišča. V tistem trenutku sem razmišljal samo, kako priti iz Izraela, saj sem domneval, da je vsa stvar koordinirana in da me bodo zadržali v državi. Za pomoč sem zaprosil kolege iz ZDA, ki so mi uredili letalsko karto takoj naslednji dan. Ko sem prispel do Züricha, so mi javili, da so izraelski časopisi že poročali o procesu proti meni.

Ste bili s kolegom, ki je očitno sodeloval pri tej pasti, kasneje še v stiku?

Sem, žal je sedaj že pokojni. V ozadju trika, pri katerem je sodeloval, je bila logika, da se moraš braniti tam, kjer ti tožbo vročijo. Tudi drugi, ki sem jih poznal v Izraelu, so mi rekli, da se moram pač braniti v njihovi državi. Obrnil sem se na uglednega izraelskega odvetnika, ki so mi ga predlagali, a se ta ni sam lotil primera. Predal ga je mlajšemu sodelavcu, ki me je potem zastopal, a naših argumentov na sodišču praktično niso upoštevali. Da do zapleta in škode za pacienta ni prišlo pri operaciji, dokazuje na primer njen videoposnetek in tudi drugi dokumenti, kar pa sodišča ni zanimalo. Za pomoč sem zaprosil tudi klinični center kot inštitucijo, preko katere naj bi bil kot zdravnik zavarovan za primere tožb, a nisem dobil podpore. Pomagati so bili pripravljeni le pri prevajanju pošte. Poleg tega je takratni direktor Primož Rode podpisal dokument, da je bilo zdravljenja bolnika korektno in da napake ni bilo. To sicer dokazuje tudi, da ne držijo trditve, da z dogajanjem niso bili seznanjeni.

Zakaj niste od delodajalca odločneje zahtevali, da vam v procesu stoji ob strani?

Res bi mi morali pomagati, vendar jih k temu nisem mogel prisiliti, čeravno sem jih zaprosil za pomoč. Tako sem se obrnil še na zdravniško zbornico in ministrstvo za pravosodje. Slednje je podalo uradno stališče, da se pri procesu v Izraelu niso držali haaške konvencije, ki zagotavlja korektno sojenje. Ta dokument še vedno obstaja. V Izraelu mnenja našega ministrstva niso upoštevali, so mi pa očitali znanstva s slovenskimi politiki. Takega stališča pa ni zavzelo le sodišče, ampak celo odvetnik, ki me je tam zastopal. Tako sem videl, da na pomoč v Izraelu sploh ne gre računati, odvetniku, ki glede na dogajanje ni ravnal v moj prid, pa sem odpovedal pooblastilo. Kljub temu ga je izraelsko sodišče določilo za prenašanje pošte v mojem primeru, kar je bil očiten konflikt interesov.

Kako to, da se po odpovedi pooblastila prvotnemu odvetniku niste vključili v proces z drugim odvetnikom?

Upošteval sem stališče našega pravosodnega ministrstva, da dotedanji proces ni bil ustrezen in da bi morali biti vsi nadaljnji koraki pri tej tožbi vodeni prek diplomatske pošte. Te nisem prejel. Da je bil proces zelo nenavaden, kaže navsezadnje tudi višina dosojene odškodnine. Za rekordno so jo označili tudi v Izraelu, več kot 14-krat pa je višja od najvišje dosedanje zahtevane odškodnine v Sloveniji. Nerazumljivo mi je tudi, kako je bila ob vsem tem ta sodba priznana še v Sloveniji. Sodišče je na primer jasno zapisalo, da argumentov strokovnjakov ljubljanske pravne fakultete, ki opozarjajo na neustreznost procesa v Izraelu, sploh niso presojali. Upam, da bo zadevo v obravnavo vzelo ustavno sodišče, saj gre vendarle za zaščito človekovih pravic.

V zadnjem tednu so zaokrožili govorice, očitki in anonimke na vaš račun in na tudi račun bolnišnice. Od tega, da naj v UKC Ljubljana sploh ne bi imeli nobene dokumentacije o zdravljenju izraelskega bolnika, do tega, da naj bi vas v Izraelu ob vročitvi tožbe pridržali, rešil pa naj bi vas nekdanji predsednik države Milan Kučan.

Nič od tega ne drži. Je pa s Slovenijo tako, da nas je malo. Smo kot mravljice v majhni posodi, ki se začnejo gristi med sabo. Tudi zdravniki bi se morali zavedati, da je naš edini sovražnik bolezen, ne pa nekdo, ki morda teče malo hitreje od drugih. Sam si želim le korektnega sodnega postopka, žal pa so mi medtem oblatili ime.

To je bila edina tožba v vaši karieri?

Prva, in upam, da tudi zadnja. Ob tem, da sem opravil več kot 3000 operacij na lobanjskem dnu. Tudi v UKC Ljubljana so začeli prihajati bolniki iz Nemčije, Francije, Italije, Mehike, Peruja, Tajvana... Bolniki so v današnjem globaliziranem svetu vse bolje poučeni in se ne zdravijo le v svojih državah, ampak iščejo najboljšo rešitev za svojo bolezen. Če se odločajo o zdravljenju v tujini, pred odločitvijo seveda preverjajo, kako visoko kotirajo posamezni oddelki, še bolj pa jih zanima, kako dobri so posamezni strokovnjaki.

Je razpon med dobrimi in manj uspešnimi nevrokirurgi velik?

Zmotno bi bilo reči, da mladi ne vedo precej. Lahko imajo znanje, a jim manjka izkušenj, pa tudi modrosti. Znanje se bogati z doživeto znanostjo.

Kako gledate na idejo Zujfa, da bi moral zdravnik, ko enkrat doseže pogoje za upokojitev, oditi? V UKC Ljubljana so sodelovanje z vami v teh dneh še enkrat podaljšali, a le do konca leta.

Izkušnje imajo svojo vrednost, poleg tega pa mi je narava dala mirno roko. Še vedno se čutim sposobnega za operacije. Junija letos sem bil povabljen v Helsinke, kot vsako leto zadnjih deset let, da pred elitnim 60-članskim avditorijem opravim dve operaciji: ena je trajala 10 ur, druga 11 ur. Očitno mi zaupajo, da to zmorem. V medicini se moraš dokazovati vedno znova, tako kot v športu – šteje le, kaj kirurg zmore danes.

Za podaljšanje dela v UKC pa sem zaprosil, ker imam na seznamu za operacije okoli 50 domačih in 20 tujih bolnikov. Ti ljudje so me izbrali, posamične primere tudi poznam. Nekatere bi morda res lahko prevzeli mlajši kolegi, a ni vseeno, kakšna je predhodna »kilometrina«.

Je za vaš oddelek in nasploh za UKC Ljubljana zmanjšanje števila pacientov po osamosvojitvi problem?

UKC Ljubljana se bo moral močno potruditi, da bo imel svetilnike, ki bodo na nekaterih področjih zdravljenja svetili tudi preko meja. Mimo so časi, ko je zadostovalo, da si dober za območje od Šentilja do Sežane. Že z letošnjo jesenjo se obeta prost pretok pacientov, tako da slovenske bolnišnice pred prehajanjem pacientov ne bodo več zaščitene z mejo. Bojim se, da bodo bolniki predvsem odhajali iz Slovenije, sam pa bi si od prostega pretoka želel dvosmerne ceste. To pomeni, da bi v Slovenijo tudi tuji bolniki prihajali na zdravljenje nekaterih redkejših bolezni, slovenski bolniki pa bi odhajali v specializirane centre v tujino. Tako bi tam, kjer neko redko bolezen zdravijo, imeli dovolj izkušenj, ki so pomembne za dobro delo. Nobena bolnišnica ne more biti kar za vse, tudi univerzitetna klinika ne. Evropa ima več kot 500 milijonov prebivalcev in to je odlična priložnost. A če ne bomo šli naprej, bomo nazadovali. Noben tuji pacient ne bo v Slovenijo prišel, ker je na sončni strani Alp, ampak zato, ker se na nekem področju naše zdravstvo uvršča visoko.

Kot svetovno priznanega kirurga so vas velikokrat vabili v tujino. Zakaj ste ostali v Sloveniji?

Ker jo imam rad. Če greš iz domovine, si vedno tujec. Poleg tega sem zadovoljen z ekipo, s katero delam v UKC Ljubljana. Po moji oceni je ena najboljših na svetu. Inštrumentarka in anestezist morata vnaprej vedeti, kakšno gesto morata napraviti. Z zdravnikom, ki operira, morata delovati kot eno telo. Takšen tim je nemogoče kupiti ali ga vzpostaviti v kratkem času. Zdaj, ko bom moral UKC Ljubljana morda zapustiti, sem se z nevrokirurgi iz sveta pogovarjal o tem, ali je Slovenija še vedno zelo cenjena na nevrokirurškem zemljevidu. Odgovori so bili enoglasno pozitivni.

V katerih državah ste še operirali?

Doslej sem bil povabljen na 102 nevrokirurški kliniki po svetu, kjer sem opravil 393 težkih operacij. Samo v ZDA sem operiral na 32 univerzitetnih ustanovah, bil sem tudi v mnogih drugih: Avstraliji, Argentini, Braziliji, Franciji, na Japonskem, v Nemčiji, na Švedskem, v Izraelu... Tako vem, da je tako kot tim tudi oprema v UKC Ljubljana enakovredna drugim bolnišnicam v razvitem svetu.

Operacije lobanjskega dna, po katerih ste v svetu znani, veljajo za izjemno zahtevne. Zakaj so tako tvegane?

Zahtevajo zelo veliko znanja anatomije. Kirurg mora, preden operira paciente, najprej dolgo delati s kadavri v secirnici, kar je neprijetno. Sam sem to delal vsaj tri leta, preden sem začel operirati bolnike. Poleg tega se v možganih pojavljajo drobne variacije od človeka do človeka. Te so še bolj poudarjene, ko se v tkivo naseli patologija. Če začne v možganih nekaj rasti, namreč odriva druge dele.

Poleg tega so lahko pri lobanjskem dnu krvavitve hude in je treba delati zelo počasi, korak za korakom. Paziti je treba tudi, da pri operaciji ne pride do kakšne škode za možgane. Bistvo pristopa, ki smo ga uvedli v Ljubljani, je drugačen dostop do tumorja na lobanjskem dnu. Možgani imajo tri ovojnice. Ena je v tesnem stisku z njihovo površino, druga je nad njo in je pod njo tekočina, zunanja ovojnica pa prekriva obe in ščiti celotne možgane. V nasprotju z dotedanjim pristopom, ko so pri operaciji pritiskali na možgane, smo površino možganov pustili zaščiteno z ovojnicami, do lobanjskega dna pa smo prišli s strani in od spodaj na račun kosti.

Kaj pa bo nevrokirurgija po vašem zmogla v prihodnjih desetletjih?

Menim, da se bo morala tako rafinirati, da bo s svojimi metodami prišla na nivo površine celice. Tam se bo srečala z drugimi področji zdravljenja, kot so imunologija, farmakologija, genetika… Pričakujem, da bodo lahko takrat tumorje na možganskem dnu raztopili. Bolnik bo vzel zdravilo, ki ga bodo z raznimi dostavnimi sistemi pripeljali neposredno do cilja, torej tumorja.

Kljub temu pa bo nevrokirurgija še kako potrebna pri zdravljenju vaskularnih obolenj, ki jih je zaradi staranja populacije vse več. Ne le v srcu, ampak prav tako v glavi. V zadnjih letih na primer govorimo o demenci, pri kateri se možgani skrčijo zaradi slabšega metabolizma. Izvor demenc so res iskali že marsikje, a imajo pri tem vlogo zagotovo tudi žile. Menim, da se bo nevrokirurgija med drugim preusmerila tudi v to bolezen, s katero so se doslej ukvarjale druge stroke v medicini, in da je pred velikim razcvetom.

Sami ste pred leti vpeljali nov pristop k zdravljenju anevrizem, zaradi katerega so posledice za mnoge bolnike neprimerno manjše, kot bi sicer bile. Aktualna pa je tudi ideja, da bi aktivno iskali ljudi, pri katerih bi se lahko pojavile.

Anevrizme na žili nastanejo, ko se žilna stena stanjša, pritiski zaradi strižnih sil v žili pa začnejo steno potiskati navzven. Ko anevrizma poči, 30 odstotkov bolnikov umre, pri 20 odstotkih pa kljub najboljšemu zdravljenju ostane trajna invalidnost. Večinoma gre za mlade ljudi. Dobro bi bilo ugotoviti, zakaj in pri katerih ljudeh nastanejo anevrizme. Lahko bi šlo za kakšno infekcijo, ki pride do žilne stene, slabši gradbeni material v steni, lahko gre za genetske vzroke… Če bi imeli zanesljive teste, ki bi kazali, kdo je kandidat za anevrizmo, bi lahko preprečili, da bi počila. Smrtnosti zaradi zdravljenja nerupturiranih anevrizem tako praktično ne bi bilo, obolevnosti pa le 1,5 odstotka v primerjavi z omenjenimi 20 odstotki pri počenih anevrizmah.

Ta primer kaže, kje bi se bilo treba lotiti problemov zdravstva. Ne bomo ga rešili samo s spremembami organizacije, ampak tudi z novostmi, z boljšim razumevanjem bolezni. Medicino bo treba razvijati ter s tem iskati boljše in cenejše rešitve. To zahteva tektonske premike v današnjem razmišljanju, tudi znotraj stroke. Danes tekamo za boleznimi, namesto da bi jih prehiteli. Tudi v Sloveniji ne bi smelo ostati le pri presajanju tujih dosežkov na naša tla. Težko mi je gledati mlade zdravnike, ki odhajajo v tujino, ker niso zadovoljni s tukajšnjimi razmerami. Ne gre le za vprašanje denarja, ampak tudi stanje duha.

Ljubljansko okrajno sodišče zastavnih pravic ni vpisalo le na vaše premoženje, ki ste ga zavarovali z zemljiškim dolgom, ampak se je na zahtevo tožnika odločilo tudi za rubež vaše plače v bolnišnici. Kaj boste storili, če pride do izvršbe in če v UKC Ljubljana po novem letu ne boste mogli več delati?

Trenutno živim na račun žene in njene družine. Ker imam dva mladoletna otroka, pa bom nekaj moral narediti. Druge možnosti kot odhod v tujino zato morda res ne bo, a si tega najmanj želim. Jasno mi je, da si v tujini le številka, doma pa je drugače.