Ko so se po revolucijah v Tuniziji in Egiptu s prvimi demokratičnimi volitvami na oblast zavihteli pod avtokratskimi režimi podjarmljeni islamisti, so ZDA in Evropska unija sprejele novo realnost na Bližnjem vzhodu. Iz Washingtona in Bruslja so prihajala zagotovila, da bo po desetletjih dobrega sodelovanja z avtokratskimi režimi novoizražena demokratična volja ljudstev spoštovana. Obljuba je zvenela kot velik premik v ameriški in evropski zunanji politiki. Vzpon tunizijske stranke Enada (Preporod) in Muslimanske bratovščine je obveljal kot naravni izraz volje ljudi, ki jih strmoglavljena Zine El Abidine Ben Ali in Hosni Mubarak nista poslušala. Toda obe stranki sta se med svojo vladavino izkazali kot nevključujoča politična subjekta. Z neodgovornim odpravljanjem gospodarskih težav, nadevanjem ustavnih uzd opoziciji in vnašanjem islama v državno politično ureditev sta vsaj v delu populacije ohranjali občutek, da zahteve revolucije niso bile izpolnjene in da je pod demokratično preobleko stari avtokratski režim zgolj zamenjal drugi s podobnimi vzorci obnašanja.
Do strmoglavljenja egiptovskega predsednika Mohameda Mursija je že drugič prišlo s tihim odobravanjem ZDA. Če se je Washington težje ločil od Mursijevega predhodnika Hosnija Mubaraka, se je lažje odpovedal manj predvidljivemu Mursiju. Po vojaškem udaru, v katerem so sodelovali tudi politični akterji z dobrim demokratičnim pedigrejem na Zahodu, niti Washington niti Evropska unija Mursijeve odstavitve nista poimenovala z edinim pravim opisom: da se je namreč zgodil vojaški udar. Od nove prehodne oblasti, ki jo vodi sprejemljivi premier Adli Mansur, za njen prijazen zunanjepolitični obraz pa na mestu začasnega podpredsednika države skrbi nekdanji generalni direktor Mednarodne agencije za jedrsko energijo Mohamed El Baradej, nikoli nista zahtevala ponovne umestitve Mursija na oblast. Sprejela sta tranzicijski načrt novih oblasti in sedaj terjata čimprejšnjo izvedbo predčasnih parlamentarnih in predsedniških volitev.
Pomanjkanje legitimnosti
V Tuniziji, zibelki arabske pomladi, se je zmagovita islamska stranka Enada političnega procesa lotila drugače. V koalicijsko vlado so povabili dve manjši sekularni stranki. Kljub temu je po padcu Ben Alija Tunizija ostala nestabilna. Prerekanje o besedilu ustave in slaba gospodarska situacija sta tudi tukaj ohranjala iskro nezadovoljstva. Po zadnji raziskavi študijskega centra katarske televizije Al Džezira je v Tuniziji več kot polovica prebivalstva nezadovoljna z dosežki revolucije, medtem ko je takšno oceno v Egiptu podalo 44 odstotkov anketiranih. Med mladimi je zaupanja v nove parlamente še manj. V vseh državah, kjer je arabska pomlad pripeljala do odstavitve avtokratskih režimov, je nezadovoljstvo nad novo sestavo parlamentov precejšnje. V Tuniziji 81 odstotkov anketiranih mladih med 17. in 30. letom, med generacijo torej, ki je veljala za gonilno silo revolucij in hkrati predstavlja največji delež populacij držav na Bližnjem vzhodu, meni, da novi poslanci ne zastopajo njihovih interesov. V Egiptu je ta delež nekoliko manjši (72 odstotkov), v pogadafijevski Libiji je s poslanci nezadovoljnih 62 odstotkov anketiranih mladih.
Šibka institucionalna oblast se torej v vseh državah sooča s pomanjkanjem legitimnosti med prebivalstvom. V Tuniziji so se razmere dodatno zaostrile julija, po strmoglavljenju Mohameda Mursija v Egiptu. Če je egiptovska mladež pred dvema letoma in pol opazovala, kako so se protestov lotili v Tuniziji, so sedaj Tunizijci pogledovali proti vzhodu, kaj se dogaja na egiptovskih ulicah. Sodu nezadovoljstva je izbil dno atentat na uglednega opozicijskega voditelja Mohameda Brahmija, ki so ga pred njegovim domom ustrelili neznani napadalci. Po že tretjem atentatu na vidne opozicijske politike so se v Tuniziji ponovno okrepila ugibanja, da za napadi stoji vladajoča stranka Enada, ki naj bi za zaščito svoje vladavine oblikovala tudi paravojaške milice. Spet drugi so odgovornost pripisali salafistom, ki so po padcu Ben Alija ustanovili lastne stranke in nevladne organizacije ter krepijo svojo prisotnost v tunizijski družbi. Zmerna islamistična stranka Enada njihovega delovanja ni bistveno omejevala, je pa denimo spomladi prepovedala kongres največje islamistične stranke Ansar Al Šaria, zaradi česar je kasneje prišlo do manjših spopadov med tunizijskimi varnostnimi silami in pripadniki stranke. Stranka Enada se je od vsakršne vpletenosti v politične atentate ogradila in odgovornost pripisala magrebski Al Kaidi, ki naj bi bila precej aktivna na obmejnem območju z Alžirijo.
Po drugem vojaškem puču v Egiptu je nezadovoljna mladina v Tuniziji po egiptovskem vzoru oblikovala gibanje Tamarud (Upor), ki je podobno kot njihovi egiptovski vzorniki začela zbirati podpise za predčasne volitve. Zbrali so jih dvesto tisoč (2 odstotka prebivalstva) in organizirali ulične proteste, medtem ko je v Egiptu gibanju Tamarud uspelo k podpisu prepričati 20 milijonov ljudi (oziroma slabo četrtino prebivalstva). Po nepojasnjenem umoru Brahmija je iz 217-članske ustavodajne skupščine, ki naj bi oblikovala nov temeljni dokument države, izstopilo 65 poslancev sekularne opozicijske koalicije, ki ji je pripadal Brahmi. Medtem ko je voditelj Enade Rašid Ganuči pozival Muslimansko bratovščino v Egiptu, naj nadaljuje s protesti proti odstavitvi Mohameda Mursija, so njegovo vladajočo stranko v tunizijskih mestih prav tako doletele množične demonstracije. Nervozna oblast je pred ponovitvijo egiptovskega scenarija na domačih tleh organizirala demonstracije sebi v podporo in pozneje omejila prostor demonstracij opoziciji. Za še ostrejši ukrep se je ta teden odločila egiptovska vojska. Ker naj bi nadaljevanje protestov Muslimanske bratovščine ogrožalo nacionalno varnost, jih nameravajo postopoma prepovedati.
Če obstaja vtis, da sta v Tuniziji in Egiptu na delu zgolj dva nasprotujoča si tabora, pa je na ulicah Kaira mogoče naleteti tudi na pripadnike novoustanovljenega gibanja Tretji trg, ki po strmoglavljenju Mursija ocenjujejo, da je Egipt razpet med dvema slabima izbirama – diktaturo vojske ali teokratsko državo. Tako kot raznovrstnost egiptovskih in tunizijskih civilnodružbenih skupin, njihovih pričakovanj in strahov predstavlja veliko težavo pri redefiniranju politike ZDA in EU do Bližnjega vzhoda, se s posledicami še ene arabske revolucije, ki se je sprevrgla državljansko vojno, soočajo na Levantu.
Tako kot v primerih Egipta in Tunizije ni mogoče odmisliti strahu Zahoda pred islamizacijo oziroma večjim vplivom radikalnih islamskih skupin v Magrebu in Mašreku, je ta pomislek prisoten tudi v spreminjajočih se oblikah podpore sirski opoziciji. Tamkajšnja državljanska vojna je po kolebanju Zahoda ob izbruhu upora proti vladavini Bašarja Al Asada prestopila meje Sirije. Med nasprotujočimi si interesi ZDA, Rusije, Irana in Hezbolaha sta Savdska Arabija in Katar v želji po slabitvi Irana in Hezbolaha s finančno in orožarsko pomočjo pomagala sirskim upornikom. V državo so se zlili tuji džihadisti, v zaščito režima pa so jim sledili borci Hezbolaha, pomoč iranske republikanske garde in ruska protizračna obramba. Z vse večjimi prstnimi odtisi radikalnih islamistov na sirskem bojišču je začela še nagleje kopneti pripravljenost nekaterih zahodnih držav za morebitno vojaško intervencijo. Premik na diplomatskem parketu ni bil mogoč tudi zaradi zadržkov glede vključitve Irana v mirovne pogovore med precej neenotno sirsko opozicijo in vladno stranjo.
Začasna razelektritev
Po izvolitvi zmernega klerika Hasana Rohanija za novega iranskega predsednika se je enačba sedaj nekoliko spremenila. Če bo ameriški in ruski diplomaciji ob posredovanju posebnega odposlanca ZN in Arabske lige za Sirijo Lakhdarja Brahimija uspelo za zeleno mizo v Ženevo spraviti tako sirsko vlado kot opozicijo, je precejšnja verjetnost, da bo po jutrišnji inavguraciji Rohanija vabilo na pogovore v Ženevo prispelo tudi v Teheran. Potem ko se na sirskem bojišču ne obeta več jasna zmaga nobene strani, valovi sirske državljanske vojne pa pljuskajo v Libanon in delno tudi v Irak, ponovno obstaja interes za zajezitev tega bližnjevzhodnega vrelišča.
Ameriška administracija pa se, potem ko se je že zdelo, da posveča vse večji interes azijsko-pacifiški regiji in se ji pogled odmika od Bližnjega vzhoda, novih poskusov reševanja bližnjevzhodnih konfliktov loteva tudi med Izraelci in Palestinci. Po treh letih popolnega zatišja naj bi pogajalci sedaj končni mirovni sporazum dosegli v devetih mesecih in ga nato predali svojim državljanom v dokončno potrditev. Z obnovitvijo mirovnega procesa so ZDA dosegle razelektritev na enem od žarišč vsaj za nekaj mesecev, uspeh pogajanj pa kljub temu še zdaleč ni zagotovljen. Enako velja za pogajanja o končanju sirske državljanske vojne ter o rešitvi iranskega jedrskega vprašanja, ki se jim se prav tako obeta vnovično nadaljevanje.
