Stresni test mariborske škofije pa je drugačen. Že vrsto let vemo, od kod denar, kako se je obračal in da je poniknil, a šele s »prostovoljnim odstopom« obeh nadškofov je pozornost javnosti dosegla vrelišče. Dogodek dobi neverjetno odmevnost, tudi v tujini, ki je večja od katere koli zamenjave bančnih šefov ali celotnih nadzornih svetov. Po količini medijskih poročil, komentarjev in javne pozornosti je postala zamenjava nadškofov primerljiva le z dogodki najvišjega ranga, na primer s padcem državne vlade in z aferami tipa Patria ali Berlusconi. Takšne odmevnosti ne bo RKC na Slovenskem deležna nikoli več, ponovila jo bo lahko le še s kakšnimi homoseksualnimi škandali v kleriškem vrhu.

Vprašanje pa je, če je tolikšna pozornost upravičena ali pa pomeni pretiravanje? Za oboje gre. Najprej o prvem. Izjemna pozornost javnosti je nujna zato, ker so v igri podatki o sicer različnih, a v vseh primerih izjemno visokih zneskih, in izjemna dvoličnost vpletenih klerikov. Kar pomeni, da pravzaprav nihče ne ve nič, razen da so številke ogromne, medtem ko tisti, ki ve, molči (vatikanska preiskovalna komisija). Slovenska hinavščina je v tem, da vsi kleriki vseskozi govorijo – na čelu z odstavljenima dr. Stresom in dr. Turnškom – da je RKC pri nas »revna in da dela za dobro ljudi«. To so govorili že na začetku denacionalizacije pred dvema desetletjema, to so ponavljali ves čas izvajanja denacionalizacije, isto so govorili pred začetkom gospodarske krize, ko je RKC še lahko investirala vse povprek, in to govorijo še danes po finančnem in moralnem bankrotu. Le kaj bodo govorili jutri? Rekli bodo, da je cerkev »revna in da dela za dobro ljudi«. Ta hinavščina vrhovnih klerikov RKC je na Slovenskem dobila strukturni karakter zaradi zgodovinskih razlogov in aktualnega političnega okolja, kot se je oblikovalo od osamosvojitve dalje. Nejevernim, ki mislijo, da pretiravam, priporočam sociološko monografijo Marjana Smrketa na isto temo (Družbena mimikrija), medtem ko je psihoanalitsko ta pojav najbolje opisan v transakcijski analizi (TA) ter interakcijskih igrah, kot jih je razčlenjeval Eric Berne (poznavalce TA opozarjam zlasti na tri igre, ki so ključne za analizo hinavščine, o kateri govorim, in jih najdemo pod naslovi: Kako se pride od tod, Samo pomagal bi ti rad in pa Lopov in žandar).

Štirje grehi

Ob zlomu nadškofijskih naložb je pomembnejše tisto, na kar smo v teh dneh premalo pozorni, ko preštevamo nasedle naložbe in poslušamo izjave odstavljenih klerikov. Če rečemo, da je problem v stotinah ali tisočih zgubljenih milijonov – ali to pomeni, da bi bil v nasprotnem primeru problem manjši? Bi sploh obstajal? Zelo verjetno bi v primeru uspelih naložb kleriki, politiki in verniki ne videli, da je tudi to problem. Nobene afere ne bi bilo. V primeru uspelih naložb bi RKC hitreje uresničila napovedano strategijo o izgradnji vzporednih, katoliških institucij na vseh področjih, od vrtca do podoktorskih študijev, od socialnih do turističnih, kulturnih, časopisnih, telekomunikacijskih, bančnih, gozdarskih, športnih idr. ustanov. Pred tremi leti – torej že v času potapljanja cerkvenih financ – so slovenski škofje celo lansirali zamisel o ustanavljanju katoliških sindikatov in katoliških združenj za »gospodarstvenike in poslovneže«. Skratka, gre za predkoncilski koncept močne cerkve, ki ga poznamo izpred druge svetovne vojne, za državo v državi, za »stebriščenje« (piliarizem) v smislu separatnih katoliških institucij, za mokre sanje klerikov, na katere tudi javnost ni imuna. Če se javne storitve krčijo, naj imamo vsaj verske. Kar je zares problem, je politični konsenz, ki je enak kleriškemu v tem, da to sploh ni problem.

V zvezi z nasedlimi naložbami je največja spornost cerkvenega vodstva na Slovenskem v slepoti za štiri grehe. Ko se med njimi upravičeno zgražamo nad prvim, podcenjujemo ostale. Ti grehi so: dobičkarstvo, laganje, kraja in državno financiranje.

Ko neprofitne organizacije vlagajo dobiček v projekte za povečanje dobička, niso več neprofitne; če kljub temu trdijo, da so, lažejo.

S tisto mantro o revni cerkvi in dobroti – Saj nam je šlo samo za dobro ljudi – skušajo kleriki pokazati, da niso na isti ravni kot tajkuni, ki so prav tako zapravili kapital, pridobljen iz političnih povezav. Res niso isti, laganje klerikov je hujše, saj nobenega tajkuna na Slovenskem ni zaneslo tako daleč, da bi maskiral propadle projekte s sklicevanjem, da je hotel le dobro delavcem.

Tretji greh – kraja – je v zvezi s premoženjem RKC, katerega »vrhovni upravitelj in skrbnik« je edino papež (kanon 1273), zato so v cerkvenem zakoniku predvidene celo sankcije (»Kleriki ali redovniki, ki proti predpisom kanonov opravljajo trgovske ali kupčijske posle, naj se kaznujejo po teži kaznivega dejanja«, kan. 1392). Slovenski kleriki so investirali cerkveno lastnino brez odobritve Vatikana, celo brez njegove vednosti, čeprav bi morali dobiti dovoljenje o vseh transakcijah nad milijonom evrov. Zato je kraja ustreznejši izraz za odtujeno premoženje kot pa zmota, nevednost, naivnost, nespretnost ali izgovarjanje na nepredvidljivost balonov v gospodarstvu.

Četrti greh je državno financiranje. Kljub zadregi, ko že dolga leta govorim eno in isto, naj ponovim še enkrat: RKC ni kriva za zakonodajo, ki jo sprejema država v tej zvezi (monopolnega financiranja RKC). Je pa kriva, ker za takšno zakonodajo lobira pri vsakokratnih oblasteh, ker vedno hoče še več in ker pri tem stalno ponavlja, da ji sploh ne gre za denar. Država pa naseda, in to je glavni problem. Kako jima to uspe, cerkvi in državi, da sta kljub spreminjajočim levo-desnim vladam zadnjih par desetletij komplementarni igralki? To zgleda takole. Ko sta se zvezdi sedanje afere, Stres in Turnšek, lani že morala zagovarjati na nacionalki, je prvi pojasnil cerkveno poslovanje s temi besedami (Odkrito, TV 1, 3. aprila 2012):

»V naši Cerkvi imamo toliko in toliko dejavnosti, toliko in toliko potreb, ki jih nekdo mora plačati. Plača se vse, samo vprašanje je, kdo. Zdaj – če ne bomo mi plačali, oziroma če si Cerkev ne bo pomagala z nekim svojim lastnim premoženjem, bodo plačali verniki iz svojih žepov, tako kot mora biti, ali pa bo država dala, če bo dala. Ti trije viri so možni: ali država ali verniki ali pa Cerkev s svojim lastnim gospodarstvom. Običajno je tako, da večino dajo verniki s svojimi darovi, nekaj pa tudi Cerkev, kar sama prigospodari.«

Strategija

V čem je trik? Zgornji navedek je sestavljen iz petih stavkov in vsak vsebuje svojo finto. Prvi stavek ilustrira posebnost cerkvene logike financiranja. Ta ni običajna v smislu, da razvijaš dejavnosti glede na sredstva, ki jih imaš, pač pa nasprotno, najprej poljubno širiš dejavnosti, potem pa, ko jih je že »toliko in toliko«, terjaš denar zanje in financerja (državo) okriviš, če ne plača, da bo s tem zadušil te dejavnosti, da se torej gre kulturni boj. V drugem stavku zgornjega navedka vidimo namig, kaj se utegne zgoditi, če se slučajno država ne bi odzvala s financiranjem: jasno, mali ljudje bodo morali stroške cerkvenih dejavnosti pokriti iz lastnega žepa, ker pa cerkev tega noče, se raje žrtvuje in se poda v gospodarstvo, da bo lahko pomagala vernikom, če jim že država noče. Perverznost tega trika je v tem, da se nanaša tudi na pokrivanje verskih storitev, torej duhovne oskrbe, vsega tistega »darovanja« maš, verskih ritualov itd. Zato država – prav ta, ki je ločena od cerkve – plačuje klerike v javnih institucijah, po Šturmovem zakonu v vseh institucijah z dolgotrajno oskrbo, od vojske in policije do zaporov, bolnišnic, domov za starostnike itd. No, v zadnjem stavku prejšnjega navedka, v katerem Stres našteva finančne vire, pa državo kar zataji, saj da vse to plačujejo verniki in pa skromna cerkev s svojim gospodarstvom, država pa nič. To je bistvo cerkvene strategije do države, ki deluje zato, ker država nima strategije niti se ji ne sanja, kaj je njeno bistvo (na področju regulacije verskih skupnosti).

Se je Stresu zareklo, ko je zgornje poudarke improviziral pred kamero, ali pa sem ga interpretiral izven konteksta? Ne. Opisano strategijo najdemo tudi v uradnem dokumentu škofovske konference, ki nosi naslov Financiranje Cerkve (ur. M. Krašovec, 2006). V tem dokumentu RKC na Slovenskem pričakuje od države še nekaj več od proračunskega financiranja verskih storitev in plačevanja klerikov. Zahteva tudi, da bo država financirala celo laike, zaposlene v cerkvenih organizacijah. Poglejmo utemeljitev:

»Cerkev ne samo pričakuje pomoč države oziroma celotne družbe pri svojem delu, ampak jo zaradi koristi, ki jih od njenega delovanja ima celotna družba, povsem upravičeno tudi zahteva« (str. 9).

»Cerkev potrebuje tudi primerno kadrovsko pokritost in organiziranost. Ker imajo tudi laiki vso pravico v Cerkvi delovati kot polno zaposleni in ne le duhovniki in ker vsi sedanji kazalci kažejo, da duhovnikov v bližnji prihodnosti ne bo več, ampak prej manj, bo morala Cerkev za zgoraj naštete dejavnosti odpirati nova delovna mesta predvsem za laike. To pa je zopet dobro za državljane nasploh, saj imajo tako več možnosti, da pridejo do primernega zaslužka« (str. 10).

»Cerkev v Sloveniji zaradi pomanjkanja sredstev ne more zaposlovati laikov za pomoč pri upravljanju in administrativnem delu v župnijah, zato celotno breme vodenja tovrstnih dejavnosti in nalog Cerkve nosijo duhovniki« (str. 39).

Kdo je zares kriv?

Poanta: zakaj pa ne, če lahko. RKC na Slovenskem je, kakršna pač je, in takšna je bila že vseskozi, česar niti ne skriva. Ne glede na to, v kolikšni meri se škandaliziramo nad njo, ima pravico, da je takšna – podjetna, arogantna, pogoltna. Zato bi Vatikan moral biti zgled za našo vlado, in to že od prej. Celo pod ultrakonservativnim Benediktom XVI. – prvim papežem v zgodovini vesoljne RKC, proti kateremu je zaradi hudodelstev zoper človečnost bila vložena kazenska ovadba na Mednarodnem kazenskem sodišču v Haagu – je Vatikan že takrat odločno odrekel vsakršno finančno pomoč slovenskim klerikom. Mi pa se jim ne upamo odreči proračunskih sredstev, zakoličenih v Šturmovem zakonu o verski svobodi, ker se pač ne gremo »kulturnega boja«. Ko država sistemsko vzdržuje monopolizacijo religijske sfere, je za takšno stanje, še bolj kot monopolist, kriva država.

Je torej ob zamenjavi nadškofov izjemna pozornost javnosti upravičena ali pretirana? Upravičena in nujna je pod pogojem, da ne pozabimo na glavnega krivca za takšno stanje. Janša in Pahor, skupaj z njunimi predhodniki ter podrejenimi, sta bolj kriva, kot so krivi Stres in Turnšek ter njuni predhodniki in podrejeni. Dokler tega ne razumemo, nam tudi Frančišek ne bo pomagal.