Ime Durmitor je keltskega izvora in pomeni planina pod vodo. Da je Durmitor res utekočinjen, so okusili tudi tisti, ki so nameravali na eni od njegovih planot zgraditi letališče, vendar so kmalu obupali. Kjer so zarili v zemljo, je pritekla voda. Še ena potrditev vodnatosti Durmitorja se je zgodila v Ledeni jami. V njej so izlili barvo, ki se je čez tri dni pojavila v reki Tari, katere kanjon je s 1300 metri najgloblji v Evropi, v svetovnem merilu pa Taro v tem pogledu prekaša le ameriška reka Kolorado.

Voda iz enega jezera odteka v dve reki

Še precej čudes, povezanih z vodo, je v narodnem parku (NP) Durmitor. Eno takih je Črno jezero (Malo in Veliko), največje in po mnenju mnogih najlepše na vsej planini, ki se polni in prazni na zelo skrivnosten način. Takole nam Željko Terzić, parkovni nadzornik, opiše dogajanje: Ves sneg z Durmitorja, ko skopni, konča v Črnem jezeru, vendar ne neposredno. Znanstveniki so odkrili, da je pod hribom Medved (po črnogorsko Međed) podzemno jezero, ki se začne aprila zaradi taljenja snega polniti z vodo. Ko je ima samo »poln kufer«, jo po posebnih ceveh (slapovih) spusti v Črno jezero, in to zelo razgrajaško. Zgodi se prava eksplozija, ki jo spremlja močan pok, ko začne voda dreti v Črno jezero. Tem občasnim izvirom domačini pravijo čeline, polnjenje Črnega jezera iz čelin pa traja od dva do tri tedne. Ko se napolni tudi Črno jezero, voda iz Velikega jezera odteče v Taro in iz Malega v Pivo. »To je bifurkacija, ko eno jezero odteka v dve reki,« razloži Terzić in doda, da je v Črnem jezeru ta čas še vedno veliko vode, saj je bila zima dolga in zelo obilna s snegom: »Ne pomnimo, kdaj je bilo toliko vode.«

Črnogorci so Durmitor za narodni park razglasili leta 1952 – istega leta kot bližnjo Biogradsko goro in Lovćen. Ta miniaturna državica, ki meri le slabih 14.000 kvadratnih kilometrov, ima kar pet narodnih parkov – poleg omenjenih tudi Skadarsko jezero in Prokletije. Toda vsi skupaj po velikosti komaj presežejo Triglavski narodni park, edini te vrste v Sloveniji. Durmitorski park je z 39.000 hektarji v Črni gori največji, glede na naravne lepote, ki obiskovalcu vzamejo dih, glede na 1325 rastlinskih vrst, kolikor jih tam uspeva, in glede na 130 vrst ptic bi bilo zelo krivično, če ga ne bi Unesco uvrstil na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. To se je zgodilo leta 1980 (v Črni gori ima enak status tudi obmorsko mesto Kotor). Ko Željka Terzića vprašamo, kateri od petih črnogorskih narodnih parkov je zanj najlepši, izzovemo začuden pogled, preden izreče: »Ja, koga neki je svet razglasil za najlepšega? Ni Unesco tega naredil kar tako!«

Pobral milijone, a še naprej pase živino

Pa predstavniki Unesca kdaj zavijejo na Durmitor in se prepričajo, kako ta brani svoj elitni status? Če bi odmislili naravne lepote in bi sklepali le po brezglavi in neokusni gradnji vikendov ter hotelov, bi bil odgovor nikoli. To z daleč največjo vnemo počno v mestu Žabljak, prestolnici Durmitorja, ki sicer (še) ni del narodnega parka, a hiš nemogočih barv in oblik, ki so povečini cele prekrite z aluminijem, ne manjka niti v parku. »Še pred štirimi, petimi leti so gradili brez vsakršnega nadzora. Bila je prava graditeljska invazija,« ugotavlja Boro Nikolić, direktor Turistične organizacije Žabljak. In dodaja, da so s spremembo zakonodaje lani nebrzdano pozidavo vendarle nekoliko zajezili. Jovan Šibalić, naš vodnik po durmitorskih lepotah, k temu pripomni: »Zadnja tri, štiri leta so ljudje gradili, kjer se jim je zahotelo. Zdaj so gradnjo ustavili, dokler ne bodo popisali vseh objektov. Šele potem se bo videlo, pri čem smo.«

Nikolić na vprašanje, od kod prihajajo durmitorski graditelji, odvrne: »Z vsega sveta – iz Rusije, Anglije, Irske... Domačinov je še najmanj.« Prostrani durmitorski travniki, na katerih sena (še) ne balirajo v odvratne folije, ampak ga še vedno ročno zlagajo v kopice, so za petične tujce zelo mikavni. Na veliko kupujejo zemljišča in domačini jih na veliko prodajajo za gradnjo. A ker se na mnogih leta in leta ni nič zgodilo, je Črna gora sprejela zakonodajo, po kateri lahko razlasti investitorja, ki kupi kmetijsko zemljišče, pa na njem dve leti ničesar ne zgradi. Domačini vedo povedati, da je posledice takšnega zakona na svoji koži že občutil Rus, ki naj bi za zemljišče pred leti plačal štiri milijone evrov, ker pa ni ničesar zgradil, so ga razlastili in zemljo vrnili prvotnemu lastniku, ki tam – z milijoni evrov v žepu – še vedno kosi travo in pase živino.

Kamen in les izriva pločevina

Kamen na zemlji in les na kamnu je najkrajša definicija značilne durmitorske hiše, vendar je takih vse manj. Goran Šibalić, lastnik planinskega doma v vasici Pitomine nad Žabljakom, je med redkimi, ki so to tradicijo gradnje spoštovali. Kamen in les sta osnovna materiala, ki ju je uporabil pri gradnji med obiskovalci Durmitorja zelo priljubljenega planinskega doma. V njem za razvajanje lačnih želodcev zelo dobro skrbi Goranova soproga Suzana, medtem ko nekdanji vrhunski alpinist Goran ter sinova Marko in Jovan pohodnike vodijo po številnih planinskih poteh, ki so jih kar sami markirali in za to početje porabili dva meseca. So pa zato v enem samem dnevu premagali več kot dvajset durmitorskih dvatisočakov – Goranov rekord je 22, medtem ko sta jih sinova prehodila 21.

Tako kot večina novejših zgradb na Durmitorju ima tudi Goranova strmo streho iz aluminija zelene barve. To malce bode v oči, saj imajo stare durmitorske hiše lesene strehe. »Zelena aluminijasta streha sicer ni lepa, je pa zaradi dolgih in ostrih zim, kakršna je bila tudi letošnja, praktična. Leseno streho je tukaj težko vzdrževati, saj po dveh, treh letih razpade,« nam pojasni Nikolić. Nevladna organizacija Expeditio iz Kotorja, ki želi na Durmitorju ustaviti stihijsko gradnjo, ker kazi podobo sicer prečudovite pokrajine, pa objavlja anonimne javne razpise za novo durmitorsko hišo, ki bi bila čim bolj podobna klasični in hkrati prilagojena novodobnim potrebam ljudi.

Cicvara sprla Srbe in Črnogorce

Kulinarično tradicijo Durmitor ohranja. Značilne jedi iz kravjega in ovčjega mesa ter mleka strežejo v številnih restavracijah. Vse je ekološko, saj industrije tod ni, živino krmijo izključno z naravnim senom. Trava namreč zraste brez posredovanja človeka in brez pomoči pesticidov. Zelo znani sta prekajena ovčetina in govedina, medtem ko so prašiči na Durmitorju redki, čeprav v vseh lokalih strežejo tudi pršut, ki ne izvira od tod, ampak iz vasice Njeguši pod Lovćenom, rojstnega kraja črnogorskega vladike in pesnika Petra Petrovića Njegoša. Tam ga pripravljajo in sušijo na poseben način, zato velja nenapisano pravilo: bivati kjer koli v Črni gori, a ne poskusiti njeguškega pršuta, je napaka brez primere.

Od mlečnih izdelkov je na Durmitorju najbolj znan ovčji ali kravji skorup. To je mastna plast, ki nastane na površini ohlajenega skuhanega mleka. Ko jo odstranijo, jo posolijo, odcedijo in shranijo v lesene kadi. Skorup se znajde v številnih durmitorskih jedeh, tudi v znamenitih cicvari in kačamaku. To sta sorodni jedi, katerih skupna sestavina je koruzna moka. V obeh primerih moko kuhajo s sirom in skorupom ter postrežejo s kislim mlekom in krompirjem – eno redkih poljščin, ki uspeva tudi na visokem Durmitorju. Večino sadja in zelenjave pripeljejo z juga države, izjema so borovnice, gozdne jagode in maline, ki jih je na planini ravno te dni v izobilju, zato jih domačini, predvsem otroci, na vsakem koraku prodajajo turistom.

Sicer pa cicvara ni le simpatično ime priljubljene jedi na Durmitorju. Lani je skoraj zanetila vojno med Srbijo in Črno goro, ki se je leta 2006 odcepila od Srbije in se osamosvojila. V eno od njeguških gostiln je namreč prišla obiskovalka srbskega rodu in naročila srbsko cicvaro. Po poročanju medijev naj bi ji gostilničar odvrnil, da nimajo cicvare, temveč le črnogorski kačamak in da mora počakati vsaj uro do dve, da ga skuhajo, kot se šika. »Kako nimate cicvare, ko pa je to pol črnogorsko, pol srbsko območje!?« mu je zabrusila obiskovalka in zaradi tega po navedbah srbskih medijev skupaj s petimi otroki končala pred vrati gostilne. To je naletelo na burne odzive, črnogorskemu gostincu so zaradi cicvare, ki naj bi jo poznali le v črnogorskih krajih nad tisoč metri višine (samo tam imajo namreč skorup, brez katerega ni cicvare), celo razbili gostilno. Poznavalci v zvezi s tem poudarjajo: cicvara je specialiteta severa Črne gore, noben slovar in tudi ne jedilni list ne poznata niti srbske niti črnogorske cicvare. Dovolj je reči le cicvara! Nekdo pa je na spletu pripomnil: »Črna gora bi bila samostojna tudi brez prevoda Njegoševega Gorskega venca v črnogorščino in brez razlikovanja srbske od črnogorske cicvare.«

Z gumenjakom po evropski solzi

Večji del NP Durmitor je v občini Žabljak, ki šteje približno pet tisoč duš, na leto pa ustvarijo okoli 80.000 turističnih prenočitev; več poleti kot pozimi, čeprav je zima daljša in čeprav je Durmitor znan tudi po smučiščih. Boro Nikolić priznava, da se finančna in gospodarska kriza poznata tudi pri njih. A ne toliko po številu turistov kot po zunajpenzionski porabi. »Ljudje veliko manj trošijo kot v preteklosti,« ugotavlja. In kaj turiste na Durmitorju najbolj privlači? »Na prvem mestu je zagotovo kanjon Tare, ki velja za največji zbiralnik pitne vode na stari celini, zato ji ne pravijo zaman solza Evrope,« izstreli prvi mož durmitorskega turizma.

Na Durmitorju je kanjon Tare najgloblji in najlepši, za ljubitelje raftinga pa je reka najbolj privlačna v spodnjem toku, ker je tam največ brzic, kar 16. Ena od njih je bila na začetku tega tedna, žal, usodna za 24-letnega domačina, ki je – potem ko se je čoln, v katerem so veslali s sorodniki, prevrnil – udaril ob skalo in umrl. To se je zgodilo le uro pred našim spustom po črnogorski lepotici, zato smo se ga lotili s cmokom v grlu. A se je izkazalo, da je Tara zaradi rekordne vodnatosti za ta čas ravno zdaj za rafting najbolj idealna in tudi najmanj nevarna. Pod pogojem seveda, da se po njej spustite ustrezno opremljeni (obvezna sta rešilni jopič in čelada) in le v družbi usposobljenega ter izkušenega skiperja, kajti za Taro – podobno kot za našo Sočo – velja, da spuste po njej organizira skoraj vsak, ki ima pet minut časa.