Turizem v zidanicah: Mnogi se ne zavedajo, za kakšno tržno nišo gre

Projekt se je lepo prijel. Počasi se prebijamo na najpomembnejše rezervacijske sisteme v tujini, a ker ima vsak sistem svoje specifike, gre žal počasneje, kot bi si želeli. Kljub temu vsako leto ugotavljamo precejšnjo rast nočitev. Prvo leto smo imeli 600 nočitev, drugo leto 1200, lani 2000. Letos imamo že zdaj rezerviranih okrog 3000 nočitev.

Na Dolenjskem in v Beli krajini je vključenih 30 nastanitvenih zidanic, na območju Obsotelja in Kozjanskega približno deset. Od deset do petnajst jih ima tudi Posavje, ki pa jih trži v okviru svoje zadruge. Tako je pokrit že ves jugovzhodni del Slovenije. Vse zidanice so predstavljene na spletnih straneh, s sliko, opisom in 3D-predstavitvijo. Rezervacije potekajo izključno prek spleta, kjer vsak gost že poda konkretno povpraševanje, kakšno zidanico in ponudbo želi. Ker se odloča na podlagi tistega, kar vidi na spletni strani, je pomembno, da se pri vsaki predstavitvi zelo potrudimo. Zidanice v ponudbi so zelo različne, velike in majhne, moderne in stare. Je pa po posameznih zidanicah tudi zelo različno povpraševanje. V začetku so gostje prihajali zgolj julija in avgusta, zdaj pa prihajajo tudi že aprila, maja.

Velika večina je tujcev, največ Francozov, med njimi tudi kar nekaj delavcev, takoj za njimi pa so Nemci, Belgijci, Nizozemci, ki res pridejo kot turisti. Imamo tudi kar nekaj Poljakov pa gostov iz baltskih dežel, Amerike, Kanade.

To so ljudje, ki želijo hiško samo zase. Želijo individualnost, višji cenovni razred. Izvajamo tudi ankete med njimi in temu prilagajamo ponudbo. Pripravimo jim sedem enodnevnih izletov po Dolenjski in Beli krajini, pa enodnevne izlete po Sloveniji, ki jih lahko naredijo sami. Damo jim tudi informacije o lokalni kulinarični ponudbi, kajti skoraj nihče med njimi tukaj ne kuha, čeprav je v zidanicah na voljo vsa potrebna oprema. Priporočimo jim predvsem preizkušene gostilne, turistične kmetije, znane po dobri domači hrani. S tem spodbujamo drug drugega, delamo drug drugemu promocijo. Veliko gostov je tudi takih, ki so nastanjeni v zidanicah, nato pa raziskujejo Slovenijo. Če se že k nam pripeljejo tisoče kilometrov daleč, jim res ni težko narediti teh sto ali dvesto kilometrov po Sloveniji. Smo pa že opazili, da »povratnikov« najbrž ne bo, kajti ko pridejo in raziščejo Slovenijo, gredo naslednje leto drugam. Seveda pa imajo vsi svoje prijatelje, sodelavce, sorodnike, ki jim prenesejo dober glas o naši ponudbi. Ves čas poudarjajo, kako čisto deželo imamo in kako so ljudje tukaj prijazni. Tu je navada, da te domačini v vinskih goricah vedno povabijo na kozarček, prigrizek, in ta pristnost, gostoljubnost se jim zdita nepojmljivi.

To si zelo želimo. Kot sem omenil, smo prišli v nekatere res vrhunske rezervacijske sisteme v tujini, ki pa nas za zdaj posebno ne promovirajo, saj imamo še premalo zmogljivosti. Štirideset zidanic pomeni okrog 180 ležišč. Oni pa potrebujejo vsaj sto objektov.

Natanko tako razmišljajo tudi lastniki zidanic, kar pa je napačno. Če bo ponudba zidanic dovolj velika, bodo »tour-operaterji« šli v oglaševalske akcije, širšo promocijo. Torej, ko nas bo veliko, bomo tudi marketinško bolj zanimivi. Zdaj našo ponudbo sicer objavijo, nihče pa na nas posebej ne opozarja, saj se jim to ne izplača. Ko se bodo sprožili ti marketinški pristopi, bo zadeva postala zares prepoznavna. Gre tudi za edinstveni izdelek v svetu.

Tisti, ki so že zraven, vidijo, da je stvar dobra. Ogromno ljudi tudi pravi, da ni samo denar tisti, ki odtehta. Gostje nekaj pustijo v celotnem prostoru, obiščejo lokalne znamenitosti, muzeje, galerije, skratka vse okolje ima od tega korist. In tudi stiki, ki jih vzpostavimo, kmalu postanejo prijateljski. Seveda pa je veliko odvisno tudi od tega, kako jih kdo sprejme. Obvezno je, da jim vsak lastnik pripravi dobrodošlico, manjši prigrizek, jih povabi v klet na degustacijo. Nekateri naredijo tudi kakšen slovensko obarvan večer, s pristno domačo kulinariko in vinom.

Ravno to je trenutno največja ovira, da ne moremo imeti vključenih več ponudnikov, ker upravne enote strahotno komplicirajo. Lobirali smo že pri vseh dosedanjih predsednikih vlade, da bi poenostavili pridobivanje potrebnih dokumentov. A brez uspeha. Zidanica je v osnovi uvrščena med gospodarske objekte, za katere pa moraš imeti cel kup dokumentov, če želiš pridobiti uporabno dovoljenje. Že ves čas dopovedujemo državi, da bi jih lahko z le malo dobre volje legalizirala. S tem bi dobila natančno evidenco o zidanicah, v njih bi se odvijala dejavnost, torej bi tako lokalna skupnost kot država od tega imeli korist. Če kdo nima uporabnega dovoljenja, pa ga ne moremo vključiti v ponudbo. Občina je sicer naredila, kar je lahko, toda ljudje bi morali v pridobitev dokumentacije vložiti kar nekaj tisoč evrov, denarja pa nimajo. Bivši minister Černač je tik pred odhodom sicer naredil določene spremembe in zidanice uvrstil med nezahtevne objekte, a to spet niso, če imajo vso infrastrukturo in lahko sprejmejo goste. In smo spet nekako izpadli.

Najbrž je za Slovence to kar malo drago, res pa je tudi, da polovica Slovencev že ima kakšen tak objekt, druga polovica pa hodi k njim. Morda bi prišli kvečjemu za kak konec tedna. Kljub temu nameravamo jeseni narediti velik dogodek za slovenski trg, ga pokriti tudi marketinško. Mislim, da smo v Sloveniji že kar dosegli prepoznavnost, a je treba še precej narediti.

Od 50 do 70 evrov za en dan. Nekateri pravijo, da je to predrago. Toda ne moreš primerjati množičnega turizma nekje na morju z unikatnim, individualnim turizmom. Trenutno imamo, denimo, v gosteh Belgijce, ki pravijo, da pri njih preprosto ne najdeš več takega kotička na samem. Mnogi se sploh ne zavedajo, kakšna tržna niša so zidanice in vinogradi. Vemo, da gre za delo na dolgi rok. Trenutno je veliko več vložka kot koristi, a prepričan sem, da bo to v desetletju ali dveh zaščitni znak Dolenjske, skupaj z arheologijo in cvičkom. Gre za izredno močne zgodbe.