Skratka, odkar je barvni film norma in črno-beli passé, je sodobna uporaba črno-bele tehnike sama začela delovati kot citat preteklosti, tako filmske kot tiste, o kateri film govori. Kot na primer v tem očarljivem filmu Tabu portugalskega režiserja Miguela Gomesa, kjer se je črno-bela slika izkazala tudi kot dober prenosnik melanholije. Ta pa je v tem filmu najmanj dvojna, obstaja tako v izrečeni kot neizrečeni obliki, na ironičen in avtentičen način, v besedi in podobi. Komentatorski glas na začetku pripoveduje o portugalskem kolonialističnem raziskovalcu v Afriki, ki da se je tam znašel po višjih ukazih, kraljevih in božjih, toda še bolj kot tem je podrejen podobi svoje mrtve žene. Bolj kot kolonialistični raziskovalec, ki mu črnci tovorijo njegovo orodje, je torej melanholik, celo tako velik, da je, kot pove komentar, postal melanholičen še sam krokodil, ki ga je požrl; ne pa tudi tisti afriški črnci, ki so, potem ko je otožni kolonialist izginil v vodi in krokodilovem trebuhu, zaplesali. V tej uvodni sekvenci – ta pa je, kot se izkaže, del filma, ki ga je v kinu gledala gospa Pilar – je torej melanholija navzoča na precej ironičen način, toda obenem tudi kot neka kvaliteta pripovedovanja. A ne toliko same filmske pripovedi kot prav oralnega pripovedovanja v njej.

V Tabuju so dialogi skromni (v drugem delu filma jih sploh ni), ko pa slišimo monolog, je to pravi užitek poslušanja. Na primer monolog starke Aurore s še vedno dobro ohranjenim videzom nekdanje buržujke. Njena soseda, krščansko sočutna gospa Pilar, jo je morala iti iskat v igralnico (prvi del filma se dogaja v sodobni Lizboni), kjer je Aurora zapravila ves denar. In potem v monologu pojasnjuje, zakaj je morala v igralnico – ker se ji je o tem sanjalo, a tudi njena pripoved ima vse odlike sanjske logike. Toda Aurora ima še veliko hujše probleme, kot je hazarderstvo. Na stara leta se ji ni poslabšalo samo telesno zdravje, ampak tudi mentalno stanje: oblegajo jo blodnje, da je njena črnska služkinja Santa čarovnica, ki je ne pusti iz stanovanja, medtem ko sama vse bolj postaja podobna beli prikazni, ki jo preganjajo njeni lastni demoni. Pred smrtjo bi Aurora rada videla nekoga z imenom Gianluca Ventura, ki ga njena sočutna soseda Pilar najde v domu za ostarele. Prepozno za Auroro, ki je medtem umrla, zato pa še pravi čas za drugi del filma, ki ima naslov »Izgubljeni raj« (tako kot v Tabuju, filmu F. Murnaua iz leta 1931). »Izgubljeni raj« se dogaja v Afriki, v bližini gore Tabu v Mozambiku v času oziroma zadnjih letih, ko je bil ta še portugalska kolonija. In ko je tam mlada Aurora postala bogata dedinja in odlična lovka na velike živali, se poročila (za poročno darilo je dobila majhnega krokodila) in se kmalu zatem nesmrtno zaljubila v čednega pustolovca Gianluca Venturo (spoznala sta se prav prek tistega krokodilčka, ki je Aurori ušel na Gianlucov vrt). Gianluca ni samo zapeljivec, ampak tudi bobna v bendu svojega prijatelja Maria, ki je duhovniški poklic zamenjal s pevskim in res imenitno izvaja svojo verzijo komada »Be My Baby«, še posebno na zabavi ob bazenu, kjer beli gospodi v belih oblekah črnski sužnji strežejo limonado. Aurorina prešuštna ljubezen z Gianlucom kulminira prav v času njene nosečnosti (noseča pa je z možem) in že zato ne more imeti kakšne perspektive. Po melodramski definiciji mora biti prešuštna ljubezen ne le strastna, marveč tudi tragična, in takšna je tudi v Gomesovem filmu. Ali bolje, je in obenem ni, ni pa prav zato, ker je že distancirana oziroma podana v Gianlucovi evokativni (in seveda melanholični) pripovedi. »Izgubljeni raj« se s to prešuštno ljubezensko zgodbo dogaja v času, ko je Portugalska po dolgoletnih bojih z osvobodilnim gibanjem Frelimo že izgubljala svojo mozambiško kolonijo, toda edini streli, ki jih v filmu slišimo, so tisti, s katerimi Aurora pobija živali, nazadnje pa Maria, ko ji je hotel odpeljati ljubimca. Nekateri kritiki so filmu to tudi očitali, da namreč zanemarja realnost portugalskega kolonializma oziroma jo zavija v »samozavestno« filmsko estetiko. Toda če je film tako inteligenten, ironičen in navsezadnje tudi tako melanholičen, kot je Tabu, mu umazane zgodovinske realnosti niti treba izrecno pokazati.