Potem pa me je začel nervirati. Najprej zato, ker se je skril v Rusijo. Ni mu treba oboževati ZDA, ki so mu vse dale in mu brezmejno zaupale, ampak da se gre skrit v državo, ki že od oktobrske revolucije najeda Ameriko kot lubadar slovenske cerkvene gozdove, se mi zdi res sprevrženo. Potem zato, ker se je lepo namestil na letališču. Kazalo je že, da si bo kmalu naročil Ikeino pohištvo, da si ozaljša novi dom, in edino, kar ga je spravljalo v obup, je bilo to, da so ga vsak dan pitali z lososom v špinačni omaki. Miren in sit je čakal, da ga svobodomiselni svet reši pred ostanki enoličnega letalskega cateringa. Namesto da bi vsaj dvakrat poskušal spektakularno pobegniti skozi rov, ki bi ga s kavno žličko izkopal pod letališko stezo, je sedel in čakal, da ga iz zlate kletke rešijo mednarodne človekoljubne organizacije. Izmišljeval si je, kam bi mogoče še odpotoval. Morda Islandija, morda Kuba, Venezuela ali Norveška. Kot da bi na srečelovu zadel plačano potovanje okoli sveta. Niti za hip se ni kesal, da njegovi domovini Ameriki krvavi srce, ker ima takšnega sina in ker se ji ves svet prikrito smeji. Pustimo ob strani, da se vsi odkrito podelajo v hlače, če predsednik v Beli hiši, ko vstane, nehote malo zaropota s stolom. Res, tip brez empatije, ta Snowden.

Ko pa je pobalinsko ignoriral tople človeške besede sprave in pomiritve šefa vseh ameriških vohunov in tajnih agentov Erica Holdna, je žvižgač Edward izgubil zadnji kanček moje simpatije, usmiljenja in podpore. Holden je oni dan, da bi pomagal mlademu človeku, ki je zabredel na stranpoti, stopil štiri korake nazaj in mu ponudil velikodušen, v zgodovini te velike in ponosne dežele še nezabeležen kompromis. To je bil za veliko Ameriko gromozansko velik nagravžen cmok, da ga je goltala vsaj štirinajst dni, a ker gre za deželo, ki ji je mar za vsakega njenega državljana, naj je težka baraba ali poštenjak, kot so denimo njihovi milijarderji, ga je pogoltnila. Holden je sporočil Snowdnu, da njegov potni list, čeprav so ga preklicali, še vedno velja. Z njim lahko potuje – v ZDA. Tam ga, prisega Holden, čaka nadvse pošteno sojenje, v zaporu ga ne bo nihče mučil, obljublja Holden in, kar je najpomembneje, »častna pionirska, ne bodo te obsodili na smrt«! Da to ni ena tistih političnih rac, kakršno je bilo kemično orožje v Iraku, lahko Snowden preveri sam. Naj vpraša 150 zaprtih v Guantanamu, kako pošteno jim sodijo že deset let. Naj vpraša starše mladega temnopoltega Trayvona Martina, kako pošteno je bilo sojenje njegovemu morilcu. Polivanje zapornikov z vodo po glavi, čez katero je poveznjena cunja, ali pa izživljanje zapornikov nad vojakom Manningom, prav tako žvižgačem, ki ga zaradi mlajših bralcev tukaj ne bi podrobneje razlagal, ni nikakršno mučenje. Snowden naj se zaveda, da gre zgolj za postopno prevzgojo na temelju najsodobnejših psihoanalitskih in penoloških dognanj, pravi Holden. In kazen je lahko največ dosmrtni zapor ter eno leto zapora za vsakega od deset tisoč javnosti razkritih prisluhov ameriških tajnih služb. Koliko je to, naj si sam izračuna. Ko odsedi dve tretjini kazni, je lahko celo pomiloščen! Poštena ponudba in Snowden jo gre zavrnit. Sramota. Gospodu Holdnu pa vsekakor – kapo dol. Na smrt poštena ponudba.