trikrat naokrog,

avtobus nas pelje,

k teti v Zali Log.

Teta v Zalem Logu

sedem putk ima,

osem belih zajčkov

in kozlička dva. /Janez Bitenc/

Trdim, da je treba to pesem prepovedati. Ker je najmanj – plagiat. Res je nastala precej prej, kot nam je odstavljeni predsednik vlade v poletni senci dejansko razložil njen pomen, a kaj bi tisto. On, ta svetli branik pravih vrednot, je namreč vse preplonkal iz otroške pesmice. In ni niti citiral, kaj šele pomanjkljivo. Ne, kar odkrito in jasno z avtobusom na plan, vsem v brk, vladajočim temačnim silam pa v strah in trepet in opomin.

Ni naključje, da v pesmici lepo piše tu, tu, tu in potem »trikrat naokrog«. Trojka, dragi moji, trojka je napovedana. Tista ta huda, ki nas bo vse naučila, da je ena in ena tri, če oni tako rečejo. Avtobus nas pelje k trojki, strici so tako in tako tu, kaj pa teta? Z(a) vsakim stricem je tudi teta. Pesniška svoboda je tu samo pretveza: teta je tudi kriza, korupcija, vladajoča koalicija. Vse slabo, vse ženskega spola kot – šoferka avtobusa.

Druga kitica pa naravnost kliče k javnemu ožigosanju! Od Lepene do Depale vasi naj se zgane trpinčeni narod. Kajti zlovešča teta (na primer predsednica vlade>kriza>napačna koalicija) ima sedem putk, osem belih zajčkov in kozlička dva. Pa samo preštejmo tiste putke: Tamara, Maša… oprostite! Kriv je pesnik za otroke. On je te putke umestil v pesmico o avtobusu, zdaj pa šovinistično in mačistično in nedostojno sledimo iskanju putk samo zato, ker avtobusa ne vozi petelin, ampak… Napaka! Ni res. Mir putkam, naj kokodakajo.

Kaj pa beli zajčki? Hopla: beli? Ne – kar bi bilo logično – lepo rdeči, s kako zvezdico med ušeski. Da bi jih bilo kar – osem. Ta belih? Pričakujemo gromovnike z zvezdo na kapi, da se oglasijo, vrednote so v nevarnosti. Kajti mi smo strpni: dovolimo rožnate, zelene, rdeče (te celo podpiramo) zajčke, nikakor pa belih. In zopet je tu prvak opozicije jasno opozoril na sporni avtobus in sporno šoferko. Ki bo seveda te zajčke povozila. Ker je hudobna in poje »bandiero rosso«. Beli zajčki, bežite, avtobus pelje nad vas!

In zdaj še zadnji verz, ta krona jasne odslikave stvarnosti, ta pesnikova nebrzdana svoboda, pronicljivost in daljnovidnost. »In kozlička dva« je najbolj podel poskus, da bi enega malega politika dali ob bok velikanu misli, dejanj, poštenja. Jasno je pesnik namignil, da sta ob teti (>krizi, korupciji, politiki, koaliciji, opoziciji in še vsem, kar je ženskega spola) vedno dva kozlička. Tista dva. Eden v Murglah, drugi v Lepeni ali kjer koli že. Ne samo pridne putke, ne samo nevarni beli zajčki, še kozlička! Predstavljata to našo dvojnost – dobre in slabe, pridne in žleht, lepe in grde, leve in desne, poštene in lopove. Kdo je pravi in kdo napačni kozliček, so v Lepeni vedeli. Kdo vozi avtobus, tudi. Putke tako in tako kokodakajo in zajčki so plašni. Zdaj je vse na dlani, vse jasno.

Grozljiv plagiat samega šefa opozicije smo opazili. In se kot preiskovalni, pošteni, objektivni, resnicoljubni režimski novinarji odpravili v Zali Log. Kajti tudi ta obstaja. Tam v Selški dolini je in tja ljudje dejansko radi pridejo. Avtobus pripelje poredko, a ni problema. Vsi se tam tudi radi ustavijo, v stari gostilni vam pripravijo odlične ribe. Ribe? Hudiča! Nevarno. Riba je simbol molčečnosti. Kar samo dokazuje pronicljivost napovedi dosmrtnega predsednika stranke: če ribe lepoocvrtno molčijo, oni lahko govorijo, vozijo avtobus, se kot kozlički trkajo med seboj. Tolažba? Tudi mi smo v Zalem Logu, lepo pečeni in njim v slast. Pesnik, pesnik, kako si ga polomil!