Danes 63-letni Bergwall, ki služi dosmrtno zaporno kazen v psihiatrični instituciji, je konec leta 2008 umaknil priznanja za umore, dana v 90. letih prejšnjega stoletja. Kot namreč zatrjuje, ni zagrešil nobenega umora, priznanja pa je izrekal pod vplivom močnih zdravil in ker si je želel pozornosti.
Pomanjkanje dokazov
Pet od osmih obsodb za umore so nato v minulih letih že razveljavili, za preostale tri pa je bilo pred pol leta odrejeno ponovno sojenje. Šlo je za umor nizozemskega para, ki je bil zaboden leta 1984, in za umor 15-letnega fanta, ki je izginil leta 1976 in katerega truplo so našli leta 1993. Za umor fanta je bil Bergwall obsojen leta 1994, za umor para pa leta 1996.
Tožilstvo je sedaj vztrajalo le še pri obtožbi za umor omenjenega 15-letnika, danes pa je tožilec Haakan Nyman sporočilo, da tudi v tem primeru nima zadostnih dokazov in da od obtožbe odstopa, poroča AFP.
Dan veselja in razmisleka
»Danes je dan veselja in dan razmisleka,« se je na svojem blogu odzval Bergwall, ki si je v preteklosti za nekaj časa nadel ime Thomas Quick. Obenem je znova terjal oblikovanje komisije, ki bi identificirala odgovorne za vse, kar je šlo v njegovem primeru narobe.
Priznal še številne druge umore
Med terapijo je sicer Bergwall priznal še več kot 20 drugih umorov na Švedskem, Norveškem in Finskem ter v več primerih nazorno opisal, kako je kruto moril svoje žrtve. Najmanj v enem primeru naj bi celo pojedel dele njihovih trupel. A zaradi pomanjkanja forenzičnih dokazov za številne umore ni bil nikoli obsojen.
Obsodbe Bergwalla na Švedskem ocenjujejo kot najhujši fiasko tamkajšnjega pravosodja v zadnjih letih, piše AFP. Forenzičnih dokazov proti njemu ne le da ni bilo dovolj, ampak so celo oporekali njegovim priznanjem. Prav v primeru 15-letnega Charlesa Zelmanovitsa strokovnjaki sodne medicine npr. niso našli nobenih dokazov, da je sploh šlo za umor.
Ali bo Bergwall sedaj lahko zapustil psihiatrično institucijo, v kateri je zaprt, zaenkrat še ni jasno. Tam je namreč že vse od leta 1991, ko je bil obsojen zaradi oboroženega ropa, medtem ko je krivdo za umor prvič priznal tri leta kasneje.
