Jesti v vrhunski restavraciji, kjer številna ekipa v kuhinji pripravlja vse iz osnovnih živil, mora imeti preprosto drugačno ceno kot pa gostinski obrat, kjer en kuhar z lahkoto skuha petdeset malic, ker je pač odprl 115 vrečk. Pomislite, kaj vse se skriva v ceni obroka. Koliko osebja, delovnih ur, koliko truda je vloženega. Koliko znanja pri kuharju, koliko spretnosti in znanja pri natakarju. Da o profesionalni kuhinjski opremi niti ne izgubljam besed. Pa čistilke, umazani prti…

A še so ljudje, ki cenijo te »male-velike« razlike. Še so ljudje, ki prepoznajo kozarec za petdeset centov in tistega za bistveno več. Še so gostje, ki te napolnijo z energijo, ko ne najdejo besed, da bi opisali užitke. Žal pa opažam, da je med njimi več tujcev. Ljudje, ki so prepotovali ves svet, so popolnoma navdušeni. Drugi raje jedo kebab v svojem beemveju. Pomislite naslednjič in dajte napitnino natakarju, ki vas v polni bojni opremi streže pri 35 stopinjah Celzija.

A opisanih težav nimamo le v gostinstvu. Z njimi se soočajo fotografi, cvetličarji, glasbeniki, oblikovalci… Vsi govorijo enako. Lekcija? Trenutno stanje v Sloveniji je tako, da se bistveno bolj splača delati povprečno ali slabo. Biti kreativen in kvaliteten je sicer v užitek in svojevrstno zadoščenje, niti slučajno pa to ni dovolj cenjeno. In kaj naj rečem mladim fantom, ki se urijo v moji kuhinji? Oči imajo uprte v tujino, a niso povsem prepričani. Kaj naj rečem? Naj ostanejo doma?