»Dovolj je bilo,« je po nastopu na državnem prvenstvu v atletiki oznanil Miroslav Vodovnik, sijajni suvalec krogle, ki je svoje največje uspehe dosegel v 21. stoletju. V športni pokoj je eden zadnjih slovenskih članov zlate generacije, ki je krojila evropski in svetovni vrh, šel pri 35 letih (dvojno polnoletnost bo dopolnil 11. septembra).
Vrhunci kariere v Atenah, Solunu, Osaki in Berlinu
Pregled rezultatov ob koncu kariere razpoznavnega slovenskega atletskega junaka razkriva, da je imel Jeti, kot smo ga klicali v atletskem svetu, osem »zlatih let«. Od Pariza 2003 do Pariza 2011. Leta 2003 je namreč osebni rekord, ki je venomer pomenil tudi najdaljšo znamko v državi, premaknil na 20,46 metra ter si priboril svoj prvi nastop na svetovnem prvenstvu. Leto kasneje je doživel velik uspeh, bržčas najlepši na njegovi športni poti. Bil je finalist olimpijskih iger v Atenah, ki so bile nekaj posebnega predvsem za suvalce krogle, saj so tekmovali v Olimpii, prekrasnem antičnem olimpijskem prizorišču. Omenjeni finale je prevzel slehernega gledalca, ki je Jetija spremljal prek televizijskega ekrana. Tistemu, ki si je prizorišče na Peloponezu kdaj ogledal v živo, pa so se lahko prikazovale izjemne domišljijske podobe daljne preteklosti in sedanjosti.
Tudi svoj najdaljši met v karieri je Vodovnik dosegel v Grčiji. Leta 2006 je v Solunu na evropskem ekipnem prvenstvu zalučal kroglo 20,76 metra, na istem prizorišču pa je državni rekord izboljšal tudi metalec kladiva Primož Kozmus, s katerim sta velik del športne poti tudi sodelovala, tekmovala po vsem svetu, se pripravljala na tekme ter bila in sta še vedno dobra prijatelja. Svoj največji mednarodni uspeh je Vodovnik dosegel leta 2007 na svetovnem prvenstvu v Osaki. Tedaj je bil z daljavo 20,67 metra šesti. Finalist je bil tudi na naslednjem svetovnem prvenstvu v Berlinu, kjer se je uvrstil med najboljšo osmerico, ki si v finalu zagotovi šest metov (od devetega do dvanajstega mesta finalisti izpadejo po treh metih), ter se uvrstil pri repu najboljše osmerice. Na zadnjem velikem tekmovanju je nastopil predlani, kakopak v Parizu, ko je marca v dvorani Bercy potekalo dvoransko evropsko prvenstvo.
Največji preskok v daljavah je Oplotničan izvedel leta 2003, ko je prvič presegel magično mejo 20 metrov, ki loči vrhunske metalce od odličnih. Odtlej je krogla z njegove desnice sedem let zapored letela prek 20 metrov, nazadnje leta 2009. Nato je še dvakrat nastopil na dveh največjih dvoranskih tekmovanjih, toda stari slavi se ni več približal.
Kariera Miroslava Vodovnika je trajala več kot 20 let, če štejemo njegove osnovnošolske začetke, ko je prvi dve leti v Slovenski Bistrici vadil pod vodstvom Dragane Prepelič. Leta 1993 je začel sodelovati z Marjanom Štimcem, s katerim sta bila do zaključka športne poti nepogrešljivi tandem. Od leta 1999 do 2008 mu je pomagal tudi Vladimir Kevo, torej v letih, ko je dosegel svoje najboljše rezultate. Ob njegovi uspešni karieri pa ne gre prezreti še Khalida Nasifa, fizioterapevtskega velemojstra, ki je bil Vodovniku vedno na razpolago in s katerim je imel zaradi obilice poškodb precej dela.
Z rotacijsko tehniko do napredka
Vodovnik je leta 1999 linearno tehniko suvanja krogle zamenjal z rotacijsko. Da gre kljub njegovi višini in teži za izjemno motoričnega atleta, je dokazal prav pri menjavi tehnike. Že v nekaj mesecih je presegel »linearne« dosežke. Ob prelomu tisočletja, ko na športni poti ni dosegel več napredka, je nekaj časa celo razmišljal o končanju športne poti, potem pa se je odločil za menjavo tehnike in dodatno sodelovanje s Kevom. Vodovnik je rotacijsko tehniko odlično osvojil tudi zaradi dejstva, ker je obvladal tehniko metanja diska.
Nadležne poškodbe so krojile velik del Vodovnikove športne poti. Praviloma so bile najhujše pred evropskimi prvenstvi, kar je glavni razlog, da je v svoji karieri tekmoval le na enem. Posebej mu je žal, ker je izpustil Göteborg 2006, ko je bil pripravljen za kolajno, pred tekmo je dosegal izjemne daljave. Toda en mesec pred omenjenim Solunom si je poškodoval prst, tako da je državni rekord dosegel z zlomljenim prstom. Po Solunu je za dva tedna odpotoval v Split, kjer se mu je bolečina tako razširila, da je moral EP spremljati od doma.
Če bi imel čarobno palico, da bi lahko na svoji športni poti kaj spremenil, bi se odločil za zaključek leta 2007. Po svojem največjem uspehu v Osaki je trdo garal za nastop na svetovnih vojaških igrah v Indiji, kjer je tudi zmagal. Takoj po prihodu domov je treniral na vso moč za dvoransko sezono ter se vnovič poškodoval. Tedaj je bil že v letih, ko so se poškodbe zdravile dlje kot leta prej. Posledično je v Pekingu dosegel slabši olimpijski rezultat, kot si ga je želel.
Jeti je pritisk velikih tekem prenašal zelo dobro. To kažejo njegovi doseženi rezultati, saj je svoje najdaljše mete izvajal na velikih prvenstvih, kar je odlika največjih športnikov, kakršen je v Sloveniji denimo Primož Kozmus ali je bil Matic Osovnikar. Zato nikoli ni maral nastopov na mednarodnih mitingih, saj je vedno trdil, da se kvaliteta športnika pokaže na velikih tekmovanjih. Posledično tudi ni imel preveč opravkov z menedžerji, le toliko, kolikor je bil primoran. Na športni poti mu je veliko pomagala zaposlitev v Slovenski vojski, kjer je profesionalno služil 14 let. Pogodba mu je potekla pred kratkim, kar je bil eden od razlogov, da se je odločil za nove izzive. Pravi, da bo bržčas ostal zvest atletiki, saj ima že zdaj pod okriljem v Slovenski Bistrici obetavno suvalko krogle Laro Spendl. V kratkem pa si želi v domači Oplotnici odpreti center za fitnes.
