Kako napreduje študij matematike?

Bolj počasi. Letos sem znova malce zabušaval, a nisem razočaran, saj sem osvojil bronasto kolajno. V jesenskem roku bom skušal nadoknaditi zamujeno in se vpisati v višji letnik.

Je res, da znate nekatere kompleksne račune na pamet izračunati natančno, drugi pa za to potrebujejo kalkulator?

Nisem računski genij. Matematika mi leži, zato jo tudi študiram, ni veliko učenja na pamet in to mi ustreza.

Vam to pri borbah pomaga? Je najpomembnejša prav glava?

Glava je najpomembnejša. Na tekme se vedno pripravim maksimalno, rezultat pa je potem odvisen ravno od moje glave. Letos na turnirjih nisem ravno blestel, sploh na zadnji tekmi pred svetovnim prvenstvom glava ni bila v redu. Noge pač vedno delajo to, kar jim glava reče in ne obratno. V Mehiki sem bil motiviran, zbran in sproščen, posledica je kolajna.

Je zdaj, ko ste težji, kaj lažje tekmovati kot takrat, ko ste bili lažji (op.a. sedaj tekmuje v kategoriji nad 87 kg, na začetku kariere do 80 kg)?

Zagotovo ni več tistega pritiska, da moram shujšati kilogram, dva ali tri. Zoprno je, ko imaš to hujšanje ves čas v glavi. V težji kategoriji se dobro počutim, izkoriščam svojo hitrost in gibljivost. Zdaj, ko nosimo elektronske ščitnike, ne pride toliko do izraza fizična moč težjih borcev, saj ni več treba udariti najmočneje, da se udarec zabeleži. Na starih oklepih je kriterij moči udarca vedno postavil močnejši borec in je bil v prednosti. Sicer pa visokih borcev ni več toliko, vse več je manjših in hitrejših.

Neprestana hujšanja pred borbami verjetno niso bila lahka? Na kakšen način ste sploh hujšali?

Za to je v naši reprezentanci mojster Jure (Pantar, op. a.), ki spravi dol tudi pet kilogramov v šestih urah, če je treba. Poskušaš paziti, da nimaš previsoke teže, potem pa tisti kilogramček ali dva že spraviš dol s pomočjo odvajanja vode iz telesa. Mi imamo praviloma tehtanje en dan pred tekmovanjem, na nekaterih turnirjih celo dva dni prej, tako da je dovolj časa, da prideš k sebi.

Potem ni tako, da greš s praznim želodcem v ring?

Ne. Je pa res, da imajo nekateri športi tehtanje zjutraj, na dan borbe, in si ne znam predstavljati, kako lahko shujšajo in se potem še borijo. V tekvondoju je časa za hitro regeneracijo dovolj.

Ste bili že kdaj pošteno tepeni ali to zavoljo zaščite ni mogoče?

Pred štirimi leti sem bil v ringu nokavtiran, posledica udarca je bila tudi zlomljena čeljust, ki so mi jo operirali. Najhuje je bilo, ko sem iz mladinske kategorije prestopil v člansko in so bili udarci, ki sem jih prejemal, res močni. Dostikrat sem hodil domov z modricami in potolčen, ampak to je pač del našega športa. Gre za popoln kontakt. Najboljši občutek je po tekmi, ko osvojiš kolajno, nato pa greš pod tuš in te vse boli, si polomljen, a so bolečine dobre.

Bi si brez zaščite upali stopiti v ring?

Razmišljal sem, da bi mogoče kasneje poskusil K-1 ali kaj podobnega, toda mešanih borilnih veščin v parterju se ne bi lotil, saj so preveč brutalne, fantje, ki se borijo, pa so že moderni gladiatorji.

Imate visok prag bolečine? Nedavno ste na svetovnem prvenstvu osvojili kolajno kljub poškodbi desne noge.

Mislim, da je kar visok. Po tekmah ali bazičnih pripravah imam redne masaže, ki pa še zdaleč niso prijetne in so zelo boleče. Vozlov, ki jih je treba odstraniti, je veliko, na mizi sem pogosto v mukah, tudi solze tečejo.

Zakaj ste izbrali tekvondo?

Nisem ga izbral sam. Pri sedmih letih me je oče, ki je v mladih letih treniral tekvondo, pripeljal na trening, ker je videl plakate po mestu. Prvi trening, ki sem ga videl, mi ni bil všeč, a sem ga nato poskusil in iz začetne igre sem ga začel vse bolj resno trenirati. Poti nazaj ni več bilo. Je pa res, da sem treniral še kar nekaj športov, atletiko, odbojko, nogomet, gimnastiko.

Veste, kaj pomeni beseda tae-kwon-do v dobesednem prevodu?

Seveda vem. Tae je udarec z nogo, kwon je udarec s pestjo, do pa je nekakšna pot, umetnost in veščina nog in rok.

Dobro ste poučeni. Njegovi začetniki so Južni Korejci. Kako vam je všeč dežela?

V Južni Koreji smo bili pred dvema letoma in tam je tekvondo nacionalni šport številka ena. Imajo drugačen pristop k treningu, saj po več ur samo trenirajo udarce, ki pa je očitno pravilen, saj so na svetovnem prvenstvu znova pokazali svojo moč. Je pa zanimivo, da so bili pred dvema letoma prvič v zgodovini od njih boljši Iranci.

Skorajda vse borilne veščine imajo azijski pridih. Katera se vam zdi najbolj nevarna?

Zagotovo mešane borilne veščine. So pa seveda vse z direktnim kontaktom še kako nevarne, na primer tajski boks, kjer ni zaščite in prihaja do udarcev s kolenom in komolcem, posledica pa so neverjetni nokavti. Pri tekvondoju pa šport skušajo narediti varnejši, vsak dotik v glavo je že točka. Osebno mislim, da zdaj ni več tako atraktiven, ampak pravilom se je treba prilagoditi.

Kako gledate na borilne veščine, kjer je dovoljeno vse in z borcev teče kri?

Vsak pri sebi ve, kako je pripravljen. V vsakem športu so ekstremisti in prav je, da imajo priložnost, da se dokažejo. Več kot je dovoljeno, bolj je treba biti pripravljen. In ti borci so neverjetno pripravljeni, tako fizično kot tudi psihično.

Sebe vidite v takšnih borbah?

V bližnji prihodnosti ne.

S športom so vedno povezani tudi sodniki. Imajo vpliv na borbo, glede na to, da se dotik avtomatsko zazna?

Z elektronskimi oklepi so vpliv sodnikov zmanjšali, saj vse udarce z nogo na oklep beleži oklep sam, je pa treba udariti dovolj močno in natančno. Sodniške napake večinoma niso namerne, turnirji trajajo dolgo, sploh svetovni pokali, v dveh dneh se lahko zvrsti tudi do 1300 borcev, sodniki so ves dan v dvorani in utrujeni. Včasih pride tudi do banalnih napak, a jih je veliko manj.

V kakšnem primeru lahko trener zahteva ogled videoposnetka?

Trener dobi kartico za videoposnetek, ki ga lahko zahteva kadar koli v borbi, če meni, da sodniška odločitev ni bila pravilna. Gre bodisi za udarce v glavo ali opomine. Pregled videoposnetka so zdaj izboljšali, prej je snemala le ena kamera, ki pa ni mogla pokriti vseh kotov, zato se nekateri udarci v glavo na videoposnetku niso videli. Kamer je bilo na svetovnem prvenstvu v polfinalu in finalu celo pet, posnetki so zdaj bolj verodostojni, a do nesoglasij še vedno prihaja, sploh tedaj, ko kakšen posnetek udarca pokažejo na velikem platnu.

Lani ste doživeli olimpijske igre v Londonu in bili razočarani. So tekle tudi solze?

Solze niso tekle. Seveda sem si želel zlate kolajne, ki je vedno moj cilj. Proti prvemu nosilcu sem začel odlično, potem pa je prišlo do klika v glavi, brezglavo sem napadal in izgubil. Bila je težka in zelo draga šola za naprej, a tudi potrebna.

Tekmujete v olimpijskem tekvondoju. Kakšen pa je običajni, je razlika velika?

Ko si ogledaš obe tekmovanji, ugotoviš, da gre za popolnoma različna športa. V olimpijskem tekvondoju imamo polni kontakt, česar v ITF nimajo, imajo pa dovoljene udarce z roko v glavo, ki pri nas niso dovoljeni. Uporabljamo veliko zaščitne opreme, tudi ščitnike za zobe, čelado in oklep. Meni je bolj všeč naš tekvondo, je bolj dinamičen in hitrejši.

Potujete veliko. Sanjska destinacija?

Potovanj ne maram. Ko sem bil majhen, sem se veselil tekmovanj v oddaljenih državah, zdaj pa samo upam, da bo tekma čim bliže Sloveniji. Tudi ko smo kakšen dan prosti, raje ostanem v sobi, saj me turistične znamenitosti ne zanimajo preveč.

Zase pravite, da ste Balkanec. Oče je pol Srb, pol Slovenec, mama Hrvatica, rojeni ste v Zagrebu... Toda tekmujete za Slovenijo. Razlog?

Leta 1991 smo se preselili v Slovenijo in tu ostali. Moja babica, očetova mama, je Slovenka.

Katera himna vam je najbližje, besedila poznate?

Moja himna je slovenska, poznam jo dobro, podobno kot tudi hrvaško in srbsko. (Smeh.)

Je v Sloveniji z vašim športom mogoče kaj zaslužiti? V vojski ali policiji še niste zaposleni?

Od tekvondoja v Sloveniji žal ni mogoče živeti. Če si del Slovenske vojske, kot je na primer Nuša (Rajher, op. a.), to nekako še gre. Upam, da se bo s tekmami za veliko nagrado kaj spremenilo, saj napovedujejo tudi denarni sklad.

Ste kdaj za zabavo ali denar z rokami ali nogami lomili deske?

Nisem jih lomil za zabavo, temveč zato, ker sem polagal višji pas. Tam so vedno na vrsti tehnika, borbena tehnika in na koncu še lomljenje desk. Ampak takrat sem bil še otrok.

Je bistvo skrito v moči ali tehniki?

Glede na to, da lahko na tekvondo gledamo tudi kot na tradicionalno borilno veščino, je lomljenje desk ostalo iz preteklosti kot nekakšen test moči.

Koliko jih lahko zlomite z enim udarcem?

Odvisno od debeline deske. Sam sem kot 10-letni otrok lomil deske, debele od centimetra do centimetra in pol. Niso bile preveč zajetne.

Nedavno je minilo 40 let od smrti mojstra borilnih veščin Brucea Leeja. Zanj so rekli, da je poosebljal estetiko na filmskem platnu. Kako gledate na filme, v katerih so uporabljene borilne veščine?

Spomnim se, da sem že od majhnih nog oboževal tovrstne filme, kjer so se pretepali Bruce Lee, Jean-Claude Van Damme, Jet Lee in drugi borci. Ko danes gledam nekatere filme, opazim, kako slabo tehniko so imeli nekateri junaki, seveda ne Bruce Lee, temveč na primer Karate Kid. Snemajo pa tudi sodobne filme, kjer so v ospredju borilne veščine, na primer Undisputed (Nesporno), ki si jih rad pogledam.

V filmih je mogoče videti direktne udarce v obraz in telo, a brez večjega učinka. Kako nevarni so v resničnem življenju direktni udarci, bi vaš onesposobil ali celo ubil človeka?

To je res nerealno. Sam sem bil nokavtiran na tekmi, kjer sem bil stoodstotno pozoren in dovolj je bil samo en udarec. Z enim samim udarcem lahko človeka spraviš v nezavest, lahko pride tudi do nevarnega udarca v vrat, ko poči žila in je posledica lahko tudi smrt. V tekvondoju pa je sicer poškodb manj kot v smučanju ali nogometu.

So vas kdaj izzivali do te mere, da ste uporabili udarec?

Niso. Zunaj ringa se še nisem tepel in tudi upam, da se nikoli ne bom.

Torej se ne vidite v vlogi redarja v kakšnem nočnem klubu?

To ni za mene.