V vsakem primeru se dogajajo dnevi, ko ti lasten znoj ni več nadležen, ampak zna biti katarzično osvobajajoč. Če se ti seveda potenje dogaja prostovoljno. Če te kot monterja električnih napeljav pošljejo na razgreto podstrešje, ki je povrh vsega še prenasičeno z delci steklene volne, gre za veselico povsem druge narave. V vsakem primeru večinski del stroke priporoča, da se vročini izogibamo. Da ne hodimo ven. Pa vendar je vprašljivo, ali je čemerno mrmranje v nikdar dovolj ohlajenem stanovanju boljše od tega, da poskusiš »spustiti soncu čelno« in se na tak način iniciirati v izredne razmere, ko je potenje legitimno, kot v krajih, kjer so cele dneve bolj ali manj prešvicani. Kot Brando v Tramvaju Poželenje, ki se je sicer dogajal v večno soparnem New Orleansu.
Še prehitro bo konec. Saj veste, v kakšnih krajih živimo. V enem dnevu bomo vsi spet v puloverjih. Naj to poletje torej traja. Samo še avgust je ostal. Ki je sicer trd mesec. Kulminacija »summertime bluesa«, ko vendarle začneš razmišljati o alternativnih načinih tratenja časa. Glede česar je Trnfest zadetek v polno. Simulacija morskega kraja z enim kafičem in z enim disko klubom, kamor vsak večer pridejo domala vsi. Kar je pa tudi glavni problem KUD Franceta Prešerna. Da je na koncu ostal samo še Trnfest, sicer je pa ustanova zadnja leta delovala večinoma neobljudeno.
Ni bilo vedno tako. Vsaj za časa Čurkija (B. Štrukelj) je bil KUD obljuden. Tudi za ustanovo v Trnovem je pomembno, ali je njegova glavna figura dovolj močna v mestu oziroma na sceni, da pritegne ljudi. Kot pri kakem drugem lokalu torej. Velja sicer upoštevati, da je vzpostavitev Metelkove, ki so jo kudovci tedaj javno podprli in zato kazensko tudi izostali od znatnih javnih sredstev, trnovski ustanovi prej škodila kot koristila. Kar je pa vendarle zgolj preteklost. Pri zadevah, kot so kudovske težave s financami, zaradi katerih kani vodilna garnitura ustanove zasloveti s prodajo objekta, se ob vseh naklepanjih, politiziranju, obtoževanjih in jamranjih pozablja na osnovo. Občinstvo. Publika je odločilna tako na osrednji kot alternativni sceni. Okvire te je nedavno, ob postanku v Ljubljani, pojasnil Gino J., šef mednarodne alterzasedbe Kultur Shock. Na vprašanje, kako mu gre, je odgovoril, da je z razmerami zadovoljen toliko, da lahko v slehernem mestu na evropski turneji računa na 200 ali 300 ljudi, ki so pripravljeni plačati vstopnico. Nič več. A tudi nič manj. Dvesto ljudi je zvezdniško velika cifra. A da jo pridobiš in obdržiš, se moraš grebsti brez odmora. Pa še talentiran in zanimiv moraš biti.
V svetu zabavnjaštva ni prostora za egalitarizem. Na oder pač ne more vsak, to, da tvoje početje ljudi ne vznemirja, pa nikakor ni nujno znak, da si resnična, a prezrta vrednost.
