»Spomladi nam je toča uničila poganjke, tako da smo jih morali še enkrat napeljati, poleg tega nam tudi vremenske razmere niso naklonjene. Maja in junija je bilo preveč hladno, zdaj pa je suša,« nam je povedal Anton Rančigaj, ki je eden večjih in tudi eden uspešnejših hmeljarjev v Savinjski dolini. Hmelj ima na 12 hektarih, na kmetiji pa sodobno sušilnico s halo za obiranje hmelja, ki jo je pred dvema letoma zgradil s pomočjo evropskih sredstev. Medtem kot nekateri hmeljarji stokajo, da starih zalog ne morejo prodati, gre Rančigaju dobro. Zalog nima veliko in tudi za prodajo letošnje letine ga zaradi sklenjenih pogodb ne skrbi.
Prosti trg je preveč tvegan
Hmeljarji lahko namreč hmelj prodajajo po pogodbi in vnaprej določeni ceni ali pa na prostem trgu. »Če gledamo dolgoročno, je nujno potrebno, da imaš pogodbo za vsaj 70 odstotkov pridelka. Preostalo lahko prodaš na prostem trgu, vendar tvegaš, ker ne veš, kakšne bodo cene. Lahko dobro zaslužiš ali pa veliko izgubiš,« pravi Rančigaj, ki je tudi predsednik Hmeljarske zadruge, v katero je vključenih nekaj več kot 30 hmeljarjev. Hmeljarji ne bodo nikoli pozabili leta 2007, ko se je cena hmelja na prostem trgu zaradi velikega povpraševanja pivovarjev dvignila v nebo. Pivovarji so bili za kilogram pripravljeni odšteti po 25 evrov ali pa še več. Tisti, ki niso imeli sklenjenih pogodb, so lahko zelo veliko zaslužili, vendar so že naslednje leto pristali na trdih tleh. Vrtoglava in nerealna cena je padla, hmelj pa so po nekih ustaljenih cenah, ki znašajo nekje od tri do pet evrov na kilogram, prodali samo tisti, ki so v obdobju pravljičnega leta ostali zvesti svojim pogodbenim odjemalcem.
Jože Rojnik iz Poljč je bil eden od tistih, ki je leta 2007 prodajal hmelj na prostem trgu, potem pa je letine začel skladiščiti. Pravi, da ima v skladišču več ton neprodanega hmelja in da je na robu preživetja. Po njegovem je za vse težave kriva država, ker samo obljublja in nič ne naredi. Še pred dvema letoma je bil zelo glasen, češ da nekateri hmeljarji hmelj kupujejo v tujini in ga nato prodajajo kot slovenskega. A kmetijsko ministrstvo takšnih kršitev ni ugotovilo. »Čeprav sem govoril resnico, so me trgovci bojkotirali in nočejo od mene nič več kupiti. Nazadnje sem ga prodal leta 2007. Leto kasneje pridelka ni bilo, ker ga je uničila ujma s točo. Država nam je takrat obljubila državno pomoč, ki je še vedno nismo dobili. Če bi se odločili za tožbo, bi bil jaz prvi v vrsti,« pravi Rojnik.
Država bo pomagala
Predlani so savinjski hmeljarji zaradi težav s starimi zalogami in nizkih odkupnih cen na sestanek povabili kmetijskega ministra Dejana Židana, ki jim je jasno povedal, da se morajo povezati v konzorcij, če želijo, da jim država pomaga. Enako jim je lani povedal tudi njegov naslednik Franc Bogovič, zato jim ni preostalo drugega, kot da so se začeli povezovati. Da bi se povezali v enotno organizacijo, jim zaradi različnih interesov ni uspelo, vendar se po besedah hmeljarja Ferdinanda Kunsta, ki je predsednik Konzorcija slovenskih hmeljarjev, pogovarjajo med sabo in so na neki način povezani, ko se pogajajo s predstavniki ministrstva. To jim je letos obljubilo 3000 evrov pomoči za predstavitev na sejmu v Münchnu.
Že lani so se hmeljarji odločili, da bodo na sejmu na zelo atraktiven način predstavili slovensko »zeleno zlato«. Problem pa je, da bo vse skupaj stalo okoli 20.000 evrov in da bodo torej morali večji del prispevati iz svojega žepa. Ideja, da bi ministrstvo namenilo 120.000 evrov za človeka, ki bi hmeljarje povezoval s trgovci, pa ni zaživela. Večini hmeljarjev ni zato prav nič žal, ker pravijo, da od tega ne bi bilo nobene koristi, samo tisti, ki bi bil izbran na razpisu, bi dobro zaslužil. Kunst upa, da bodo hmeljarji, ki so zdaj še vedno na štirih bregovih, torej v štirih različnih organizacijah, čez čas vendarle našli dovolj volje, da se bodo povezali.
