Če ne bi bilo tragično, bi bilo komično. Razni ministri se že več let ukvarjajo s tem, kako izigrati lastno birokracijo. Z zaskrbljenostjo se torej lahko vprašamo, kdo naj bi v tej državi obvladoval koga – birokracija ministra ali minister birokracijo? Ali ni to ves smisel njegovega obstoja, da tovrstne prepreke umakne, namesto da se pretvarja, da jih skuša zaobiti? Koncesija je namreč njegova povsem diskrecijska pravica, potreben je en sam podpis. Dobila jo je denimo žena nekega zelo znanega slovenskega politika, čeprav opravlja program, ki že obstaja, in za obravnavo ni niti najmanjše čakalne vrste. Hospic, ki bi lahko bil učni primer za vse nastajajoče paliativne oddelke (čeprav minister meni, da je paliativa del alternativne in ne humane tradicionalne medicine), koncesije medtem ne more pridobiti, ker da je društvo in ne zdravstvena ustanova – čeprav zdravstveno nego tam opravlja licencirani zdravnik.

Minister v zvezi s hospicem rad izpostavi tudi dejstvo, da gre za tako majhno ustanovo, da oskrbi manj kot odstotek umirajočih v tej naši državi. A spet se je treba vprašati, ali je bila prej kokoš ali jajce. Kako naj bi se pravzaprav širili, če sami hirajo na presihajočih donacijah in prispevkih vse revnejših oskrbovancev? Potrebe po dodatnih posteljah, namenjenih paliativni negi, so ogromne, to je dejstvo. Negovalna bolnišnica, ki ji že tako kronično primanjkuje prostora, denimo konstantno sprejema umirajoče paciente, čeprav to še zdaleč ni njeno poslanstvo. Ne nazadnje so same splošne bolnišnice polne tistih, ki preprosto nimajo pogojev, da bi se lahko v miru poslovili od življenja. To pa ni v luči nepotrebnih in invazivnih terapij le nehumano za umirajočega, ampak je – če že hočete – potratno tudi z vidika javnih financ.

Ljudje smo v svojem samoohranitvenem načinu tako osredotočeni na življenje, da smrti ne jemljemo kot nekaj vsakdanjega in samoumevnega. Vendar je. Vsi bomo umrli. V družbi, ki je iz dneva v dan starejša in po drugi strani vse bolj atomizirana, bi morali k procesu umiranja pristopati s posebno občutljivostjo. Marsikdo dandanes nima za osnovne življenjske dobrine, kaj šele da bi si lahko ob koncu življenja privoščil nekoga, ki bi mu skuhal en topel obrok na dan, ga umil ali ga preprosto držal za roko. Umirajoči so bolj kot kadar koli potisnjeni na rob družbe. Zapleti s hišo hospica to posebej živo slikajo. Ministrstvo zato na tej točki pozivamo, naj končno nekaj premakne in svoje obljube tudi udejanji ali pa naj vendarle prizna, da s hospicem ne želi imeti nič. Hinavski odnos, s kakršnim zdaj pristopa k problemu, ne koristi nikomur. Še najmanj pa umirajočim.