Neoliberalizmu, ki vse glasneje postopa po stari celini, je na prste stopilo sodišče evropskih skupnosti. V tožbi Fife in Uefe zoper evropsko komisijo je namreč pravnomočno razsodilo, da za tekme na zaključnih turnirjih nogometnih prvenstev velja v Veliki Britaniji in Belgiji javni interes, zaradi česar morajo imeti Britanci in Belgijci prenose sklepnih dvobojev na voljo na brezplačnih televizijskih programih (s sklepnimi dvoboji sodišče EU razume vse tekme na svetovnem oziroma evropskem nogometnem prvenstvu). Prenosi morajo biti prosto dostopni tako na javnih kot komercialnih televizijah, ki pa morajo kljub temu odkupiti pravice za prenose tekem. Z drugimi besedami: če evropska država z notranjim aktom uvrsti zaključna turnirja nogometnih svetovnih in/ali evropskih prvenstev na svoj seznam dogodkov, ki so velikega družbenega pomena, prenosi teh dogodkov ne smejo biti kodirani (kot to počno plačljive televizije).

Sodba ni udarila po žepu le plačljivih televizij, ki svoj finančni položaj izkoriščajo predvsem na zahodnoevropskih televizijskih trgih, temveč tudi krovni nogometni organizaciji, ki s prodajo ekskluzivnih pravic za prenose svojih tekmovanj v zadnjih letih kujeta astronomske zaslužke. Ob tem velja dodati, da bi tudi v primeru Fifine zmage na sodišču Britanci še vedno lahko brezplačno spremljali tekme Anglije, Škotske, Walesa in Severne Irske, uvodna srečanja, polfinala in finale svetovnega prvenstva.

Pravice za okoli milijon evrov

»Fifa in Uefa imata očitno načrt, da bi večino tekem premaknili na plačljive televizije in si s tem znatno povečali prihodek od televizijskih pravic, saj bi v državah udeleženkah finalnih turnirjev za tekme svojih reprezentanc plačevali znatno več kot sedaj,« so prepričani na Radioteleviziji Slovenija (RTVS) in pri tem podajajo tudi konkreten primer: če slovenska javna radiotelevizija za celotno prvenstvo plača okoli 900.000 evrov (toliko naj bi se tudi dejansko gibala cena odkupa televizijskih pravic za tovrstna tekmovanja, op.p.), potem bi v primeru udeležbe slovenske reprezentance plačali za njene tekme in prenos finala enako, ostale tekme pa bi bile preko drugih paketov prodane drugim izdajateljem. »To se že sedaj dogaja na razpisih za obe evropski nogometni klubski tekmovanji, očitno bi pri Fifi in Uefi želeli to prakso preseliti tudi na področje svetovnega in evropskega prvenstva. Kot kaže, sta zvezi onemogočeni, vsaj za zdaj,« komentirajo razsodbo na RTVS, ki je v zadnjem desetletju na svojih programih izpustila le svetovno prvenstvo v Južni Koreji in na Japonskem (2002), na katerem je slovenska reprezentanca tudi prvič nastopila. Dodajmo še, da sta krovni nogometni organizaciji v tožbi izpodbijali trenutno britansko in belgijsko ureditev z argumentom, da ta posega v njihovo sposobnost prodaje televizijskih pravic po najugodnejši komercialni ceni, ki bi jo lahko dosegli na trgu.

Da bi se najpomembnejša nogometna reprezentančna tekmovanja znala v celoti preseliti na plačljive programe, so medijski strokovnjaki opozarjali že konec devetdesetih let. »Bomo po nedeljski finalni tekmi na 2. programu TV Slovenija lahko še kdaj brezplačno spremljali svetovno nogometno prvenstvo? Na to vprašanje v tem trenutku ni odgovora, toda žal vse kaže, da stvari v prihodnosti ne bodo tako preproste kot doslej,« je leta 1998 v Sobotni prilogi preroško zapisal Marko Milosavljević, tedaj še asistent na ljubljanski Fakulteti za družbene vede. Komercialne televizije v konkurenci z javnimi televizijami, združenimi pod EBU, so se namreč že takrat začele resno potegovati za športne prenose in jih v nekaterih primerih tudi dobile, ljubiteljem najbolj postranske stvari na svetu pa so strah v kosti pognale predvsem hitro razvijajoče se plačljive televizije oziroma tehnološke razmere, ki so že omogočale sistem pay-per-view (gledalec si lahko med paleto različnih vsebin izbere prenos določene tekme in zanj tudi plača). Družba BSkyB je tako v Veliki Britaniji že konec devetdesetih let za okoli 750 milijonov evrov kupila ekskluzivne pravice za neposredne prenose nogometnih tekem tamkajšnje prve lige do leta 2001, kar je pomenilo, da so morali navijači za ogled srečanja svojih ljubljencev iz domačega naslonjača tudi plačati. Mesečna naročnina na paket programov, ki jih je vključeval Sky Sport, je tedaj znašala 33 evrov. »Za francoske in britanske ljubitelje športa se je torej obdobje brezplačnega športa na televiziji žal končalo. Zdaj pa vse kaže, da se to obdobje izteka tudi v preostali Evropi in da ga bo konec do naslednjega svetovnega nogometnega prvenstva,« je takrat še ugibal Milosavljević.

Slovenija je že zaščitila kronske dragulje

Evropsko sodišče je sredi leta 1996 razveljavilo pomembno odločitev evropske komisije, ki je že junija 1993 omogočila skupinske nakupe športnih prenosov prek EBU (ta združuje vse evropske javne televizije). A se je že naslednje leto Evropska unija na sodbo odzvala tako, da je v direktivo Televizija brez meja dodala člen, po katerem lahko vsaka država s posebnimi ukrepi zagotovi, da se morajo dogodki, ki jim ta država članica pripisuje veliko pomembnost za družbo, v živo prenašati na brezplačnih in ne na kodiranih programih. Britanci so zato takrat v novem zakonu o javnih glasilih med drugim zaščitili žive prenose tenisa z Wimbledona, olimpijskih iger in svetovnega nogometnega prvenstva – torej tako imenovanje »kronske dragulje«. »Pri nas sicer nimamo monarhije. Toda kljub temu bi se lahko zgledovali po Angležih in tudi sami zaščitili naše 'kronske dragulje'. Drugače bomo ostali brez njih,« je takrat še opozoril Milosavljević.

Plačljivi programi na slovenskem televizijskem trgu (še) niso zavzeli pomembnejšega položaja, da bi se lahko resno potegovali za pravice prenosov največjih športnih tekmovanj. Zadnji primer je program Siol Nogomet, ki je lani svojim naročnikom ekskluzivno ponujal spremljanje tekem elitnega nogometnega klubskega tekmovanja, v letošnji sezoni pa bodo prav tako lahko ekskluzivno spremljali 112 tekem na Siol TV v dodatku Siol Nogomet. Kot je znano, je triletne pravice za prenos tekem nogometne lige prvakov poleg Telekoma Slovenije lani pridobil tudi Telemach.

Velja pa ob tem spomniti, da je slovenska vlada že leta 2001 na podlagi zakona o medijih izdala uredbo o načinu in kriterijih za oblikovanje seznama najpomembnejših dogodkov. V drugem členu je tako med drugim zapisala, da najpomembnejše dogodke po tej uredbi lahko prenaša televizijski izdajatelj, ki s svojim programom istočasno pokriva najmanj 75 odstotkov prebivalstva in za spremljanje njegovega programa ni potrebno dodatno plačilo (plačljiva TV). »Plačilo RTV-prispevka in plačilo storitev vzdrževanja kabelskim operaterjem se ne štejeta za dodatno plačilo. Najpomembnejši dogodki po tej uredbi ne smejo biti predvajani v kodirani ali na drug način tehnološko obdelani obliki, ki bi onemogočala prost dostop gledalcem,« je še zapisala takratna vlada Janeza Drnovška. Dve leti kasneje je vlada, ki jo je že vodil Anton Rop, sprejela še sklep, s katerim je določila seznam najpomembnejših dogodkov (v okviru), in med televizijske izdajatelje, ki ustrezajo pogojem iz omenjene uredbe, uvrstila Radiotelevizijo Slovenija s programoma TVS1 in TVS2 ter Pro plus s Pop TV in Kanal A. Čeprav pristojni organi v naslednjih letih po naših informacijah niso spreminjali omenjene uredbe oziroma sklepa, pa danes med izdajatelje, ki bi lahko prenašali domače kronske dragulje, spadata še najmanj programa Planet TV in TV3 Medias, saj se nahajata na javnem multipleksu (sobne in strešne antene), s katerim je pokritega več kot 95 odstotkov slovenskega ozemlja.

Tako je bila ta problematika v Sloveniji pravno urejena že na začetku tega tisočletja. Zato najnovejša razsodba za Slovenijo ni tako pomembna kot za nekatere druge države. »Pri nas je že doslej veljala uredba, ki preprečuje, da bi televizijske pravice za SP ali EP v nogometu lahko kupila zgolj ena od športnih TV-postaj, katere oddajanje je vezano na IPTV oziroma kabelsko distribucijo TV-signala,« meni Tomaž Ambrožič, direktor podjetja SV-RSA, ki se ukvarja s komuniciranjem v športu. Prepričan je, da lahko pričakujemo podobne razplete, kot se je zgodil na primeru Velike Britanije in Belgije, tudi v drugih državah Evropske unije, ki te problematike še nimajo pravno urejene: »Sedaj smo dobili takšno definicijo pomena evropskih in svetovnih nogometnih prvenstev na ravni EU, da jo bodo lahko v svoje pravno okolje vnesle tudi države, kjer doslej to ni bilo urejeno.«

Vsak četrti Slovenec spremljal tekmo reprezentance v JAR

Ob tem pa se poraja vprašanje, kakšne bodo dolgoročne posledice sodbe za trženje televizijskih prenosov športnih prireditev. Pričakovati je upočasnitev rasti cen, ki v nekaterih državah dosegajo astronomske številke, za kar so imele v zadnjih letih največ zaslug plačljive televizije. »Te so z nakupom televizijskih pravic praktično čez noč v svoje roke dobile veliko moč in ob pomoči kapitala vplivale na medijsko podobo posameznega trga. Kakšnih revolucionarnih sprememb ne pričakujem, saj to ne bo vplivalo na konkurenčni boj nacionalnih (javnih in komercialnih) televizijski postaj za najbolj prestižne športne dogodke,« komentira Ambrožič. Prav tako je prepričan, da Fifa in Uefa iz naslova trženja televizijskih pravic ne bosta imeli bistveno manjših prihodkov kot doslej, saj konkurenca med številnimi neplačljivimi televizijami za pridobitev pravic ostaja precejšnja.

Načrti največjih nogometnih organizacij se bodo kljub temu nekoliko skazili, kajti prihodki verjetno ne bodo še večji kot doslej ali vsaj ne za toliko večji, kot sta si Fifa in Uefa želeli. Fifi je prodaja medijskih pravic svetovnega prvenstva leta 2010 v Južnoafriški republiki, na primer, prinesla najmanj 1,5 milijarde evrov prihodkov. Zakaj si televizijske postaje tako močno želijo prenosov tekem, razkrivajo podatki o gledanosti. Prvenstvo v Južni Afriki si je ogledalo več kot tri milijarde ljudi, samo finale med Španijo in Nizozemsko okoli milijarda. Tekmo med Slovenijo in ZDA si je leta 2010 ogledal vsak četrti Slovenec, podobno kot tekmo z Anglijo in Alžirijo. V povprečju si je tekme na slovenski javni televiziji ogledalo 195.000 gledalcev, starih nad deset let, oziroma 41 odstotkov vseh televizijskih gledalcev v času prenosov.

Olimpijada brezplačnih in plačljivih televizij

Medtem ko so pred nogomet pri pehanju za še večjimi dobički postavljene nove, čeravno ne zelo visoke ovire, da držijo ravnotežje med svobodo trga in javnim interesom, je z olimpijskimi igrami, kjer se v povezavi s prodajo televizijskih pravic obeta liberalizacija, drugače. Doslej so imele prednostno pravico pri nakupu pravic nacionalne televizije, kar pa bo veljalo le do zimskih iger v Sočiju leta 2014. Že za poletne igre leta 2016 v Riu de Janeiru bodo lahko pravice zakupile vse televizije, tudi plačljive. Posameznim televizijam tako ne bo treba zakupiti prenosov celotnih olimpijskih iger, ampak si bodo lahko izbrale le določene športe. »Lahko se zgodi, da kakšen šport v posamezni državi sploh ne bo predvajan po televiziji. To je teorija, v praksi bi lahko bilo drugače. Vidimo kanček nevarnosti, da bo prišlo do dodatnega razslojevanja športov v smislu popularizacije,« opozarja Brane Dmitrović, tiskovni predstavnik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). Če bi se teorija uresničila v praksi, bi prišli do paradoksa, ko bi bila nekoč strogo amaterska tekmovanja zaradi želje po zaslužku le še privilegij bogatejših družbenih slojev, olimpijska načela pa bi dokončno ostala le še mrtva črka na papirju in orodje v rokah marketinga.

A lahko se zgodi, da bo Mednarodni olimpijski komite (MOK), ki je z zadnjimi poletnimi olimpijskimi igrami v Londonu zaslužil okoli tri milijarde evrov, zneski pa se iz cikla v cikel povečujejo, v svoji nameri po še večjem zaslužku naletel na težavo. Nogometni boj, ki sta ga na sodišču ob pomoči evropske komisije dobili Velika Britanija in Belgija, bi utegnil biti za države Evropske unije kažipot tudi v primeru olimpijskih iger. Te naj bi bile v še večjem javnem interesu kot nogometna prvenstva, zato tudi Ambrožič pričakuje, da se bodo podobne zahteve kot pri nogometu v državah, kjer to vprašanje še ni urejeno, pojavile tudi v povezavi z olimpijskimi igrami. A ne tudi v Sloveniji, kjer bodo gledalci tako zimske igre v Sočiju kot poletne v Riu de Janeiru lahko spremljali na Televiziji Slovenija.