Obtožba o Manningovi »pomoči sovražniku« temelji na predpostavki, da WikiLeaks, ki mu je Manning pošiljal dokumente, ni novinarska organizacija, katere poslanstvo je obveščanje javnosti. Če ni novinarska organizacija, katere delovanje je namenjeno javnosti, ampak nekakšna hi-tech teroristična organizacija, kot jo obravnava ameriška administracija, potem Manning z objavo na WikiLeaksu ni mogel imeti namena posredovati za oblast obremenilnih dokumentov svojim sodržavljanom – kar bi bila vsaj pomembna olajševalna okoliščina, če ne legitimno dejanje – pač pa je storil kaznivo dejanje izdaje tajnih dokumentov sovražniku (tako naj bi jih lahko bral tudi Bin Laden).

Isto vprašanje lahko zapečati tudi Snowdnovo usodo, če ga ZDA uspe dobiti v roke. Je ravnal kot zavedni državljan, ki je hotel obvestiti javnost o nečednih poslih oblasti, ali kot nekakšen vohun, ki je izdal strogo varovano tajnost tujim vladam? Kot je Snowden dejal v intervjuju za britanski Guardian, je ravnal »kot domoljub, ki vidi ZDA kot v temelju dobro državo«, ne pa, da bi »pomagal našim sovražnikom, kar bo rekla vlada ZDA«. In vlada je to tudi nemudoma rekla. Posebni odbor predstavniškega doma kongresa je prejšnji teden organiziral javno obravnavo programov nadzorovanja Nacionalne varnostne agencije (NSA) z naslovom »Kako razkriti programi NSA varujejo Američane in zakaj razkritje pomaga našim nasprotnikom«.

Konec novinarstva ali konec svobode izražanja?

V procesu proti Manningu je profesor Yochai Benkler, direktor Berkmanovega centra za internet in družbo na Harvardu in avtor odmevne knjige The Wealth of Networks: How Social Production Transforms Markets and Freedom, kot priča obrambe dokazoval, da je WikiLeaks del globalne »mrežne četrte veje oblasti«, ki je v sodobnosti dopolnila in (delno) nadomestila delovanje novinarskih organizacij oziroma klasičnih medijev. Njegovo dveurno pričanje, v katerem se ni izognil najnovejši prisluškovalni aferi NSA, ki jo je razkril Snowden, je bilo za proces ključnega pomena. V temelju se je treba z Benklerjevo idejo o transformaciji novinarstva in novinarskega poklica strinjati, čeprav ni videti, da je o tem prepričal tudi sodnika.

Kot je znano, se je novinarstvo razvijalo skozi tri velika zgodovinska obdobja. V srednjem veku je bilo novinarstvo občasna ali postranska dejavnost uradnikov, potujočih umetnikov in poštnih slov. V posebno (pol)poklicno dejavnost se je razvilo v 17. stoletju, ko je postalo dopolnilna zaposlitev za posameznike, ki so že imeli opravka z družbenim komuniciranjem, npr. tiskarji, poštarji ali trgovci. Novinarji so bili obenem lastniki, uredniki, tiskarji in razpečevalci.

Moderno poklicno novinarstvo je nastalo z industrijskimi in meščanskimi političnimi revolucijami in se je povsem institucionaliziralo z množičnim tiskom. Medtem ko so v prejšnjih obdobjih »novinarji« v glavnem pripadali samostojnim svobodnim poklicem srednjega sloja, so se z industrializacijo, zlasti pa z razvojem sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij preselili v razred »informacijskih delavcev«, zaposlenih pri lastnikih medijev.

Razvoj, ki ga prinaša digitalizacija, je dvorezen, saj ne samo usposablja ljudi za nova dela, ampak jih tudi razposablja, tj. odpravlja določena dela kot posebna dela in poklice. Novinarstvo je izpostavljeno obema procesoma. Digitalizacija omogoča vedno večjemu številu ljudi aktivno vključevanje v (množično)komunikacijske procese, hkrati pa sproža deprofesionalizacijo novinarstva. Če so z industrializacijo novinarji izgubili lastniško, uredniško in distribucijsko vlogo, z digitalno informatizacijo izgubljajo tudi »privilegij« ustvarjanja medijskih vsebin. Klasični mediji izgubljajo »monopol« nad posredovanjem novic in so prisiljeni tekmovati s spletnimi stranmi posameznikov, aktivistov, različnih organizacij in korporacij. WikiLeaks je torej eden iz množice sodobnih proizvajalcev in posrednikov informacij in mnenj na spletu, ki skupaj – ne nujno tudi vsak zase – v 21. stoletju opravljajo dejavnost, ki smo ji nekoč rekli novinarstvo.

Razumevanje te spremembe v globalnem komuniciranju ni usodno le za Manningov (in morebitni Snowdnov) proces, ampak tudi – in še bolj – za prihodnost demokracije. Benkler je opozoril sodišče na pomemben precedens, ki ga bo ustvarilo s sodbo v procesu proti Manningu. Če bo sodba morebitnim novim spletnim žvižgačem precedenčno grozila z dosmrtnim zaporom ali celo s smrtno kaznijo, bo to bistveno zmanjšalo pripravljenost sicer zavednih, a ne herojsko pogumnih državljanov, da bi se javno oglašali, s tem pa tudi močno oslabilo tradicijo preiskovalnega novinarstva in svobode tiska – bojim se, da ne samo v ZDA.

Nevidna oblast, nadzorovani državljani

Da sodišče – vrh vsega še vojaško – v Marylandu v primeru Manning odloča o tem, kaj je novinarstvo in kaj ni, in da politični organ ameriškega kongresa prejudicira kazensko odgovornost Snowdna, ker je javnosti razkril vsesplošno oblastno nadzorovanje internetnega in telefonskega prometa, sta svojevrstna paradoksa in že sama po sebi simptoma zatona demokracije. Nič manjši paradoks ni, da sta Manning in Snowden postala »državna sovražnika« zato, ker sta razkrila nezakonito početje ameriških oblasti, ki je temeljilo na tajnosti delovanja in vseprisotnosti nadzorovanja. Ne le, da obstajajo nedemokratične prakse tajnega političnega delovanja in nadzorovanja, ki so oziroma bi morale biti nezakonite; ko jih državljanski pogum razkrije, je javno razkritje tajnega delovanja obravnavano kot kaznivo dejanje!

Že najzgodnejši teoretiki javnosti so opozarjali, da tajnost omogoča korupcijo in zlorabo moči ter poglablja nezaupanje v sistem oblasti. Kot je pisal Kant, so vsa dejanja, ki se nanašajo na pravico drugih ljudi, nepravična, če ne spoštujejo načela javnosti. Seveda vsi vemo, da je Kantovo vrhovno načelo pravičnosti vsakodnevno kršeno, pa le redko sankcionirano. Pravi absurd pa je, da je visoko etično delovanje – kot dokazuje tudi MacBridovo mirovno priznanje Manningu – za uveljavljanje načela javnosti in zoper sistematično kršenje načela pravičnosti obravnavano kot najhujši zločin.

Nič manj absurdne niso obtožbe zoper Snowdna, ki je odtujil dokumente o tajnih nadzorih ameriške Nacionalne varnostne agencije. Ta je menda v »protiterorističnih« operacijah, ki jih je odobrilo tajno sodišče za nadzor nad tujo obveščevalno dejavnostjo in so zajele praktično ves svet, prečesala tudi po 60 milijonov vzpostavljenih spletnih povezav in telefonskih pogovorov na dan. Vohunili so za politiki, diplomati, gospodarstveniki in navadnimi državljani. Pri tem so izdatno pomagali spletni komercialni velikani, kot so Facebook, Google, Yahoo, Apple in Microsoft. Podatke so shranjevali v centrali NSA v – kakšno naključje – Fort Meadu, kjer prav zdaj poteka sojenje Manningu.

NSA je počela in še vedno počne prav tisto, kar si je zamislil utemeljitelj načela vsevidnosti Jeremy Bentham. Le da ne gre za njegovo utemeljitev demokratičnega nadzorovanja politične oblasti, ki ga izvaja javnost s pomočjo tiska, ampak za njegovo zgodnejšo utemeljitev panoptikuma – sistema permanentnega nadzorovanja, ki zagotavlja popolno nevidnost nadzornika, medtem ko nadzorovani nikoli ne morejo vedeti, ali so oziroma kdaj so dejansko nadzorovani, zato se ves čas vedejo, kot da so pod nadzorom.

Razlika je seveda pomembna. Sistem panoptikuma je namenjen učinkovitemu, nevidnemu in vseprisotnemu nadzoru »stanovalcev« v posebnih institucijah, kot so na primer zapori ali bolnišnice, kjer so njihove pravice (bolj ali manj zakonito) omejene. Če ta sistem prenesemo v sfero politike, z njim vzpostavimo avtoritarni sistem političnega nadzorovanja.

Nova oblika demokracije ali njen zaton?

Demokratična narava politike temelji na javnosti delovanja in njegovih posledic. Vsako delovanje z dolgoročno pomembnimi posledicami za ljudi, ki v delovanje niso neposredno vključeni, je v svojem bistvu politično, zato mora demokratični sistem omogočati, da o teh posledicah teče javna razprava. Javnost posledic in razprav o njih ni sama sebi namen, ampak je ključni element »močne demokracije«, kot ji pravi Benjamin Barber.

V obdobju, ko je imela (nacionalna) država na svojem ozemlju polno upravno, politično, ekonomsko in vojaško suverenost, naj bi legitimnost notranje suverenosti – odnosa med oblastjo in državljani – zagotavljala javnost delovanja vseh vej oblasti oziroma nadzor javnosti nad njimi, legitimnost zunanje suverenosti (v odnosu do drugih držav) pa prepoved tajnih meddržavnih pogodb.

V dobi globalizacije države nimajo več absolutne suverenosti na svojih ozemljih. Nacionalne vlade same niso sposobne učinkovito usmerjati in nadzorovati družbenih procesov, naj gre za ekonomijo, komunikacije, ekologijo ali (vse bolj globalni) terorizem. Za socialne in politične pravice državljanov ima globalizacija vsaj dve pomembni neugodni posledici: omejuje ekonomsko varnost in socialno enakost ter zmanjšuje državljansko politično participacijo. Globalizacija je ustvarila transnacionalne akterje, ki »denacionalizirajo« odločanje: to se s političnih institucij na nacionalni ravni prenaša na javne, poljavne in zasebne organizacije na transnacionalni ravni.

Z globalizacijo so postala vprašanja javnosti, nadzora, legitimnosti odločanja in suverenosti precej bolj zapletena kot v času vladavine nacionalne države. Zagotavljanje javnosti političnega delovanja na vseh ravneh je zato toliko pomembnejše. Za novo obdobje demokracije, ki jo John Keane imenuje »preverjalna demokracija«, naj bi bilo značilno, da množica najrazličnejših neodvisnih skupin in organizacij stalno preverja delovanje posameznikov in skupin, ki imajo moč in vpliv v (globalni) družbi. Keane idejo o nastanku preverjalne demokracije opira na dejstvo, da je po drugi svetovni vojni nastalo skoraj sto novih vrst institucij, ki skrbno spremljajo delovanje takih in drugačnih odločevalcev. Preverjalni mehanizmi sicer niso namenjeni le zagotavljanju in posredovanju informacij, vendar je ta njihova komponenta nedvomno bistvena.

Za novo dobo nadzora nad (političnimi) oblastmi s strani civilne družbe je značilno povezovanje »starih« medijev, zlasti političnih dnevnikov, z novimi »sistemi za neizsledljivo množično puščanje dokumentov na internetu, ki jih ni mogoče cenzurirati«, kot WikiLeaks razume Assange. Prav tako povezovanje je Manningu in Snowdnu omogočilo razkriti protidemokratične »motnje« v političnem sistemu ZDA.

Toda vprašanje je, ali preverjalni mehanizmi lahko nadomestijo odsotnost učinkovitega neposrednega nadzora nad transnacionalnimi odločevalskimi elitami. Z globalizacijo se namreč moč nacionalnih izvršnih oblasti v rokah politično-menedžerskih elit relativno povečuje na račun zakonodajne veje oblasti, s tem pa se zmanjšuje tudi vpliv volilnega telesa na politične odločitve. Da so take spremembe neposredno v interesu upravljavcev globalnega kapitala, je razumljivo – in tudi dovolj očitno v odločitvah v prid reševanju svetovnega velekapitala v sedanji krizi.

Dr. Slavko Splichal je komunikolog, redni profesor Fakultete za družbene vede