Ležanje na skalah in gledanje v morje je odlična terapija, nobena misel ne vzdrži dolgo, druga v drugo prehajajo hitreje, kot zmore veter obračati strani napol prebrane knjige na skalah. Saj sem šla čez seznam nujnega in želenega, toda maestral dela, valovi sproti potapljajo resne misli. Vsi problemi, vsi opomini, delo, znanci v najljubšem lokalu v mestu čakajo doma. Vsako leto znova padem na isto finto. Tik pred odhodom na morje prehitevam samo sebe, da vse postorim, naredim več kot v »normalnih« dneh, ko ves dan delam. Na morju ventili spustijo, veter gre skozme temeljito in dokaj hitro ugotovim, da nič ni treba. Se popolnoma prepustim, še turške sapunice ob popoldanski siesti padejo odlično skozi telo in glavo. V naprej vem, da ko bom prišla domov, se bom čudila sami sebi, kje in predvsem kako živim, in se prve dni povsem začudeno spraševala, kako da se mi da, da zdržim, predvsem pa zakaj. Vsako leto isti ritual in vsako leto se čudim sama sebi, kakor da se mi dogaja prvič. Veter, ni kaj, dela. Odkar imam tesno razmerje z Dursom (saj veste, tipično slovensko razmerje: več ko daješ, bolj te izsesava, konec se mučno vleče) in vsako leto kakšnega neplačnika več za mesec »neopravljenih storitev« (ker klena slovenska beseda in stisk roke ne štejeta nič), več potujem po hrvaški obali. Z manj sredstvi domišljija bohti, radodarnih prijateljev in družinskih članov z nepremičninami je na pretek. Če bi delala v kakšnem napol propadajočem državnem podjetju, kjer bi dobila regres, ki globoko presega moj sedanji mesečni priliv, bi povsem neinventivno šla kamorkoli in plačala.

Zahvaljujoč vročini in siesti sta se mi zataknili dve kulturni novici s hrvaške teve. Na robu sezone so pristojni na Hrvaškem podpisali dogovor o akademskem sodobnoplesnem izobraževanju v Zagrebu, ki se začne z novim študijskim letom. Brez pompa, no, leta pogajanja so prav gotovo za njimi, na hitro podpisano in zapečateno. Gordana Vnuk in Ivana Sajko bosta dobili nagrado francoskih vitezinj umetnosti. Uf, odlično! Kleni ženski, nobena ni prav tiho, kar imata povedati, povesta direktno, predvsem pa skozi izbor festivala legendarnih razsežnosti Eurokaz (Gordana Vnuk), z dramami in predstavami (Ivana Sajko). Močni, trdoživi in neuklonljivi. Obe sta povezani s Slovenijo. Eurokaz je bil gledališko-plesna meka od samega začetka, tam je predaval Robert Wilson, davno preden smo v Sloveniji videli njegovo prvo živo predstavo (pa še ta je bila študentska produkcija), našo večno fascinacijo Belgijce pa so morda oplazili, tik preden smo jih začeli fanatično oboževati pri nas.

Belgija je super, a počasi postaja dolgočasna, urejena, predvidljiva in passe, mi je navrgla Gordana Vnuk na ljubljanski tržnici. Od samega začetka vabi eksotične predstave, vsebinsko in geografsko oddaljene od našega evropskega normativa. Sproža odobravanje in seveda temu primerne ostre kritike. Vmes je vodila referenčni Kampnagel, center sodobnih umetnosti v Hamburgu, Eurokaz vmes ni zastal in še vedno ga poganja. Ponavadi me je na Mljetu seznanila z novostmi, sedaj si obiska rajskega otoka nobena od naju očitno ne more več privoščiti. Ivana Sajko z dramami bombardira svet, ni olepšav, ni metafor – direktno nas napade. Videla sem jo tudi v predstavi z glasbeniki: ni glasbenica, pa vendar je bila enigmatična, harmonična in močna. Beremo jo lahko tudi v slovenščini.

Komaj so Hrvati dobro vstopili v Evropsko unijo, že poročajo o vsotah, ki si jih bodo vzeli za prevode domačih del. Ne čakajo, napadajo. Bolj samozavestni so od nas, ravno prav nonšalantni, da jim bo uspelo. Četudi mi je »šef sale« na Mljetu vedno govoril, da bo Evropsko unijo vzel vrag, ko bodo Hrvatje prestopili njen prag. Pa da vidimo ta dvoboj. Vetrovno delujoči wireless je nanesel protestno pismo Asociacije nevladnih organizacij. Deset nevladnih organizacij v umetnosti manj bo pri večletni porabi kopneče domače proračunske malhe. Seveda, vzameš tam, kjer lahko. Za temi organizacijami pa lepa številka predstav, ki so prepotovale svet, četa samozaposlenih umetnikov, producentov, tehničnega in ostalega osebja, tja do tiskarjev, malarjev. Kjer ni pravnih posledic, kjer sindikati ne skočijo in ne štejejo brezposelnih in lačnih drugorazrednih državljanov brez zakoličenih pravic, je lažje vzeti. Gre za organizacije, ki jih ni ustanovila država, jih pa sofinancira. Niso predpisano breme države. Že kolegi v javnem sektorju tega ne razumejo. Vedo, da če ne bodo dobro delali, bodo to počeli brez posledic. Nekaj manj regresa in odstotek manj plače pač ne zarežeta tako globoko, kot bodo posledice čutile nevladne organizacije. Zanemarljiv prihranek in resna ogroženost preživetja. Strateško rezanje pred sprejetjem strateškega dokumenta v kulturi. Mogoče ne bi bilo slabo uvoziti močne hrvaške burje, da resno premakne poslušno evropsko deželico.