Slovenci in puljski filmski festival

Po gledalce s kamioni

Na prvem »Rotarjevem« festivalu/reviji je bilo prikazanih 16 kratkih in 7 celovečernih igranih filmov. Žirije prireditev ni imela, so pa gledalci glasovali za najboljši film, režiserja, igralko in igralca. Novinarji so ad hoc pri eni od večerij v hotelu Riviera, sicer tudi festivalskem središču, izbrali žirijo kritike, ki je filme presodila po svoje. Gledalci so za najboljši film razglasili slovenski film Vesna, žirija kritike se je odločila za film Stojan Mutikaša hrvaškega režiserja Fedorja Hanžekovića. Oboji, gledalci in kritiki, so prisegli na najboljšega režiserja Františka Čapa, gledalcem je bila najboljša igralka Metka Gabrijelčič, novinarjem Mira Stupica. Kamioni so vozili gledalce iz vse Istre, iz Pazina, Labina, Raše, Rovinja in drugih krajev, saj avtobusov v tistih časih ni bilo dovolj niti za redne linije. Med kratkimi filmi sta slovenske barve zastopala dokumentarna filma Okroglica in Barok v Ljubljani. Že na tem, recimo prvem festivalu, je Bojan Adamič začel svojo »multifilmsko« glasbeno pot, bil je avtor filmske glasbe v Vesni in koprodukcijskem filmu Hiša na obali.

Naslednje leto, 1955, je prineslo vrsto sprememb na bolje, festival je dobil svoj pravilnik, pokrovitelja, uradno žirijo in žirijo kritike, soorganizatorja, kranjska Iskra je postala redni in uradni opremljevalec Arene s filmsko tehniko. Tudi to pot je bil zmagovalec František Čap. Dobil je nagrado kot najboljši režiser za film Trenutki odločitve, najboljši igralec po mnenju uradne žirije je bil Stane Sever, najboljšo stransko vlogo je odigral Stane Potokar, oba v Trenutkih odločitve. Žirija kritike je za najboljšega režiserja po mnenju kritikov določila Igorja Pretnarja, režiserja zgodbe Na valovih Mure v omnibusu Tri zgodbe. Mnenje žirije kritike glede najboljše stranske moške vloge je bilo enako kot mnenje uradne žirije: Stane Potokar v filmu Trenutki odločitve. Za najboljšega skladatelja filmske glasbe je uradna žirija izbrala Bojana Adamiča za glasbo v srbskem filmu Ona dva, žirija kritike pa Blaža Arniča za glasbo v zgodbi Koplji pod brezo v omnibusu Tri zgodbe. France Štiglic je prišel na festival z makedonskim filmom Volčja noč. Drugi festival je prinesel prve zakulisne zdrahe. Zagreb je sklenil, da bo imel svoj filmski festival, in je hotel festival iz Pulja potegniti v Zagreb. Kar nekaj je bilo že narejenega v tej smeri, ko je prišel ukaz: festival ostaja v Pulju.

Eni v Pulj, drugi v Beograd

Na tretjem festivalu nismo imeli veliko filmov. Slovenijo je zastopal samo en celovečerni film, Štigličeva Dolina miru. Prvič je v uradni žiriji sedel Slovenec – Matej Bor. Uradna žirija je bila imenovana z dveletnim mandatom. Nagrado za najboljšo moško vlogo je dobil Bert Sotlar za vlogo v hrvaškem filmu Ne obračaj se, sinko, posebni priznanji pa sta dobila John Kitzmiller in Eveline Wohlfeiler, on za vlogo Jima v Dolini miru, ona za najboljšo otroško vlogo na festivalu, prav tako v filmu Dolina miru. Marjan Kozina je prejel nagrado za najboljšo glasbo v filmu Dolina miru. Rekorder festivala je bil nedvomno Bojan Adamič, ki je napisal filmsko glasbo za kar pet celovečernih igranih filmov iz raznih republiških produkcij.

Četrti puljski filmski festival je, tako kot tretji, predstavil samo en slovenski film, Čapov Ne čakaj na maj, ki ga je občinstvo toplo sprejelo, a ker je medtem festival opustil glasovanje gledalcev, je film ostal brez nagrad. Pač pa je najvišje priznanje prejel kratki film Boštjana Hladnika Fantastična balada v produkciji Triglav filma. Jože Gale je bil prisoten z bosanskim filmom Tuja zemlja, za katerega sta bila nagrajena Bojan Adamič za glasbo in Rade Marković za vlogo v tem filmu. Festival prinese še eno novost. Člani upravnega odbora festivala postanejo nekateri filmski delavci, predvsem režiserji ter dva producenta. Pogled nazaj namreč pokaže, da prvi festival sploh ni imel upravnega odbora, od drugega naprej pa so v njem, razen Marjana Rotarja, sedeli zgolj občinski, republiški in zvezni politični funkcionarji. Ta praksa se je nadaljevala še mnoga leta, vendar tako, da je bilo nekaj sedežev rezerviranih tudi za ljudi iz filmske stroke.

Šesti festival je, gledano z organizacijskega vidika, prinesel določeno stabilizacijo. Festival je dobil direktorja, dolgoletnega predstavnika Jugoslavija filma v Münchnu Božidarja Torbico, ki je s svojim timom sodelavcev, v glavnem uradnikov in uradnic poslovnega združenja Jugoslavija film iz Beograda, kar nekaj let uspešno vodil festival in hkrati skrbel za obisk uglednih tujih evropskih filmskih ustvarjalcev ter poslovnežev iz filmskega sveta. Prvič na festivalu delujeta dve uradni žiriji, za celovečerne in za kratke filme.

Med celovečernimi filmi sta Slovenijo zastopala Dobri stari pianino režiserja Franceta Kosmača ter filmski prvenec Jožeta Babiča Tri četrtine sonca. Slednjega je žirija določila za drugi najboljši film festivala, tretje mesto pa je zasedel film Igorja Pretnarja po scenariju Vitomila Zupana Pet minut raja z Lojzetom Rozmanom in Stevom Žigonom ter Borisom Kraljem v glavnih vlogah. Sliši se slovensko, a film je bil bosanski, posnet v produkciji Bosna filma in je zastopal bosansko kinematografijo. Med kratkimi filmi sta dobila nagrado za animacijo Saša Dobrila in Janez Mally za lutkovni film Motoritis v produkciji Triglav filma. Tega leta se ločita programa celovečernih in kratkih filmov. Festival celovečernih filmov je ostal v Pulju, festival kratkih filmov pa se je preselil v Beograd.

Podobna zgodba kot pri filmu Pet minut raja se je ponovila na naslednjem, sedmem filmskem festivalu v Pulju: najboljši film festivala je bil hrvaški Deveti krog, ki ga je režiral Slovenec France Štiglic, posnel pa njegov snemalec od filma Na svoji zemlji naprej Ivan Marinček. Po večletnem premoru ponovno oživljena nagrada občinstva je pripadla filmu Deveti krog, ki je bil nato tudi kandidat za oskarja. »Osma Pula«, kot smo kar po domače rekli, je leta 1961 puljskemu občinstvu in jugoslovanski javnosti predstavila pet slovenskih filmov in eno koprodukcijo: Veselica, režija Jože Babič, Ples v dežju, režija Boštjan Hladnik, Balada o trobenti in oblaku, režija France Štiglic, Ti loviš, režija France Kosmač, Nočni izlet, režija Mirko Grobler, ter koprodukcijski film Ograda francoskega režiserja Armanda Gattija. Če upoštevamo prispevke naših avtorjev, je treba omeniti hrvaški film Sreča prihaja ob 9h, za katerega je scenarij napisal Vitomil Zupan, v glavni vlogi je nastopila Irena Prosen. Veliko zlato areno za najboljši film festivala je prejela Balada o trobenti in oblaku, veliko srebrno areno pa Veselica. Žirija je sklenila, da zlate arene za režijo ne podeli, pač pa dodeli posebno diplomo za režijo in denarno nagrado Boštjanu Hladniku za režijo filma Ples v dežju. Najvišji nagradi za igralske dosežke sta dobila Duša Počkaj za vlogo v filmu Ples v dežju in Miha Baloh za vlogo v filmu Veselica. Za najboljšo fotografijo je bil nagrajen Rudi Vavpotič za film Balada o trobenti in oblaku. Herman Kokove je prejel diplomo za ton v filmu Ples v dežju. Žirija kritike je svoje priznanje, zlato pero, dodelila Boštjanu Hladniku za film Ples v dežju.

Financiranje po slovensko

To leto je imela slovenska filmska produkcija v Pulju šest filmov. Najvišje in najbolj pomembne nagrade so prejeli slovenski filmi, a to se ni poznalo na domačih tleh. Financiranje filmov je teklo naprej po starem. Program je predvideval tri do pet celovečernih igranih filmov na leto, denarni odmerek je zadoščal za tri filme, proizvodne kapacitete so omogočale podvojitev produkcije, a denar tega ni dopuščal. Za razliko od nekaterih drugih republik, kjer so bili producenti za zmagovalne filme deležni še posebnih nagrad, slovenska praksa tega ni poznala. Triglav film je bil za prekoračitev obsega proizvodnje dejansko kaznovan tako, da je moral povečan obseg posnetih filmov sam financirati. S tem se je začelo zmanjševanje domače filmske proizvodnje pri Triglav filmu, ki se je usmeril predvsem v koprodukcije in usluge tujim filmskim producentom.

Festivali so potekali po ustaljeni poti, včasih za Slovence ne najbolj ugodni, saj se je zvrstila vrsta festivalov, na katerih je slovensko produkcijo zastopal samo en film, kar pa zadeva nagrade, smo pogosto ostali brez njih. Rekorde na področju filmske glasbe je še vedo nizal Bojan Adamič. Slovenci in Slovenke so sedeli v žirijah, novinarjev in novinark je bilo iz leta v leto več, a to žal ni imelo veliko opraviti s stanjem v filmski produkciji.

Prelom na bolje se je zgodil leta 1971, na osemnajstem festivalu, ko je najvišje festivalsko priznanje dobil koprodukcijski slovensko-srbski film režiserja Živojina Pavlovića Rdeče klasje, posnet po romanu Ivana Potrča Na kmetih. Prav na tem filmu so se pokazale razlike med posameznimi republikami. Srbski koproducent Centar film je bil deležen posebne denarne nagrade za zmagovalni film, slovenski koproducent Viba film pa je bil deležen kritike, kajti v filmu prikazano stanje slovenskega kmetijstva s prisilnimi odkupi, siljenjem kmetov v zadruge in podobnimi ukrepi, sicer že opisanimi v Potrčevem romanu, slovenski politiki ni ugajalo. Potrčev roman je sicer bil odmeven, a še zdaleč ne tako kot film, v katerem sta slika in zvok veliko bolje prikazala kmečko življenje in razmere tistega časa. Zato je poleg pozitivne filmske doživel negativno politično kritiko.

Deset vmesnih festivalov za slovenski film ni bilo bistveno pomembnih. Na devetem smo imeli samo en film, Minuto za umor, režija Jane Kavčič, pa še ta je bil prikazan v informativni sekciji. Na desetem festivalu so se predstavili filmi Samorastniki, režija Igor Pretnar, Tistega lepega dne, režija France Štiglic, v informativni sekciji pa je bil prikazan Hladnikov Peščeni grad. Na naslednjem, enajstem festivalu so gledalci v Pulju videli samo dva slovenska filma, Ne joči, Peter, režija France Štiglic, in Srečno, Kekec, režija Jože Gale, ki pa je bil prikazan v informativnem sporedu. Zanimivo je, da so nagrado kekec dodelili filmu Ne joči, Peter in ga priporočili za ogled mladim, medtem ko je Kekec ostal pred vrati arene. France Štiglic je dobil »pol nagrade« za režijo filma Ne joči, Peter, ker je žirija dodelila nagrado ex aequo Francetu Štiglicu in Žiki Mitroviću za film Marš na Drino. Sploh se je za nekaj let razpasla delitev nagrad ex aequo, kajti na ta način je žirija nagradila čim več avtorjev, tudi če njihovi filmi niso imeli primerljivih vrednosti. Ne joči, Peter je dobil srebrno areno kot drugi najboljši film za Maršem na Drino, nagrajena pa sta bila še Ivan Ribič za najboljši scenarij in Alojz Srebotnjak za najboljšo glasbo. Na dvanajstem festivalu je bila z zlato areno nagrajena Majda Potokar za vlogo v filmu Lažnivka. To je bila tudi edina nagrada za slovenski film na tem festivalu. Trinajsti festival je bil za slovenski film dobesedno trinajsti. Dva prikazana filma, Amandus Franceta Štiglica in Po isti poti se ne vračaj Jožeta Babiča, nobene nagrade, nobenega prodajnega uspeha… Tudi naslednja dva festivala sta bila za Slovenijo bolj klavrna. Matjaž Klopčič je imel sicer na štirinajstem festivalu kar dva igrana filma, Zgodba, ki je ni in Na papirnatih avionih, za Viba film je Fadil Hadžić posnel film Protest, a le Klopčičev film Na papirnatih avionih je prejel eno samo nagrado, pa še to ex aequo. Naslednje leto smo doživeli svojevrsten rekord: v žiriji so bili kar trije Slovenci, v programu pa smo imeli samo dva filma, Peto zasedo in Kekčeve ukane. Edina nagrada je šla v roke ing. Niku Matulu za najboljšo scenografijo v filmu Kekčeve ukane. Kot zanimivost je vredno zabeležiti, da je tudi film Kekčeve ukane ostal brez nagrade kekec, ki je bila sicer namenjena filmom za otroke in mladino.

Dvajseti festival jugoslovanskega filma v Pulju je nekoliko povzdignil ugled slovenskega filma. Matjaž Klopčič je prejel zlato areno za režijo filma Cvetje v jeseni, za isti film je nagrajena Milena Zupančič za vlogo Mete, nagrado za najboljšo scenografijo je prejel Niko Matul za film Cvetje v jeseni. Naslednje leto se je nadaljevala številčno skromna slovenska filmska žetev, a kljub temu opažena. Po scenariju Branka Šömna je režiser Živojin Pavlović posnel film Let mrtve ptice, ki je scenaristu prinesel zlato areno za najboljši scenarij, igralki Majdi Grbac pa zlato areno za najboljšo žensko vlogo. Alojz Srebotnjak je prejel zlato areno za glasbo v filmu režiserja Franceta Štiglica Pastirci.

Med navdušenjem in nemirom

Z dvaindvajsetim festivalom so festivalsko vodstvo »prevzeli« Slovenci. France Štiglic je postal predsednik sveta festivala, Martin Bizjak pa direktor, ki je uspešno vodil to osrednjo jugoslovansko filmsko prireditev. Nacionalno gledano je bil po Marjanu Rotarju že tretji Slovenec na vodilnem mestu festivala. Dvaindvajseti festival je predstavil pet slovenskih filmov, od tega eno srbsko-slovensko koprodukcijo, Rdeča zemlja režiserja Torija Jankovića, pa Povest o dobrih ljudeh, režija France Štiglic, Strah, režija Matjaž Klopčič, Čudoviti prah, režija Milan Ljubić, ter v informativni sekciji Pomladni veter, režija Rajko Ranfl. Žirija je veliko bronasto areno podelila filmu Povest o dobrih ljudeh, zlato areno za režijo Matjažu Klopčiču za film Strah, slovenski ustvarjalci pa so prejeli še veliko drugih nagrad. Rekli bi – dobra žetev nagrad in solidna filmska letina. Naslednje leto je bilo filmov in nagrad manj, a zato so bile pomembnejše. Zmagovalec festivala je bil Idealist, režija Igor Pretnar, ki je prejel veliko zlato areno kot najboljši film festivala. Zlato areno za najboljšo žensko vlogo je prejela Milena Zupančič za vlogo v filmu Idealist, sledila ji je Marjeta Gregorač s srebrno areno za vlogo v istem filmu, zlato areno za najboljšo moško vlogo je prejel Radko Polič. Kot bi bili na nekatere nagrade kar abonirani, je naslednje leto Milena Zupančič dobila zlato areno za glavno žensko vlogo v filmu Vdovstvo Karoline Žašler, Matjaž Klopčič je prejel srebrno areno za režijo istega filma, nagrado za filmsko oblikovanje je prejel dvojec Matjaž Vipotnik-Milan Pajk za izjemne kreacije plakatov filmov Vdovstvo Karoline Žašler in Sreča na vrvici.

Za jubilejni 25. festival jugoslovanskega filma leta 1978 sta Fadil Hadžić (scenarij) in Milan Ljubić (režija) za Viba film posnela duhovit dokumentarni film o filmskih in festivalskih zgodah in nezgodah, ki so ga ponovno predvajali ob 50-letnici festivala.

V naslednjih letih so nekateri slovenski filmi navduševali, nekateri pa vznemirjali. Med slednje je vsekakor treba prišteti film Nasvidenje v naslednji vojni, ki ga je režiser Živojin Pavlović posnel po romanu Vitomila Zupana Menuet za kitaro. A vznemirjenje je bilo večje doma, zaradi pripomb iz domačih logov. Nastalo je nekaj zanimivih filmov, kot na primer Splav Meduze Karpa Godine. Krizno obdobje v začetku osemdesetih let je označil film Krizno obdobje Francija Slaka. Po kriznem obdobju zaradi nikoli izdelanega filma Dražgoška bitka se prvič soočimo s tematiko sprave v filmu režiserja Marjana Cigliča Razseljena oseba, ki je bil nagrajen z zlato areno za najboljšo fotografijo Rada Likona. Rdeči boogie Karpa Godine je v Pulju leta 1983 prejel nagrado kritike, film Eva režiserja Francija Slaka pa zlato areno za najboljši zvok, delo Hane Preuss. Branko Gradišnik je prejel zlato areno za najboljši scenarij za film Leta odločitve režiserja Boštjana Vrhovca. Leta 1986 film Christophoros scenarista Željka Kozinca in režiserja Andreja Mlakarja nadaljuje s temo sprave, Ovni in mamuti režiserja Filipa Robarja pa s svojo nenavadno pripovedjo vnesejo nekaj nemira na evropsko filmsko sceno, avtorju prinesejo zlato areno za najboljšo montažo, igralcu Božidarju Bunjevcu pa zlato areno za najboljšo moško stransko vlogo. Vrsta sicer korektnih slovenskih filmov je ostala brez nagrad in priznanj, čeprav so v Sloveniji odmevni, tako pri gledalcih kot v medijih.

Leta 1988 je Viba pripeljala v Pulj slovenski filmski rekord: devet celovečernih igranih filmov, od tega jih šest sprejmejo v uradni program. Ostale jugoslovanske filmske sredine z zavistjo opazujejo ta filmski bum, ki je pritegnil pozornost medijev, ne pa tudi festivalske žirije. Anton Vrdoljak z Glembajevimi, Lordan Zafranović s Praznikom kurb, Srđan Karanović s filmom Zaenkrat brez dobrega naslova in Krsto Papić s filmom Življenje s stricem so bili močna konkurenca. Kljub temu je šla ena zlata arena v Ljubljano, dobil jo je Matjaž Janežič za zvok v filmu Odpadnik režiserja Boža Šprajca. Naslednjega leta, 1989, je na simpatičen način promoviran film Kavarna Astoria po scenariju Žarka Petana in v režiji Jožeta Pogačnika. V festivalskem središču je postavljena kavarna Astoria z avtentičnim pohištvom iz filma, ki je bilo pripeljano iz mariborske Velike kavarne. V kavarni se je streglo festivalskim gostom, ki so zavili na klepet in kozarček.

Leta 1990 je potekal 37. filmski festival, zadnji pred usodnimi dogodki, ki so pripeljali do razpada Jugoslavije in s tem do festivalske spremembe. Naslednje leto je zaradi vojnih razmer festival odpadel, nato pa je postal hrvaški in je kot tak nadaljeval tradicijo puljskih filmskih festivalov. Ostal je nacionalna prireditev in se kot taka uvrstil med najstarejše nacionalne filmske prireditve na svetu. Vsi smo še vedno dobrodošli gostje, le da so bili slovenski filmi tuji, letos pa so ponovno na neki način domači, saj je Hrvaška članica Evropske unije, tako da smo vsi zopet »in«.

* * *

Puljski filmski festival je bil mejnik v filmski proizvodnji. Filmi so se delali »od Pulja do Pulja«. Kar ni bilo prikazano tam, kot da ni obstajalo. Nič ni večno in nič ni nepogrešljivo. Slovenija je dobila svojo nacionalno filmsko prireditev v Portorožu. Sodelovanje s Puljem je dobro, res pa je, da so Puljani zelo razvili svojo prireditev, jo razširili na dva tedna in dosegli, da mesto v tem času živi s filmom in za film.