Igor Bavčar bi bil, saj ste razumeli, sam sebi idealen oče.
O tem povratnem zgodovinskem procesu pripoveduje šala, ko Mujo vpraša Sulja, ali ve, kaj dobiš, če sevdalinko zavrtiš nazaj. »Prideš,« pravi Mujo, »na pogreb z nekakšnimi rumenimi kutinami, tam pa mrtva leži Fatma, najlepše dekle v državi. Poljubiš jo, oni pa jo nato pokrijejo z rjuho in ti dajo tristo mark. Ne samo to, dvignejo jo z nosili vred in ti dajo še dvesto mark. V tistem ona oživi, vendar je hudo bolna, poleg tega bi rada, da se z njo poročiš, tisti hudiči pa, ko slišijo za to, te začno preganjati po vasi. S petstotimi markami pobegneš v Stambol, tam prodaš tiste rumene kutine in veseljačiš po turških kavarnah, dokler Fatme ne mine jeza. Po treh letih se vrneš iz Turčije poln denarja in ona od sreče v sedmih dneh ozdravi. Ne le, da je zdrava ko dren in lepa kot boginja, niti poroke ne omenja več, po glavi ji gre samo še seks. Ne samo to, celo tisti hudiči, ko slišijo, da poroke ne bo, ampak samo seks, vaju pustijo pri miru. In ljubita se brez prestanka šest mesecev, bogme, kar celo leto. Aman, aman.*«
Takšno bi bilo, se mi zdi – prav kakor Mujev veseli narobe obrnjeni sevdah o rumenih kutinah – življenje Igorja Bavčarja, če bi ga zavrteli nazaj. Takšno življenje bi lepo sodilo na začetek prejšnjega stoletja, kjer smo se, vrteč se v krogu, ponovno znašli. In kakšno življenje bi bilo to!
Spoznajmo se z njegovim glavnim junakom, mladim in bogatim dedičem I. Bavčarjem, ki sedi v zaporu zaradi neke finančne poneverbe. V zaporu sprevidi izpraznjenost svojega buržujskega življenja, se seznani z deli marksističnih klasikov in se odloči, da bo svoje življenje posvetil razredni revoluciji. Ko pride iz zapora, proda svoje deleže v naftni družbi in ostane v podjetju zgolj kot predsednik uprave, vse dokler se ne odloči, da bo zapustil biznis in se posvetil svetovni revoluciji ter združitvi Južnih Slovanov.
Deset let po prihodu iz zapora se I. Bavčar vpiše med liberalne demokrate in postane minister v vladi. Nezadovoljen s strankarsko politiko kmalu zapusti liberalce in se pridruži levičarski Demokratski stranki. V teh letih se spoprijatelji s predsednikom Slovenske demokratske stranke J. Janšo in ga nagovarja, da bi skupaj ustanovila stranko, ki bo slovenski narod povedla v revolucijo. S Slovensko demokratsko zvezo zlahka prideta na oblast in kot ministra policije in vojske – ob oceni, da je čas zrel za združitev južnoslovanskih narodov – začneta oboroženo revolucijo. Po sedemdnevni vojni ob vojaški pomoči Beograda spustita na mejah slovensko zastavo, razglasita pristop Slovenije k SFR Jugoslaviji in vso oblast prepustita Zvezi komunistov.
Ko uresniči tisočletne sanje slovenskega naroda o bratstvu in enotnosti Južnih Slovanov, veteran revolucije I. Bavčar zapusti politiko in ustanovi neodvisni Odbor za zaščito človekovih pravic, spoštovan kot moralna avtoriteta in neprizanesljiv kritik nove družbe ter mlade jugoslovanske države, ki se hitro izkaže za srbski politični dominion. Kot se to rado zgodi, lačna revolucija žre svoje otroke in Bavčarjev prijatelj J. Janša, ki po vojni ureja časopis Demokracija, pristane v zaporu ob ostrih protestih Bavčarjevega Odbora.
Ko pride iz zapora, Janša – zdaj sodelavec opozicijskega tednika Mladina – skupaj z I. Bavčarjem piše opaženo knjigo »Spomini Staneta Kavčiča«, fiktivni dnevnik komunističnega revolucionarja, ki ga je požrla socialistična revolucija, roman, prepoznan kot svojevrstna avtobiografija njegovih avtorjev. Na koncu, ogorčen in razočaran zaradi neuspeha svetovne revolucije, se stari in utrujeni I. Bavčar posveti – ekologiji.
Takšna biografija bi – kar priznajte – čisto lepo sodila v romantično prejšnjo stoletje, čas, ko je bil svet še urejen in so buržuji odhajali med revolucionarje ter trgali hlače po jetnišnicah kot komunističnih univerzah. Sto let pozneje so komunisti in internacionalisti odšli med nacionaliste in buržuje ter sedijo po zaporih kot lopovi in kriminalci. Prvi so v zaporih začenjali kariero, drugi jo – končujejo.
Staro, iztrošeno kolo zgodovine je spet naredilo polni krog.
Njihova življenja se v tem sevdahu, saj ste razumeli, srečajo v poznih letih modrega starca I. Bavčarja, ko – saj nima več kaj izgubiti – v študentskem časopisu Tribuna povzema svoje bogate življenjske izkušnje in goreče poziva študente k novi svetovni revoluciji po sledi čistih komunističnih idej Marxa, Lenina in Mao Cetunga.
Med navdušenci v redakciji je, saj ste razumeli, tudi neki Igor B. iz Postojne, mlad študent političnih ved, ki je pred letom, dvema zapustil policijsko akademijo, da bi se posvetil maoistični revoluciji in spravil v tek zarjavelo kolo zgodovine.
Aman, aman.
* Pri moji veri, pri moji veri.