V Britaniji 64 tekem svetovnega nogometnega prvenstva in 31 tekem evropskega nogometnega prvenstva uvrščajo na seznam tako imenovanih nacionalnih športnih kronskih draguljev, ki morajo biti brezplačno dosegljivi vsem Otočanom na zemeljski televiziji. Ta seznam so leta 2009 sestavili izbrani strokovnjaki pod predsedovanjem nekdanjega BBC-jevega novinarja, zdaj direktorja angleške nogometne zveze (FA) Davida Daviesa, ki nad odločitvijo sodišča ni bil presenečen. Davies pravi, da razume obe strani. »Nekaj razumevanja imam tudi za trditve Fife in Uefe. Tekme Anglije, Škotske, Walesa in Severne Irske na svetovnem in evropskem nogometnem prvenstvu so dogodki nacionalnega pomena. Veliko težje pa je trditi, da so za Britance dogodki nacionalnega pomena tudi druge tekme, na primer med Mehiko in Latvijo.«

BBC in komercialna brezplačna televizija ITV sta si že pred odločitvijo sodišča EU zagotovila pravice za delitev brezplačnih prenosov svetovnega nogometnega prvenstva, ki bo prihodnje leto, a sta se bala, da bi se, če bi Fifa in Uefa zmagali na sodišču EU, že svetovno prvenstvo v Rusiji leta 2018 preselilo na plačljive televizije.

Največji nogometni televizijski posel v Britaniji so prenosi tekem vodilne premiership lige. Televiziji BT Sports in Sky sta izkašljali veliko denarja, ko sta kupili pravice do prenosov tekem v naslednjih treh sezonah, katerih prva se ima vsak čas začeti. BT Sports je plačala 738 milijonov funtov za prenos 38 tekem na sezono (kar je skoraj 6,5 milijona na tekmo), Sky pa 2,3 milijarde za 116 tekem na sezono (nekaj več kot 6,6 milijona funtov na tekmo).

Očitki prihajajo z desne

Sicer pa je med otoškimi konservativci in desničarji veliko takih, ki so bolj naklonjeni komercialni kot javni televiziji. Veliko pove že to, da so sedanjemu ministru za zdravstvo Jeremyju Huntu, ko je bil minister za kulturo, šport in medije, rekli »minister za murdochove zadeve«, ker je šel avstralskemu medijskemu mogotcu tako na roko pri sicer propadlem poskusu, da bi postal stoodstotni lastnik komercialnega televizijskega orjaka BSkyB. Propadel je predvsem zaradi prisluškovalnega škandala pokojnega Murdochovega tednika News of the World, delno pa tudi zato, ker je prišlo na dan ministrovo navijaštvo za ta prevzem, zaradi katerega je premier David Cameron »reorganiziral« vlado.

Cameron pa tudi njegovi predhodniki, od Browna prek Blaira do Thatcherjeve, so bili v veliko boljših odnosih z Murdochom kot s šefi BBC, ki ostaja najbolj znana in najbolj priljubljena javna televizija na svetu. BBC je edina javna globalna televizija, ki lahko tekmuje s komercialnimi orjaki, kot so Sky, CNN in Al Jazeera. Čeprav se je BBC vedno razglašal za politično nepristranskega in objektivnega, so mu z desnega političnega pola – od politikov do medijev – vedno očitali, da je levičarski in liberalen. Prav Jeremy Hunt je leta 2009, ko je bil še član konservativne vlade v senci, javno trdil, da BBC potrebuje več konservativcev: »Eden izmed problemov BBC je, da ljudje, ki si želijo delati zanj, prihajajo z levosredinske strani.« BBC se je bolje razumel z laburističnimi kot s konservativnimi vladami, vse do velikega spora med BBC in Blairom, ki se je začel leta 2003, ko je tedanji BBC-jev novinar Andrew Gilligan trdil, da je Blairova vlada dosje o iraškem orožju za množično uničevanje »naredila bolj seksi«, da bi opravičila sodelovanje v invaziji na Irak. Zaradi spora sta bila prisiljena odstopiti tako predsednik uprave kot generalni direktor BBC.

Iraška vojna ni bila prva vojna, ki je sprožila spor med BBC in vlado. Med falklandsko vojno leta 1982 BBC ni kazal navdušenja ali podpore tej vojni in je bil zato deležen kritik tedanje konservativne vlade Margaret Thatcher. Posebej zanimiv je primer sueške krize iz leta 1956, ko sta vladi v Londonu in Parizu poslali na pot vojsko, da bi »osvobodila« sueški prekop, potem ko ga je tedanji egiptovski predsednik Naser nacionaliziral. Na Otoku ni bilo pravega navdušenja za ta poseg, proti je bila tudi laburistična opozicija. BBC je predvajal ne samo vladino zagovarjanje, ampak tudi opozicijsko nasprotovanje posegu in v svet poročal o tem, kako neenotni so Britanci v tej zadevi.

Naročninski problem

Najmočnejše orožje vlade oziroma parlamenta v odnosih z BBC je obvezna naročnina, ki je glavni in daleč največji vir BBC-jevega »zaslužka«, o katerem se mora BBC vsakih nekaj let pogajati z vlado. Obvezna naročnina je tudi že leta tarča kritik domačih konkurentov, ki trdijo, da je takšno financiranje BBC nepošteno in omejuje njihovo sposobnost tekmovanja z BBC. Že dolgo mu očitajo tudi pretirano število zaposlenih in tako naprej. BBC je v zadnjih nekaj letih sebi in svojemu slovesu naredil veliko škode. Najprej, ko so prišle v javnost astronomske plače in nagrade BBC-jevih šefov, ki se niso vedli nič bolje kot drugi veliki korporacijski jezdeci, ko so si prilaščali velik del naročniške pogače. Potem pa je lani izbruhnil še orjaški škandal, povezan s pokojnim BBC-jevim televizijskim zvezdnikom Jimmyjem Savilom, ki je bil verjetno najhujši pedofil v britanski zgodovini. Pred dnevi je BBC sporočil, da je porabil že 5,3 milijona funtov (naročnikov oziroma davkoplačevalcev) za različne interne preiskave, povezane s tem škandalom, ki je sprožil največjo krizo v zgodovini BBC. BBC je zato izgubil precej nekdanjega sijaja, zaradi katerega so bili Otočani desetletja ponosni nanj, a navkljub vsemu ostaja ena najbolj priljubljenih britanskih institucij, blagovna znamka, ki je last vseh Britancev.