François Hollande ni Charles d'Hevrais oziroma vohun Anvar Efendi, ki je za Akunina uspešno mešal štrene silam na Balkanu. Je predsednik države, ki je stvarna udeleženka dogajanj na tem območju, zato velja njegov nastop v tako imenovanem »procesu Brdo« obravnavati kot prolog v zgodbo, za katero se napačno misli, da je njen glavni junak slovenski predsednik.

Spomnimo. Januarja 2010 je tedanji premier Borut Pahor v Kranjski Gori v klepetu s hrvaško kolegico Jadranko Kosor pred kaminom ugotovil, da »ogenj med njima ne bo nikoli ugasnil«, hkrati pa se odločil, da bi to prisrčno toplino razširila na vse nekdanje bratske narode. Zalomilo se je, ko je povabilo na zahodnobalkansko konferenco marca istega leta odklonil Boris Tadić, ki ni hotel sesti za isto mizo s kosovskim premierjem Hashimom Thacijem, za dodaten zaplet pa je poskrbel predsednik EU Herman van Rompuy, ki je svoj prihod na Brdo povezoval prav z navzočnostjo šefa srbske države. Da bi bilo zadevo najbolje že tedaj pozabiti, je posredno namignil tudi takratni bosanski premier Nikola Špirić, ki je omizje zapustil med nagovorom kosovskega predstavnika.

No, v sodobnem svetu se redko kakšna stvar, ki se porodi v glavi kakšnega politika, pospravi v predal. Med njimi je zagotovo proces Brdo, ki sta ga pred dobrimi tremi leti Pahor in sogostiteljica Kosorjeva s kupom floskul v stilu »zaupanje v politiki ni vse, a nič v politiki ni dovolj, če ni zaupanja« slikala kot »nov most k jasni in dejanski podpori evroatlantske poti jugovzhodne Evrope«. V minulih dveh letih so ga na aparaturah za oživljanje obdržali pravosodni in notranji ministri iste regije, da bi z izvolitvijo Pahorja za predsednika države vstal v novo življenje v zamišljenem sijaju s srbskim predsednikom Tomislavom Nikolićem in njegovo kosovsko kolegico Atifete Jahjago. Odmevna navzočnost Hollanda pa je očitno zaslepila samega pobudnika srečanja, ki je pozabil lastne »zgodovinske« besede iz leta 2010: »Na nas je, da se odločimo, ali gremo po poti priložnosti ali poti problemov. Ne bi bilo prvič, če bi Evropa spregledala, da smo na taki prelomni točki, in bi se bala problemov, se umaknila, priložnost pa bi splavala po vodi.« Tokrat je bil Borut Pahor zgolj pragmatičen. Namen procesa Brdo je skrčil na sprotno reševanje problemov v regiji, ker bo »s tem postala bolj atraktiven prostor za širitev EU«. Odločilna pa bo pomoč Francije (ne Unije), ki se je velikodušno ponudila za mediatorja v posebej izpostavljenem sprotnem problemu – grški blokadi Makedonije pri njenem vstopanju v evroatlantske povezave.

Prav slednje dokazuje, da je proces Brdo, začet kot razlivanje nenadne topline v slovensko-hrvaških odnosih naprej po Zahodnem Balkanu, prerasel v svojevrstno tutorstvo. Očitno želi Pahor, ki svojo domačo predsedniško podobo sestavlja z vilami, grabljami, čopiči in podobnimi orodji, navzven graditi lik državnika, ki bo sklenil proces evropske integracije. Za to ima še devet let časa, saj je malo verjetno, da bi pri volilnem telesu, za kakršnega se je izkazalo slovensko, odplesal samo en predsedniški mandat oziroma dobil resnega konkurenta. A začel je nespretno, dokazujoč, da je vendarle (politični) nastopač, ki ga zanimajo predvsem žarometi javnosti, za dejanske probleme pa ima na zalogi kup floskul, s katerimi nas je skorajda vsakodnevno izdatno zalagal že kot premier.

Proces Brdo je bil ob svojem spočetju mrtvorojen, a tega pobudnikoma ne gre šteti med napake, saj je bil poskus dobronameren, čeprav je namesto k želenemu »dialogu držav, ki se niti ne priznavajo med sabo« vodil k bruseljskemu zvijanju rok teh istih. Zdaj pa je Pahor v politično turistično destinacijo pod Karavankami pripeljal svojega zombija, idejo, za katero je kolega Milharčič duhovito ugotovil, da »joj je prošao voz«, in se s Hollandom ob rami napihoval kot njegov varen skrbnik.

Narobe. Oživlja se nekaj, kar bi moralo biti na Balkanu prvo globoko pokopano. Namreč tutorstvo nad ljudmi te ne povsem definirane regije, ki pa imajo definirano preširoko srce za sebičneže, ki se jim ponujajo kot rešitelji njihovih težav. Pahor, samoljubno prepričan, da je vsestranski dobrodelnik, se niti ne zaveda, da je pravzaprav eden sebičnežev, ko na Zahodnem Balkanu išče svojo politično slavo.

Proces Brdo bi imel smisel, če bi bil slovenski predsednik nevtralni gostitelj, namesto Hollanda pa bi za omizjem poleg tokratnih gostov sedeli še voditelji Madžarske, Romunije, Bolgarije, Grčije in morda tudi Turčije. Skrbništva so Balkan premetavala z ene v drugo krvavo rihto ter sprotna in podedovana sovraštva, čemur smo bili v precejšnjem številu tudi žive priče, resda bolj z roba dogajanja. Tudi sedanji predsednik Slovenije z zanimivo navado, da hoče probleme reševati, preden jih sploh spozna. Pač v stilu njegovega populističnega dvorjenja volilcem z raznimi opravili od cestarja do frizerja, za kar je resnično nadarjen, državnika ob nedvomno uspešnem politiku pa bo v sebi očitno moral šele najti.