Podobno kot že pri mnogih prevzgojnih programih trojke so tudi Portugalci utrujeni od fiskalne konsolidacije po diktatu kreditodajalcev, pri čemer se je njihovo nestrinjanje v začetku julija razvilo tudi v vladno krizo. Razlogi so znani: Portugalska je leta 2011, ko je njen javni dolg znašal še dobrih 80 odstotkov BDP, proračunski primanjkljaj pa presegel 10 odstotkov, dobila 78 milijard evrov pomoči od Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada za stabilizacijo javnih financ. Pomoč ni prišla brez pogojevanja in pogojevanje je seveda pomenilo takojšnjo brezkompromisno ustavitev trenda rasti javnih izdatkov.

Bolj kot dejstvo, da sta za Portugalsko že dve leti zategovanja fiskalnega pasu v času izjemno nizke konjunkture, je njihove volilce in politike demoraliziralo dejstvo, da na obzorju ni konca varčevanja in da ob javnem dolgu, ki naj bi kmalu dosegel 130 odstotkov letnega proizvoda, najhujše morda šele pride. Da bi bilo varčevanje še bolj boleče, so svoje dodali še finančni trgi, ki so politično negotovost in vedno glasnejše signale Portugalcev, da imajo varčevanja dovolj, nagradili z dvigom zahtevane donosnosti na državne vrednostne papirje na več kot 8 odstotkov Kot kaže, učitelji niso vzeli na piko le Slovenije in ne »obirajo do kosti« le nas.

Scenarij portugalskega pogroma, ki mu na žalost sledimo tudi mi, je ob mnogih ponovitvah po Evropi že skorajda klasičen. Trojka je v prvotnih ocenah znatno podcenila učinek fiskalnega multiplikatorja, torej vpliva, ki ga ima državna potrošnja na gospodarsko rast, kar je pomenilo, da je imelo varčevanje bistveno večje negativne učinke na bruto domači proizvod, kot se je sprva predvidevalo. Resnici na ljubo je bil v državah, ki so trenutno pod strožjim drobnogledom trojke (Ciper, Grčija, Italija, Irska, Portugalska), dosežen in presežen plafon vzdržnega zadolževanja in edini recept je bil seveda prilagoditev izdatkov javnega sektorja na razmere v zasebnem sektorju.

Kljub konceptualnemu prebegu Mednarodnega denarnega sklada, ki je razkril svoje dvome o hitrosti in obsegu varčevanja, ne pa o potrebi po varčevanju samem, pa ECB in EU zmotno vztrajata predvsem pri hitri dinamiki varčevanja, ki naj bi v sorazmerno kratkem času nekaj let ustavila in obrnila trend rasti državnih izdatkov. To je med drugim za Portugalsko pomenilo drastično zmanjšanje državnih investicij in občutno znižanje plač zaposlenim v javnem sektorju. Leta 2012 so bile te tako nominalno 20 odstotkov nižje kot leta 2010, za tiste z dohodki nad 1500 evrov na mesec pa celo 25 odstotkov nižje. To je imelo poleg paralizirajočega vpliva na dodatno zmanjšanje zasebne potrošnje tudi učinek na emigracijo bolj izobraženih javnih delavcev v perspektivnejše dele EU in/ali premike v zasebno sfero. V nadaljevanju bo varčevalni pas zategnjen za dodatno luknjo s tem, ko bo na cesti ostal novi val 30.000 javnih uslužbencev, kar bo povečalo že zdaj rekordno 18-odstotno brezposelnost.

Med Portugalsko in Slovenijo obstajajo številne vzporednice, ključne pa so razlike med obema zgodbama. Od dobrih desetih milijonov Portugalcev jih je še približno pol milijona zaposlenih v javnem sektorju (5 odstotkov populacije, dobrih 10 odstotkov vseh zaposlenih), v Sloveniji so primerljive številke za javni sektor 8 odstotkov populacije in 16 odstotkov vseh zaposlenih. Čeprav je zaradi majhnosti Slovenije naš javni sektor (in tak bo tudi ostal) sorazmerno velik in primerjava ni povsem relevantna, obstaja prostor tudi za reze v število zaposlenih v javnem sektorju pri nas.

Druga večja razlika v primerjavi s Portugalsko je v posegih v plače v javnem sektorju. Masa izdatkov za plače se je namreč v Sloveniji med letoma 2010 in 2012 zmanjšala za slab odstotek, pri čemer se je število zaposlenih med decembrom 2010 in decembrom 2012 po Ajpesovi metodologiji zmanjšalo za 83 polno zaposlenih pri približno 160.000 zaposlenih v javnem sektorju. Povprečne nominalne plače v slovenskem javnem sektorju so med letoma 2010 in 2012 torej doživele nekaj več kot enoodstotni padec, medtem ko so se naši portugalski kolegi odpovedali dobri petini svojih plač v istem obdobju.

Preden pa se tudi pri nas drastično lotimo tanjšanja denarnic v javnem sektorju, velja opozoriti, da je nedavna študija Evropske centralne banke (The public sector pay gap in a selection of Euro Area countries, 2011) ravno Portugalsko med letoma 1999 in 2007 izpostavila kot državo z največjo plačno premijo javnega sektorja v primerjavi z zasebnim. Na letni ravni so bile tako plače javnega sektorja glede na gospodarstvo v povprečju za 46 odstotkov višje na Portugalskem in le za 23 odstotkov v Sloveniji.

Res je, Slovenija za zdaj še ni dosegla razsežnosti fiskalnega kolapsa, ki ga je v letih 2009 in 2010 izkusila Portugalska. Prav tako naš javni dolg ni niti približno tako visok kot portugalski. Po drugi strani pa so Portugalci izkazali dovolj politične volje kljub nedavnim pretresom, da so pristali na nekatere zelo boleče in politično tvegane reze v javni porabi, medtem pa mi drsimo nazaj v fiskalno pogubo. Na srečo nam v plače javnega sektorja ni treba rezati tako drastično, kot so bili primorani Portugalci, vendar pa nam ta korak najbrž sledi v prihodnje. Razloga sta vsaj dva: prvič, delež za plače v javnih izdatkih je zelo velik in posegi vanj omogočajo znatne vplive na stanje proračuna; in drugič, povprečne plače v javnem sektorju so v času krize ostale dokaj stabilne, medtem ko je gospodarstvo nosilo večje breme krize.

Ne glede na argument kompenzacije, ki bi sledil iz dejstva, da so plače v gospodarstvu v desetletju pred krizo rastle bistveno hitreje kot plače v javnem sektorju, bo treba za pozitivno oceno pri naslednjem spraševanju potegniti denar prav iz denarnic javnih uslužbencev.