Po dveh urah je večer presekal krik, potem pa je bilo slišati tiho vekanje. Sosedova žena je iz kolibe prinesla slaba dva kilograma težko deklico, ki so jo bile same oči. Zavita je bila v nekoč prestižno, enkrat oblečeno, potem pa karitasu podarjeno poletno obleko neke dame iz Evrope. Rekla je, da bo čez nekaj dni jasno, ali bo Mbekijeva žena sploh preživela, in da je nima smisla pošiljati v dan vožnje oddaljeno bolnišnico, ker tega ne bi prestala. Kljub srečnemu dogodku pretiranega veselja okoli kolibe Tabingovih ni bilo videti. Nobene armade kamermanov in fotoreporterjev in novinarjev ni bilo. Tudi lokalni radio o rojstvu deklice ni poročal. Fotografiral naj bi Mbekijev bratranec, edini, ki ima daleč naokrog fotoaparat, stari ruski zorki 10, a mu je najbrž na razdrapani cesti razneslo gumo na kolesu in ga še ni. Ali pa so ga ustrelili pripadniki islamske milice.

Majhna druščina se je ob ognju tiho pomenkovala o novem detetu. Kaj bo, ko bo velika? Bo deklica šla v šolo, bo profesorica na univerzi, znana igralka, ali pa bo doma celo življenje okopavala tisto zaplato zemlje s koruzo in nosila vodo uro hoda daleč? Seveda, če ne bo dobila ene izmed šestih bolezni: diarejo, malarijo, neonatalno infekcijo, pljučnico, okvare zaradi prezgodnjega poroda in pomanjkanja kisika ob rojstvu, in umrla, preden dočaka peti rojstni dan. Novopečeni oče pa je mrko gledal v tla in razmišljal, ali naj zakolje eno od preostalih dveh kur in jo skuha, da bo žena morda prišla k sebi. In kaj bo dal jesti detetu, kajti žena ne more dojiti, mleko v prahu, ki so ga dobili v dar od bogatih evropskih držav, pa je že prišlo polno črvov. Slišal je sicer, da v svetu tam zgoraj ob rojstvu otroka že vedo, kakšna bo njegova življenjska pot in da cele države slavijo, da se je in pije do onemoglosti, on pa je zbranim narezal nekaj koščkov že malo plesnivega antilopinega stegna. In menda, da tudi dva dni množice nestrpno čakajo pred domovanjem novorojenčka in pred televizijskimi aparati, da bi slišali, kako bo otroku ime. Mbeki je že uro po rojstvu navzočim dejal, da bo deklici ime Bibi, po sestrici, ki je umrla predlani v sedmem mesecu starosti, zbrani so rekli, da je to dobro ime in se počasi odpravili na dolgo pot domov. Vrač je s seboj odpeljal zadnjo kozo Tabingijevih kot plačilo za svoje strokovno sodelovanje pri porodu. Mbeki je z dojenčico v rokah ostal sam s še petimi lačnimi otročki, drug drugemu do ušes, in zrl v daljavo, tam kjer so menda dežele, kjer čisto drugače pričakajo novorojenčke.

Denimo v Angliji. Saj se še spomnite prejšnjega torka, ko je pol zemeljske oble zadrževalo dih ob pričakovanju velike novice. A ni ta naš svet prečudovito raznovrsten glede navad in običajev? Ta raznolikost, barvitost in pestrost ga bogatijo, ga delajo zanimivega, da je res užitek živeti v njem. To je prav gotovo gospodu Mbekiju v veliko veselje in najbrž tudi v tolažbo, če se mu zdi, da morda razlika med Kensingtonsko palačo v Londonu in njegovo kolibo ni ravno pravična.