Puščavski blues rock Tuaregov pooseblja njihovo nomadsko življenje sredi Sahare in Sahela. Tuaregi ne poznajo meja in iz te brezmejnosti sredi puščave izvirajo njihovi ponos, filozofija, svoboda in boj za neodvisnost. Ko jim je vlada Nigra prepovedala igranje na kitare, je ta rockovski inštrument postal njihov simbol upora. Mladi Tuaregi so odložili puške in v roke vzeli kitare. Sliši se sicer patetično, vendar se tuareške blues-rockovske skupine res borijo za mir in svobodo s kitarami. Svoje ljudstvo ozaveščajo in mobilizirajo. So njihovi glasniki. Bombino z besedili v maternem tamašeku nagovarja svoje rojake k miru, enakopravnosti, pravicam, svobodi, ohranjanju kulturne dediščine in izobraževanju. Vendar ne pridigarsko – samokritično se skozi pesmi sprašuje, ali so kot ljudstvo sposobni spremeniti svoj sistem.

Nas pa nagovarja v prvi vrsti z glasbo. Od predhodnih dveh uradnih izdaj Guitars from Agadez, Vol. 2 (2009), ki jo je posnel pod imenom Group Bombino, in Agadez (2011) se nova razlikuje po preskoku od surovih, živih, terenskih posnetkov k studijsko in produkcijsko dovršenim skladbam. Vabilo Dana Auerbacha iz Black Keys, da posname novo ploščo v njegovem studiu Easy Eye Sound v Nashvillu, je bil prag, prek katerega se je Bombino pretvoril iz lokalnega junaka v svetovno glasbeno ime. Auerbachov prispevek je »kultiviranje« tega samoniklega bluesa za zahodna ušesa, s čimer je Bombinovemu svobodnjaštvu in odprti formi pesmi odgriznil ščepec spontanosti in neposrednosti. Z začimbami, kot so klaviature, ksilofon, zvočni učinki, neworleanški voodoo pridih ali kantrijaški melos, je aranžmajsko poudaril in zabelil zvočno širjavo pesmi, v katerih Bombino briljira kot pevec, kitara pa je njegova strast. Za razliko od virtuozov, ki podredijo spremljevalni bend in vso glasbo svojemu soliranju-onaniranju, Bombino ves čas diha z muziko. Nikoli ne odstopa od benda, ampak je zlit z njim. Skupaj dihajo kot eno. Je vodja, ki se zaveda moči kolektiva. Ta nevsiljiva vrlina izvira iz njegovega igranja med rojaki, pred njimi in z njimi v rojstni puščavi ali prisilnem azilu, iz igranja na akustično kitaro ob tabornem ognju v izgnanstvu v Burkina Fasu ali na agregat priklopljeno električno kitaro sredi osušenega Sahela. Bombino nam z blagozvočnimi napevi zleze pod kožo kot puščavski pesek, še zapeljivejši pa je s kitarskimi melodijami, zamaknjenimi v poliritmijo.

Očitno se Auerbachu s to ploščo nasmiha še en grammy, vprašanje pa je, ali bo ameriška glasbena akademija v godbi Bombina prepoznala blues ali ga bo pokroviteljsko porinila v kategorijo svetovne glasbe. Po nastopu Rokie Traore na letošnji Drugi godbi in njenem albumu Beautiful Africa se nam plošča Nomad ponuja kot še en namig, da je prihodnost rocka nikjer drugje kot – v Afriki.