Bauerju bi bilo seveda bolj všeč, če bi prvo zlato po nizu zimskih srebrnih in bronastih kolajn dosegel v bolj izborni konkurenci. »Najboljša referenca je bil Italijan Lukas Hofer. A mene sta bolj zanimala pristop in izvedba mojega nastopa. Nastop po vadbenem načrtu ni bil vnaprej predviden, saj je bil termin zgodaj v pripravljalnem obdobju,« je pojasnjeval, ne da bi zmanjšal težo uspeha reprezentančnega kolega Simona Kočevarja, ki je v sprintu presenetil z bronasto kolajno.
»Pri trenerju Velepcu sem sam izrazil željo po nastopu, saj sem želel prej kot pozno jeseni ugotoviti, ali gre moj veliki trud za napredek v streljanju v pravo smer. Pa še prvenstvo je bilo blizu Slovenije, na terenu, ki ga poznam. Če se mi v sprintu ni izšlo, kot sem želel, pa sem zasledovalno tekmo izvedel dobro. Tudi psihološki pritisk je bil pravi, saj sva imela s prvakom sprinta Hoferjem tesen obračun. Všeč mi je, da sem se na koncu lahko sproščeno poigral z njim,« omeni tekmeca, ki ima zaradi natančnejšega streljanja pozimi kanček večje uspehe.
Bauerjevo zlato in Kočevarjev bron nista prvi kolajni na poletnih prvenstvih, sprva s krosom, nato na rolkah. Po Janezu Ožboltu (1996) so kolajne osvojili tudi Marko Dolenc, Danilo Kodela, Vasja Rupnik, Janez Marič in Teja Gregorin, ki je poleti 2008 prav v Haute Maurienne, kjer čakajo reprezentanco tritedenske višinske priprave v avgustu, postala svetovna prvakinja. Celo Jakov Fak, ki se poletnim »avanturam« zdaj odpoveduje, je tam osvojil prvo zlato (mladinsko) pod okriljem slovenskega štaba. In zdi se, da ima poletna kolajna dobro karmo; tako Gregorinova kot Fak sta pozimi 2009 na svetovnem prvenstvu osvojila kolajni, kar je bil začetek osvajalske dobe velikih lovorik. Morda gre v ta sklop dobre karme s prvenstva v Forni Avoltri tudi četrto mesto novinke med biatlonkami Anje Eržen v mlajši članski konkurenci. Bivša tekačica, olimpijka, ki ima uradno še vedno status reprezentantke tudi v smučarskih tekih, je v slovaško-ruski prevladi za kolajno zaostala zgolj tri sekunde. »Leže strelja suvereno, očitno ima občutek za streljanje, bo pa potrebovala še kakšno leto,« Bauer navrže pokroviteljsko o nečakinji Janeza Mariča, njegovega vzornika, ki to poletje ne vadi po ustaljenem programu. Tudi sam bi si poleti želel več svobode. »Mika me, da bi v nedeljo tekel na gorskem teku na Grintovec. To je največja tekma daleč okoli. Premagati dva kilometra višinske razlike v manj kot uri in pol, to bi bilo nekaj. A se moram pogovoriti s trenerjem Velepcem, ali to gre v načrt za Soči. Olimpijske igre so pač najpomembnejše,« pristavi četrti iz Vancouvra s tetovažo olimpijskih krogov na bicepsu.