Podobnih poletnih šol, akademij in festivalskih orkestrov za mlade je v mednarodnem kontekstu kar nekaj; pogosto gre za vrhunska izobraževanja, to velja tudi za oba prej omenjena projekta s slovenskim pridihom, in na takšne kampe prihajajo najbolj znanja željni, najbolj talentirani in seveda tisti, ki jim je že zdaj jasno, da je glasba njihov način življenja, tudi na račun prostih počitniških dni, in da bodo le s trdim delom lahko prodrli kot umetniki. Vadijo in koncertirajo od jutra do večera, hkrati pa se sproščeno družijo med seboj, a tudi s svojimi profesorji in tutorji, ki jih sicer občudujejo prek, denimo, omrežja Youtube. Na Akademiji Branimirja Slokarja je denimo zbranih kar 34 uglednih profesorjev, med njimi odlični pedagog in dirigent Klaus Arp, sloviti violončelist Martin Ostertag ali ta hip verjetno prvi trobentač v svetovnem merilu Reinhold Friedrich.
Dejstvo je, da mladi glasbeniki, sploh slovenski, ne morejo razmišljati lokalno. V to jih silita nepretočnost tukajšnjih orkestrov in nefleksibilna politika zaposlovanja. Imamo orkestra Slovenske filharmonije in RTV Slovenija, operna orkestra SNG Opera in balet Ljubljana ter SNG Maribor, pihalna orkestra Slovenske vojske in slovenske policije ter Big band RTV Slovenija. Na Akademijo za glasbo v Ljubljani se na leto vpiše okoli 100 študentov, od tega 70 na program glasbena umetnost, polovica teh pa potem igra orkestrske inštrumente (godala, pihala, trobila, tolkala). Žal so letos število vpisnih mest morali znižati za približno 14 odstotkov, prav tako ni jasno, ali bo sploh dovolj denarja za izpeljavo bolonjskega sistema, ki bi moral stopiti v veljavo v tem študijskem letu. Tako 19-letniki še zdaj ne vedo, ali bodo jeseni začeli študirati na Akademiji za glasbo ali se bodo znašli na prostem trgu.
Ker je v orkestre težko priti, mnogi pristajajo na status substituta, ta pa je neugoden, saj sodelujejo le projektno: ne dihajo z orkestrom, s programom, z umetniško vizijo korpusa. V Orkestru Slovenske filharmonije denimo ne zaposlujejo, razen če se zaradi upokojitve ali odpovedi delovnega mesta kakšno mesto sprosti. Od leta 2008 so nadomestili 14 glasbenikov, kar pomeni, da na leto dobita zaposlitev dva ali trije. Septembra bo avdicija za drugo oboo; vrsta bo verjetno dolga. V Slovenski filharmoniji tudi pravijo, da upoštevajo samo dva kriterija: ustrezno izobrazbo in uspešno opravljeno avdicijo, medtem ko dodatna izobraževanja ne vplivajo na odločitev avdicijske komisije in tudi priporočila ali študij v tujini nimajo nobene teže.
Že v zgodovini so glasbeniki in skladatelji ves čas potovali in širili (svojo) glasbo; glasba je univerzalna, nevezana na prostor, kulturo ali jezik. Zato mladi tudi danes vedo, da bo treba po znanja in izkušnje v tujino, kjer je sicer konkurenca še hujša, glasbeniki pa čedalje bolj tehnično brezhibni in virtuozni. Najboljšim se piše nekoliko bolje, vsaj kar zadeva prodor v ugledne svetovne orkestre; uspelo je tudi nekaterim Slovencem. Tako včasih kot danes so glasbeniki obsojeni na mreženje, del teh mreženj pa so nedvomno prej omenjene poletne akademije, festivali in orkestri za mlade. Če že pri nas to ni zaposlitvena referenca, je v tujini zagotovo. Tam je tudi praksa, da študentske, mladinske in otroške orkestre prihajajo poslušat agenti, dirigenti in umetniški vodje orkestrov ter festivalov, in izstopajoči se nedvomno ne izgubijo v povprečju.