Največji preskok v razumevanju zasvojenosti je pomagala narediti nevroznanost, še posebno v 90. letih prejšnjega stoletja, ko smo govorili celo o desetletju možganov, je povedala doc. dr. Maja Rus Makovec, vodja enote za zdravljenje odvisnosti od alkohola na Psihiatrični kliniki Ljubljana, s katero smo se pogovarjali o novostih na tem področju. Zdravljenje zasvojenosti danes temelji na spoznanju nevroznanosti, da je to res bolezen. Pri zasvojencih so namreč ugotovili spremembe v celicah možganov, ki povzročijo okvarjeno izražanje želje, ta pa je kemično pretirana: njihovi možgani so veliko bolj pozorni na dražljaje v zvezi z drogo in alkoholom kot možgani drugih ljudi. Pri zasvojenosti je biološko okvarjena tudi zavora možganov, katere središče je v sprednjem delu možganov. »Pacientom razložimo, da je stanje zasvojenosti pri njih kot avto, ki ima zelo veliko plina in nič zavor,« razloži zdravnica.
Danes se tudi zelo zavedajo plastičnosti možganov. »Ko sem bila mlada specializantka, so nam rekli, da so možgani alkoholikov okvarjeni do te mere, da jih ni mogoče ozdraviti. Danes vemo, da se možgani lahko popravijo, a seveda ne na hitro. Verjamemo, da lahko tudi ljudje, za katere bi nekoč rekli, da zdravljenje zasvojenosti ni smiselno, popravijo svoje možgane, če bi le pristali na zdravljenje in živeli v okolju, ki jih spodbuja k spremembi.«
Pomembna vloga genetike
Pri razvoju zasvojenosti je pomembno medsebojno vplivanje številnih dejavnikov, saj človeka k temu nikoli ne privede samo en vzrok. Pomemben dejavnik je genetika, ki prispeva 50 do 60 odstotkov, da ob podobnem načinu življenja nekateri ljudje postanejo zasvojeni, drugi pa ne. Sodobne raziskave so pokazale, da se terapevti, ki poznajo spoznanja nevroznanosti, spremenijo v odnosu do pacienta, saj jih imajo za manj odgovorne, da so postali zasvojeni, po drugi strani pa menijo, da so pacienti toliko bolj odgovorni, da se trudijo za svoje zdravljenje. »Študentom medicine rečemo, da ti ljudje niso začeli piti zato, da postanejo alkoholiki, ampak iz podobnih razlogov, kot pijejo sami. Potem se je nekaj zgodilo na ravni genetike, odnosov in okolja, da so prestopili v stanje bolezni.«
Po zaslugi nevroznanosti tudi nekatere stare ukrepe v zdravljenju danes prepoznavajo kot zelo koristne, včasih pa pacientom niso znali razložiti, zakaj so potrebni, in je način njihove uporabe zbujal napetosti in moraliziranje. Pomembno je na primer, da se pacienti držijo urnika zdravljenja. »Če želite sami sebe obvladati in dolgoročno načrtovati cilje, vam mora dobro delovati sprednji del možganov. Tega namreč napade alkohol. Neverjetno pomaga, če se držite urnika, saj tako trenirate ta del možganov, kjer je središče za zavoro. Ko treniramo samoobvladovalno vedenje, ta del možganov deluje vedno bolj – kot če bi trenirali mišico, ki je bila dolgo v mavcu. Ko pacientom to razložimo, ni jeze in razumejo, o čem govorimo.«
Enako velja za obiskovanje skupinske terapije. »Kak pacient reče, da ne bo hodil na te skupine poslušat težav drugih ljudi, ker ima svojih dovolj. Nevroznanost je pomagala dokazati, da če sediš v skupini in poslušaš druge ljudi, razmišljaš, zakaj so taki, zakaj tako ravnajo in kako bi sam ravnal v taki situaciji – temu rečemo proces mentalizacije, s tem spet krepiš sprednji del možganov. Torej to, da se skušate zanimati za težave drugih ljudi, neposredno pomaga vaši nevrobiologiji.«
Heterogenost
Kot so različni vzroki, zaradi česa postanejo posamezniki zasvojenci, je raznolika tudi kemijska slika. Zato pomagajo različni ukrepi in ne obstaja samo en zveličaven način zdravljenja. Veliko ljudi se tudi samih ozdravi zasvojenosti. To so tisti, ki imajo sposobnost samoozdravitve.
Pri ljudeh, ki pijejo preveč, a še niso razvili najbolj škodljivih posledic pitja (tako imenovani tvegani pivci), je prvi korak, da skušajo zmanjšati pitje in ugotovijo, kam to pelje: ali pitje lahko nadzorujejo ali pa potrebujejo abstinenco. Tudi manj popitega alkohola koristi, saj epidemiološke raziskave kažejo, da če ljudje zmanjšajo pitje za 60 odstotkov, s tem zmanjšajo možnost smrti zaradi jetrne ciroze.
Ta skupina ljudi lahko abstinenco vzpostavi ob podpori v neinstitucionalnih oblikah pomoči, kot so skupine anonimnih alkoholikov, klubi, društva za pomoč zasvojenim... Bolnišnično zdravljenje pa potrebujejo pacienti, ki se trudijo, a ne morejo vzpostaviti abstinence, ali ki imajo sočasno medicinsko, psihološko ali psihiatrično problematiko, na primer trpijo za anksioznostjo ali depresijo. Na bolnišničnih oddelkih za zdravljenje zasvojenosti namreč lahko take paciente obravnavajo celostno.
»Včasih so rekli, da mora pacient najprej nehati piti, šele potem ga bodo zdravili psihiatrično. Danes vemo, da to ne deluje.«
Če ima pacient osebnostno problematiko izrazite čustvene nestabilnosti, morda ne more vzpostaviti abstinence brez zdravljenja na oddelku, kjer ga obravnavajo tudi strokovnjaki za psihologijo, psihiatrijo, ki razumejo njegov problem. Take paciente so včasih neupravičeno označevali kot nemotivirane. Ljudje, ki pridejo na zdravljenje v bolnišnico in imajo težjo intenziteto zasvojenosti in zapletov, teže dolgo abstinirajo in morajo biti pripravljeni tudi na recidive, ponovitve pitja, a je zdravljenje kljub temu v veliki meri uspešno, pojasnjuje zdravnica.
Zdravila
Pogosto takim pacientom predpišejo zdravila, ki so nevroprotektivna, zdravijo torej njihovo biološko motnjo. »Če je kdo zelo depresiven in nagnjen k depresiji, mu moramo pomagati z zdravilom, ki zdravi depresijo, da mu ostane energija, da lahko rešuje svoje druge težave.«
Pri zdravljenju uporabljajo tudi posebna zdravila, s katerimi pomagajo pacientom, ki teže abstinirajo. Tako že več let uporabljajo učinkovino naltrekson, ki pomaga bolniku vzdrževati abstinenco, tako da pomaga zniževati željo po uživanju alkohola in alkoholu odvzame nagrajevalni učinek. Jeseni bo prišlo na naše tržišče še zdravilo z učinkovino nalmefen, ki pomaga pri zmanjševanju količine popitega alkohola. Ta zdravila pomagajo zniževati biološko komponento želje po alkoholu in posameznik ima več energije za ukvarjanje s psihološkim vidikom zdravljenja, pojasnjuje zdravnica. To seveda niso »čudežne tabletke«, saj si mora posameznik še vedno želeti, da se reši zasvojenosti.
Še vedno uporabljajo tudi zdravilo tetidis, ki povzroča reakcijo telesa na drogo. Ob pitju alkohola lahko nastopi zastrupitev, ki je lahko nevarna. V preteklosti so včasih uporabljali to zdravilo na sporen način – v kaznovalni namen ali v dokaz, da pacient laže, da ni pil.
Nujna je podpora okolja
Vendar je bolnišnično zdravljenje le en del na poti v življenje brez zasvojenosti z alkoholom. Nujno je namreč, da se človek po zdravljenju vrne v okolje, ki podpira spremembo, ki so jo vnesli v njegovo življenje v bolnišnici, sicer je vložek v človeka izgubljen, pojasnjuje zdravnica. »Težava z možgani je, da se želijo vedno vrniti na staro in posameznik potrebuje podporo, da lahko novo stanje vzdržuje.« Zato zelo obžalujejo, da zaradi omejitev financiranja razpadajo klubi zdravljenih alkoholikov, ki so podporne skupine, v katerih so lahko pacienti ob pomoči terapevtov dolgotrajno vzdrževali abstinenco.
Velika uspešnost zdravljenja
Populacija, ki se zdravi v bolnišnici, je zahtevna, a rezultati zdravljenja so kljub temu dobri. »Kar 60 odstotkov pacientov ima zelo dobro prognozo, kar je čudovito,« pojasnjuje Rus-Makovčeva. Tako 20 odstotkov pacientov, ki pridejo na zdravljenje prvič, uspe abstinirati dolga leta. Štirideset odstotkov jih bo v naslednjih petih letih imelo dobro izkušnjo z abstinenco, a bo prišlo do recidivov in bodo morali morda zdravljenje ponoviti, potem pa bodo prešli v obdobje dolge stabilnosti. Pri 40 odstotkih bolnikov pa se bolezen slabo zdravi: vzrok je zelo kompleksna duševna problematika ali pa si sami ne želijo, da bi se pozdravili. Nekateri želijo samo predah od pitja, da lahko kasneje nadaljujejo. A tudi to niso izgubljeni primeri, saj zdravljenje pri njih zmanjšuje škodo od pitja in so v svojem okolju manj moteči. Zdravljenje je pomembno tudi za svojce, saj jim zdravstveno osebje pomaga spoznati, da gre za bolezen, tako da niso več v takem stresu, in da lahko na psihiatriji dobijo pomoč.
Ovira je stigma
Zasvojenost z alkoholom je dobro ozdravljiva bolezen, a je stigma bolnikov ena največjih ovir za to, da bi ti poiskali pomoč, pojasnjuje Rus-Makovčeva. Tako je alkoholizem še bolj stigmatiziran kot shizofrenija. Stigmatiziramo tudi ljudi, ki so že nehali piti, ker je izraz še posebnega nasilja družbe nad njimi. To bolezen stigmatizirajo tudi zdravstveni delavci, veliko pa je tudi samoobtoževanja med bolniki samimi.
Dobra novica pri vsem tem pa je, da je zdravstvena pomoč pri odvajanju od alkohola v Sloveniji dobro organizirana in jo lahko dobi tudi posameznik z roba družbe.
