Zaradi vse slabšega stanja in groženj trojke bo treba močno zarezati tudi v proračun za leto 2014. Finančni minister Čufer napoveduje nove reze v plače javnih uslužbencev, v socialne transferje in tudi pokojnine. Vlada po zvišanju DDV grozi s kriznimi davki, dodatnimi obremenitvami pri dohodnini, v pripravi je davek na nepremičnine. Da vlada premierke Alenke Bratušek dela slabo, meni 60 odstotkov državljanov, kar 64 odstotkov pa po včeraj objavljeni raziskavi Eurobarometra pričakuje, da se bodo v naslednjem letu dni gospodarske razmere v državi še poslabšale – v EU ima tako porazno mnenje o svoji državi le 34 odstotkov državljanov.

Čeprav razmere tako rekoč kričijo po množičnih protestih, pa tega v vsesplošni apatiji ni pričakovati. Vstajniško gibanje, ki je čez zimo zamrznilo, je javnosti pokazalo, da je imela od njega korist le politika. Osovraženi premier je sicer padel, nova »leva« vlada pa je meni nič tebi nič ignorirala zahteve po predčasnih volitvah in nadaljevala njegovo politiko rezov in zategovanja pasu. Ljudje so ugotovili, da se da kaj doseči le s parcialnimi zahtevami strogo interesnih skupin. To dokazujejo policijske grožnje s kolonami na mejnih prehodih in grožnje s kmečkimi traktorji ter gnojnico na avtocestah in v mestih.

Problem je v tem, da se v resnici ne da nič narediti. Civilna družba je razdrobljena, brez jasne vizije in brez vodstva, mladina je popolnoma apatična, sindikati pa vse očitneje skrbijo le še za interese svojega vse manj številnega članstva. Vlada oziroma kapital, ki stoji za njo, uspešno razpihuje konflikt med javnim in zasebnim sektorjem, med mladimi in starejšimi, med zaposlenimi in samozaposlenimi. Da bi še zmanjšala možnost družbenega revolta in iskanja alternative skorumpirani strankokraciji, se obenem omejuje možnost referendumov in javnega zbiranja.

In tudi sicer, kaj lahko naredi majhna Slovenija? Kot članica EU iz območja evra smo se zavezali poslušati diktat globalnega neoliberalizma. Čeprav smo bili pridni učenci v pohlepu, pa smo, kot nam nenehno dopovedujejo, prepozno začeli krčiti raven delavskih in socialnih pravic. V kapitalizmu so pač nujno zmagovalci in poraženci. Kaj ni zanimivo, da močne države, tvorke nove svetovne ureditve, krize skorajda niso občutile, povrhu pa jim je stečaj »perifernih držav« ponudil možnost, da poceni pokupijo njihova podjetja in državno infrastrukturo.

Ne sme nas torej čuditi, da vse več mladih meni, da so v Sloveniji oropani tako za sedanjost kot za prihodnost, in iščejo možnosti zunaj domovine. Titov nasvet: »Učite se. Le kdor se uči, bo kaj znal, in le kdor kaj zna, bo lahko koristil domovini,« je v sedanjih časih v skladu z neoliberalnim načelom »poskrbi zase« postal »učite se, da lahko pobegnete«.