Tako imenovano zgodovinjenje umetnosti, ki predstavlja oživljanje umetnostnega načina, ki ga je novi čas povozil, in pa zanikanje osebne poetike v imenu njene »rekontekstualizacije«, to je, recimo, kompilacije s kooperanti raznih, tudi neumetniških zvrsti – to sta trenutno najbolj modna trenda v vizualni umetnosti, v katerih pa je najmanj prepoznaven likovni jezik kot vodilni medij. In zdi se, da ju je treba v današnjem umetnostnem svetu vendarle soočiti – in sicer s pojavnostmi, ki so tudi (in še vedno) odsev širše pogojenega družbenega dogajanja, v veliki meri pa tudi intimnega doživljanja kriz moralnih in splošnih vrednot.
Efemerni dogodek in zaledenelost neke trenutne situacije, ki ju zajame v svoji vizualizaciji tisti novodobni umetnik, ki se še ni odpovedal lastnim metierskim izraznim sposobnostim – takšni primeri tudi danes vzdržujejo napetost v tistem umetniškem izražanju, ki se še vedno angažirano odziva na problematiko sodobnosti. Tako je Muzej sodobne umetnosti v Budimpešti na razstavi Vzhodno od raja pred dobrim letom predstavil zgodovinski čas fotorealizma v slikarstvu, s posebnim poudarkom na srednje- in vzhodnoevropskem prostoru, tudi z deli slovenskih avtorjev Berka in Franca Mesariča, ki sta se prek omenjene prireditve trajno zapisala v ta del umetnostne dediščine.
Nadnaravna razmerja
Tik pred nastopom novega tisočletja, natančneje leta 1997, je razstava mladih britanskih umetnikov v londonski Kraljevi akademiji postavila nov pomemben mejnik v novodobni figuralni umetnosti. Na njej se je prvič predstavil takrat štiridesetletni Avstralec Ron Mueck – in to s presenetljivim kiparskim jezikom, ki ga je nato leta 2000 postavil v osrednje londonsko dogajanje, leto zatem pa na vodilno razstavo beneškega bienala Prizorišče človeštva. Mueck je imel nato na svoji največji potujoči razstavi (2010–2011), ki je obredla svet od rodne Avstralije in Nove Zelandije do Mehike, skupno več kot 400.000 obiskovalcev.
Trenutno pariško razstavo Mueckovih del v Fundaciji za sodobno umetnost Cartier, na kateri je le devet eksponatov (nastalih v letih 2002–2013), je že drugič (prvič leta 2005) sprejel arhitektonski steklenjak Jeana Nouvella, in to prav v času najodmevnejših dogajanj v najuglednejših pariških muzejskih ustanovah. Bistvo Mueckovega »hiperrealističnega« kiparstva je zagotovo v nenavadni, do zadnjih podrobnosti obdelani površini njegovih golih figur (ob pravem lasišču, naturalističnih steklenih očesih in nohtih), ki so lahko tudi oblečene v prava oblačila; predvsem pa je pri vtisu, ki ga naredijo na opazovalca, odločilna nadnaravna velikost oziroma majhnost človeškega telesa: take ali drugačne figure postavlja Mueck v razmerje z običajno velikostjo vsakdanjih rekvizitov, kot so na primer otroški voziček, čoln, postelja, zračna blazina, dežnik, šop palic. Tako obravnavani metierski pristop, v katerem Mueck deluje izključno z modeliranjem v glini, zanika tako akademski realizem kot tudi popart in (v določeni meri) celo hiperrealizem, in sicer že s samo osebno umetnikovo odzivnostjo na določeno dogajanje v prostoru in času, a tudi na konkreten dogodek iz osebnostne izkušnje.
Nerazumljive kot naš svet
Nekdanji ameriški kurator beneškega bienala Robert Storr je o tem v Londonu delujočem kiparju zapisal takole: »Dve dejstvi sta jasni: pri Muecku smo daleč od klasičnega ideala in prav tako od modernistične enakovrednosti v idealizirani abstrakciji. Prišli smo do ekscentrične iluzionistične umetnosti, ki lahko vzcveti, potem ko sta obe paradigmi izgubili sočasno podporo umetnikov, poznavalcev in splošnega umetnostnega občinstva.«
Kot nadaljuje Storr, z Mueckom vstopamo v nadomestno domeno trompe l'oeila, ki nam jo indicirajo dvojniki in groteskni dvojčki. »Mar smo zdrsnili iz resnične realnosti v neko vrsto vzporednega univerzuma, ki je kot sanje ali ki je nadrealen brez halucinacijske in stilistične bizarnosti?« Storr zaključuje, da zagotovo obstaja razlika v žanrski umetnosti med »žanrom« 20. stoletja in začetka 21. stoletja. »V Mueckovem primeru gre za prevladujočo prenaglašeno haptično evokacijo stvari, ki so lahko – oziroma niso – dozdevno razumne; ob tem pa so obrobne, strašljive in težko dojemljive, tako kot je naš sedanji svet.«
