Slovenska atletika ima v svojih vrstah izjemen biser. Ime mu je Maruša Mišmaš. 18-letna zlata maturantka viške gimnazije je v tej sezoni pravi hit. Na svoje izjemne sposobnosti je opozarjala že več let. V mlajših kategorijah je namreč redno zmagovala na Dnevnikovih krosih, ko je kot Grosupeljčanka še tekmovala v tamkajšnjem klubu Špela. Nase je opozorila pred tremi leti, ko je prvič oblekla slovenski članski dres. Tedaj je za svojo državo pri 15 letih nastopila na evropskem ekipnem prvenstvu na 400 metrov z ovirami. Konec leta 2011 je dosegla najboljšo slovensko uvrstitev na evropskem prvenstvu v krosu, ko je med mladinkami zasedla 21. mesto.
Napredek Maruše Mišmaš se je nadaljeval. Lani je v poletni sezoni na 800 metrov vzela skalp Sonji Roman, ki je mesec dni pozneje tekmovala na olimpijskih igrah v Londonu. Pravi hit je Maruša Mišmaš v tej sezoni. Poročali smo o posebni zgodbi, ko je konec junija na evropskem ekipnem prvenstvu v Kaunasu sploh prvič nastopila v teku na 3000 metrov z zaprekami. Takoj je dosegla državni rekord in kot prva Slovenka tekla pod mejo 10 minut. Svoj izjemni talent je konec minulega tedna potrdila na mladinskem evropskem prvenstvu v Rietiju, kjer je v teku na 3000 metrov z zaprekami osvojila srebrno kolajno, z novim državnim rekordom (9:51,15) pa je le za dobre tri sekunde zaostala za normo za nastop na avgustovskem svetovnem prvenstvu v Moskvi.
Podrobno spremljanje Maruše Mišmaš razkriva, da ni velik talent zgolj zaradi rezultatov. Ima izjemno tehniko, s katero navdušuje v svoji novi disciplini. Znano je namreč, da je tek na 3000 metrov z zaprekami najmlajša olimpijska disciplina kraljice športa, zato so se zanjo odločile številne vrhunske atletinje iz drugih disciplin, ki niso imele razvite tehnike premagovanja zaprek. Maruša Mišmaš pa navdušuje ravno z dejstvom, da odlično premaguje zapreke z obema nogama, kar je izjemna prednost. Vedno je izjemno pozitivna. Na prvi pogled deluje kot plašno dekle, ki bi se najraje skrilo v svoj kotiček. Pogovor z njo pa razkriva, da je izjemna borka, ki se nikoli ne preda. V vsakem teku iz sebe iztisne zadnje atome moči, zato praviloma v ciljnih sprintih pridobiva mesta.
»Sezona je naporna. Danes se odpravljam za nekaj dni v Ankaran s prijateljicami, potem pa me konec tedna čaka nastop na državnem prvenstvu v Celju, kjer bom nastopila na 800 in 1500 metrov,« je začela pogovor Maruša Mišmaš, katere spomin na Rieti je še zelo svež: »Moj cilj je bila kolajna, saj sem imela med vsemi prijavljenimi drugi najboljši rezultat. V kvalifikacijah me je presenetilo, da sem se tako zlahka uvrstila v finale, saj sem morala v preteklosti za napredovanje iz sebe iztisniti zadnje atome moči. V finalu pa sem dala vse od sebe. Dosegla sem odličen čas in osvojila želeno kolajno. Ali imam še kaj rezerve? Te gotovo so. Predvsem pri premagovanju vodne zapreke. Tu me čaka še veliko dela.«
Atletinja Massa pravi, da uspehi prihajajo zaradi velikega truda, ki ga vlaga v šport. Najbolj pa je hvaležna atletom, ki ji pomagajo na treningih, in trenerju Svjetlanu Vujasinu, s katerim sodelujeta zadnje tri sezone. »Res se zdi, da mi do norme za nastop na svetovnem prvenstvu v Moskvi manjka malo, a sem se odločila, da ne bom več poskusila doseči omenjene norme. Tudi če bi jo dosegla, v Moskvi ne bi imela realnih možnosti za dober rezultat. Osredotočila se bom bolj na evropsko prvenstvo prihodnje leto. V tej sezoni sem naredila dosti,« razlaga srednjeprogašica. »V prihodnosti se bom še vedno posvečala več disciplinam. Za zdaj moj športni pogled seže do olimpijskih iger leta 2016 v Riu de Janeiru, kjer ne bi rada le nastopila, temveč se tudi uvrstila v finale. Velika tekma pa me čaka tudi čez dve leti, ko bom tekmovala v kategoriji mlajših članic.«
»Hvala za čestitke, ker sem zlata maturantka. Kako mi uspeva, da sem tako uspešna? Predvsem moram biti pridna. Ko sem prihajala domov s treningov, sem delala za šolo. V šoli pa sem imela vso podporo učiteljev in ravnateljice,« je sklenila obetavna slovenska atletinja. Ko smo njenega trenerja Svjetlana Vujasina vprašali, kako je prišlo do sodelovanja med njima, nam je sprva predstavil daljšo zgodbo. Pred 20 leti je namreč treniral njenega očeta Alojza Mišmaša, ki se je tedaj priključil skupini maratoncev, v kateri so bili Roman Kejžar, Stane Okoliš, Albin Gaber in Srečo Končina. »Leta 2005 sem prvič zasledil Marušo v grosupeljskem klubu. Pozneje je doživljala težke čase družinske tragedije. Ob najinem prvem stiku sem ugotovil, da je nekoliko prepočasna, kmalu pa je začela pobirati naslove državne prvakinje v številnih disciplinah v svojih kategorijah,« se je začetkov spominjal 64-letni Svjetlan Vujasin.
»Pred junijskim evropskim ekipnim prvenstvom sem mislil, da bo Maruša za reprezentanco nastopila v teku na 800 in 1500 metrov. Potem pa me je skoraj zadela kap, ko me je nekaj dni pred prvenstvom poklical Martin Steiner (vodja stroke na Atletski zvezi Slovenije, op. p.) in mi povedal, da ima dve novici. Dejal sem mu, da bi najprej rad slišal prvo. Pojasnil je, da bo atletska zveza v primeru uvrstitve v prvo ligo slovenskim atletom razdelila 16.000 evrov. To je bilo spodbudno, saj Maruša potrebuje sredstva za razvoj. Potem me je prepričal, da bo tekla na 3000 metrov z zaprekami, medtem ko je pred tem na zaprekah tekla le enkrat, in sicer na 2000 metrov. Nekako sem se z njim strinjal. Proti koncu pogovora pa mi je Steiner rekel, da ima še eno prošnjo. Izrazil je željo, da bi Maruša v Kaunasu za Slovenijo tekla še na 5000 metrov. Bil sem skeptičen, saj se je približeval Rieti, kjer smo imeli najvišje cilje v sezoni. Izkazalo se je, da je Maruša opravila z odliko vse po željah vodilnih, hkrati pa blestela še na mladinskem evropskem prvenstvu. In ne nazadnje je odkrila svojo novo disciplino, v kateri ima lepo prihodnost. Toda drugih disciplin ne bo zanemarila. Skušali bomo popraviti osebne rekorde na 800 in 1500 metrov, se na pet kilometrov spustiti pod mejo 16 minut ter se preizkusiti tudi v kakšnem teku na 10 kilometrov,« je zanimivo zgodbo pripovedoval Vujasin.