Letos mineva 70 let od tega zgodovinskega zasedanja Avnoja. Veliko za generacijo, ki je gradila tedanjo skupno državo, jo obnavljala in na novo gradila, rasle so nove tovarne, šole, vrtci, zdravstveni domovi, gradile so se avtoceste in železniške proge. Kar spomnimo se velikih pompoznih proslav v vseh tedanjih republikah in pokrajinah skupne države, ki je ni več. Vse to smo že prerasli, toda bistvo stvari tistih časov bi moralo še naprej preletavati v naši zavesti. Toda ne! Svet okoli nas je postal nevaren, tako nevaren, da se ne bi smeli norčevati iz izbojevane svobode.

Nas je kaj izučilo? Očitno ne ali vsaj ne toliko, da ne bi znova in znova sanjali o nekih večjih in višjih ciljih, ki pa so lahko vse prej kot uresničljivi. Bili so časi, ko je mladina odhajala (pa ne pod prisilo, kot to želijo nekateri desničarski krogi prikazovati in dopovedovati nam in sebi enakim) na odmevne mladinske delovne akcije. Zgrajenih je bilo na kilometre in kilometre železniških prog in avtocest. Gradile so se nove in nove tovarne, ki jih je pred leti divja privatizacija posrkala. Marsikateri mlad človek je v brigadi prišel do svojega poklica, sklenjenih je bilo nič koliko zakonskih zvez, vrstile so se številne popoldanske dejavnosti, celo tečaji za rane poklice, da o številnih žuljih in o novo sklenjenih prijateljstvih niti ne govorimo.

V spomin na dogodek 29. novembra 1943 je nekako leta 1970 pri tedanji Zvezi socialistične mladine Slovenije vznikla ideja o izvedbi spominskih pohodov Po poteh slovenskih odposlancev na 2. zasedanje Avnoja. In res. Kar trinajst let so se vrstili pohodi, ki se jih je udeleževala večinoma mladina, pa tudi starejših ni manjkalo. In tako vse do leta 1983, ko je bilo naenkrat vsega konec. In prav ta zadnji pohod je bil pika na i, kajti med mladinsko organizacijo, vodstvi pohodov je prihajalo do vse večjih razhajanj. Če so rešili eno, so nastajale vse večje razpoke v stališčih enih in drugih in končno je bil jeseni istega leta v Kamniški Bistrici na srečanju udeležencev zadan zadnji udarec pohodom po poteh slovenske delegacije v Jajce.

Brigada zbor

Julija bo minilo trideset let, odkar je tedanja mladinska organizacija Slovenije dokončno zaprla poglavje spominskih pohodov. Avtor te reportaže je bil tudi sam med pohodniki, zato se marsičesa spominja zlasti po prehojeni prvi polovici poti in zaključku pohoda v tedanjem domu JLA v Ljubljani. Velja zapisati, da se je hodilo le v eno smer. Če se je eno leto pešačilo iz Slovenije v Jajce, je bilo leto pozneje obrnjeno. Zadnja »peš maršuta« pred ukinitvijo je bila iz Jajca proti Dolenjskim Toplicam.

Zadnji, trinajsti pohod se je začel v torek, 5. julija 1983, zgodaj zjutraj v majhnem mestecu Sanica. Po povelju »brigada zbor« so bile na vrsti skrbne priprave in prvi celodnevni marš od Sanice do Lušci Palanke. Po prihodu na eno od ciljnih točk so sledile številne aktivnosti, predavanja, zvečer kulturni program in druženje z domačini, večerja in kmalu počitek, kajti zgodaj je bilo treba zlesti iz šotorov in se pripraviti na naslednji marš. Tako je bilo vse od Sanice do jezera Jajce in dalje proti Donjemu Duboviku, Blatni na Uni, Bužimu, Vrnograču, Topuskemu, Karlovcu, Metliki, Črnomlju, Suhorju, Črmošnjicam do končnega cilja v Dolenjskih Toplicah, od koder so nas avtobusi odpeljali na sklepno slovesnost v Ljubljano. Poleg drugih aktivnosti so se tiskali tudi bilteni, oglašal se je Radio Avnoj, fotografije pa smo izdelovali kar med potjo. Utrujenost in številne žulje je s svojim humorjem blažil Oleg Križanovskij - Igor, ki je zvečer, najraje pa ponoči med šotori kako ušpičil in tako po malem jezil »štabovce« pohoda.

Komandant Janez Janša

Poleg znanih imen je bila med pohodniki zdaj že pokojna narodna herojinja Albina Hočevar - Maly, ki je nekajkrat izmenjala ostre besede z vodstvom in predvsem s komandantom pohoda Janezom Janšo. Nekega dne, ko je bila za pohodniki že dobra polovica poti, je pred skupino pohodnikov na pol zares napovedala: »Zapomnite si, naš komandant se bo nekega dne zavihtel na sam politični vrh!« Napoved se je uresničila natanko čez dvajset let: Janez Janša je postal premier samostojne republike Slovenije. Tudi najmlajša med pohodniki, hčerka znanega glasbenika Nadja Muženič, je pohod vzela po svoje. Njen otroški pogled na dogajanje okoli sebe je odmeval pod šotori dolgo v noč. Tako je bilo vsak dan do prihoda po 203 kilometrih hoje v Ljubljano, ko je komandant pohoda Janez Janša izročil vsem pohodnikom avnojske izkaznice, enako tudi Albini Hočevar - Maly (na fotografiji). Ali je njun objem in stisk zgladil medsebojne spore, nismo nikoli izvedeli.

Da je to bil zares zadnji pohod, se je kmalu izkazalo na srečanju v Kamniški Bistrici, vse skupaj pa je podkrepilo še skupno poročilo, ki sta ga pripravila in podpisala tedanji predsednik komisije za revolucionarne tradicije Jože Dežman in komandant pohoda Janez Janša. V tem na štirih straneh gosto napisanem poročilu (hrani ga avtor) sta med drugim podala svojo oceno dotedanjih pohodov. Navajamo le povzetek iz tega poročila: »Za nami je trinajst izpeljanih pohodov po poteh Avnoja. Akcija, zasnovana v začetku sedemdesetih let kot izvirna oblika ohranjanja revolucionarnih izročil, ima za seboj svoj začetek, vzpon in v zadnjih letih občuten padec. Iz izvirne oblike, ki je bila zasnovana na samoiniciativnosti in razvijanju različnih spretnosti, je pohod Avnoj prerasel v sicer odmevno manifestacijo, ki pa vsebinsko ne uresničuje več temeljnih ciljev, kot so razvijanje revolucionarnih izročil, širjenje bratstva in enotnosti, idejno-politično usposabljanje mladih, spoznavanje samoupravnih oblik organiziranja, spoznavanje širše domovine in usposabljanje kadrov za delo v ZSMS.« Zapisanih je tudi nekaj pohval, prevladujejo pa predvsem kritične ocene, ki so še dolgo časa odmevale med pohodniki. Odmevajo še dandanes, kajti preveč je tistih, ki skušajo izbrisati iz zgodovine tudi to, da so bili na drugem zasedanju položeni temelji nove, zdaj že nekdanje skupne države in da je bil tudi sprejet sklep o priključitvi Primorske k matični državi. Zato ni naključje, da se spomini na bosansko Jajce in zgodovinski Avnoj znova prebujajo, saj je bila pred šestimi leti 29. novembra prvič po razpadu Jugoslavije proslava ob 64-letnici Avnoja. Udeležile so se je delegacije iz vseh nekdanjih republik, okoli sto udeležencev tudi iz Slovenije. In tudi letos ob 29. novembru ne bo pozabljeno bosansko Jajce.