Toda okoliščine, v katerih se je pripravljal 38. puljski festival, so bile daleč od normalnih. Konec junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška po dolgih in brezplodnih pogajanjih o preureditvi zvezne države razglasili samostojnost. Zvezna armada, JLA, je poskušala vzpostaviti nadzor nad severnimi in zahodnimi mejami, kar je pomenilo začetek desetdnevne slovenske vojne. Tudi na Hrvaškem so že potekali oboroženi spopadi in prav na dan odprtja jugoslovanskega filmskega festivala je predsednik hrvaškega sabora Žarko Domljan izjavil, da »jugoslovanska federacija ne obstaja več«.
V tednih pred začetkom festivala sta njegova direkcija in programski direktor prejela vrsto odpovedi srbskih avtorjev; nekateri so odkrito politično bojkotirali festival na Hrvaškem, drugi niso hoteli sodelovati v znamenje protesta proti stanju v državi, tretji pa so se sklicevali na tehnične probleme. Zato je svet festivala z režiserjem in visokim funkcionarjem Tuđmanove HDZ Antunom Vrdoljakom na čelu odločil, da 38. festivala jugoslovanskega filma ne bo. Sklep je bil objavljen na dan odprtja festivala, na tiskovni konferenci po projekciji filma Krhotine. Antun Vrdoljak je k tej odločitvi dejal: »Če je res že 400 mrtvih v bojih na Hrvaškem, potem zdaj ni čas za festivale.«
Tako je, nadaljuje Pavičić, po 37 letih potonil Jugoslovanski festival igranega filma v Pulju, ki je pomenil »najpomembnejši družbeni dogodek jugoslovanske kinematografije in na določen način tudi kulturni simbol celotne titoistične Jugoslavije«. Res se ni mogoče strinjati s nekaterimi trditvami, da je »propad zadnjega filmskega festivala v Pulju pomenil začetek vojne v Jugoslaviji«, zato pa je odpoved Pulja leta 1991 nedvomno pomenila konec skupne jugoslovanske kinematografije. Po odpovedi puljskega festivala so se kinematografije nekdanjih jugoslovanskih republik razvijale vsaka po svoje, kakor tudi države, ki jim pripadajo.
Minulo soboto so v Vespazijanovi areni v Pulju spektakularno odprli 60. puljski festival. Jugoslovanske kinematografije ni več, toda puljski festival se ohranja s kamnito trdnostjo svojega prizorišča, te stare rimske arene, ki jo je mogoče podreti le na virtualen način, kot se je pokazalo na imenitni laserski projekciji. Ta je bila samo vizualni vrhunec uverturnega spektakla, ki je s filmskimi odlomki ter portreti režiserjev, igralcev in igralk evociral tudi jugoslovanske čase puljskega festivala.
Ki pa se niti ni začel kot festival jugoslovanskega filma. Tedaj je bil direktor puljskega kinematografskega podjetja Slovenec Marijan Rotar in prav on je dal idejo, da bi v Vespazijanovi areni imeli filmski festival. Leta 1953 mu je uspelo organizirati revijo tujih uspešnic s štirimi hollywoodskimi filmi in štirimi neameriškimi (med njimi je bil tudi Rašomon Akire Kurosawe), deveti večer pa je bil prikazan Štigličev film Svet na Kajžarju. To filmsko revijo si je ogledalo nad 50.000 gledalcev, kar je Rotarja opogumilo, da je naslednje leto v sodelovanju z Združenjem hrvaških kinematografov in zagrebškim Jadranom filmom organiziral revijo domačega filma: prikazanih je bilo šest celovečernih igranih filmov iz jugoslovanskih republik, med katerimi je kritika nagradila Stojana Mutikašo hrvaškega režiserja Fedorja Hanžekovića, občinstvo pa slovensko Vesno v režiji Františka Čapa. Na drugi reviji domačega filma so nato že imeli nagrado za najboljši film (prejel jo je Čap s Trenutki odločitve), šele leta 1960 pa se je ta revija preimenovala v festival jugoslovanskega igranega filma (in festivalske nagrade v arene).
Po tistem prelomnem letu 1991 je puljski festival postal festival hrvaškega filma in je vse do poznih 90. let kazal enake slabosti (tako količinska kot kakovostna skromnost) kot slovenski Filmski maraton, kakor se je tedaj imenoval predhodnik Festivala slovenskega filma v Portorožu. Potem pa se je vsaka primerjava med Puljem in Portorožem kmalu končala. Hrvaška filmska produkcija se je postavila na noge in puljsko areno so spet napolnile množice (lani so dosegle že skoraj 80.000 gledalcev, ki jih res najprej ogrejejo z izborom filmov iz mednarodnih festivalov). Slovenska produkcija je prav tako že poznala boljše čase, kar se včasih pokaže tudi na festivalu v Portorožu, a vseeno ne v tolikšni meri, da bi se Portorož lahko izgovarjal na pomanjkanje arene puljskega formata, če v tem obmorskem mestecu niti ne vedo najbolje za slovenski filmski festival. A kljub temu slovenski filmi pridejo v areno – letos jih je v tekmovalnem programu hrvaškega filma kar pet (to so tisti, ki imajo manjšinskega koproducenta s Hrvaške). Ne pomnim, da bi toliko hrvaško-slovenskih filmov videl na portoroškem festivalu v vseh njegovih letih. A če je absolutna neprimerljivost portoroškega in puljskega festivala pač objektivno dejstvo, pa je nekaj povsem drugega to, če slovenska filmska produkcija še vedno le sanja o tako imenovanih zunajproračunskih virih, medtem ko se hrvaška iz njih že napaja. Tudi to je dejstvo, ampak bolj kulturnopolitično.
