Mateja Šimic je serijska osvajalka državnih naslovov v triatlonu. Doma je brez prave konkurence, saj je vse od leta 1995 nepremagljiva, v svetovnem merilu pa ji gre vse bolje in bolje. Pri 33 pomladih je v najboljših športnih letih, največji dosežek pa ji je uspel pred dnevi, ko se je na tekmi svetovne serije v Hamburgu v Nemčiji uvrstila na šestnajsto mesto, potem ko je za zmagovalko zaostala le minuto in petnajst sekund. Ko jo vprašamo, ali je v življenjski formi, se nasmehne in odgovori, da upa na podobno pripravljenost tudi na finalu v Londonu na olimpijski trasi v sredini septembra.

OI v London so bile pika na i

Športna pot Mateje Šimic ni bila posuta s cvetjem. Veliko je bilo odrekanja, a je zavoljo jeklene volje vedno vztrajala. To se ji je že večkrat obrestovalo. Denimo lansko poletje, ko se je kot prva slovenska triatlonka uvrstila na olimpijske igre v Londonu. To je bil za zdaj vrh njene kariere, sama pravi pika na i, ko je pristala na 37. mestu med hudo konkurenco petinpetdesetih triatlonk. Nastop na poletnem festivalu športa je bil od nekdaj njena velika želja, pa čeprav je triatlon šele leta 2000 v Sydneyju pristal na seznamu olimpijskih športov. Takrat je ravno prehajala iz mladinskih vrst med članice.

Da je bila med potnicami za London, je morala pokazati veliko znanja. Triatlon je garaški šport, saj ogromno energije vzamejo že številna potovanja po vsem svetu. Zgodilo se je že, da je Mateja Šimic prispela domov zgolj toliko, da je zamenjala oblačila in se kaj hitro spet odpravila na letalo. Od vseh koščkov zemeljske oble, ki jih je spoznala kot tekmovalka, sta se ji v spomin najbolj utrnili Južna Koreja in Kolumbija. »Po tekmovalni plati pa je najboljše v Avstraliji. Tam je triatlon eden najbolj priljubljenih športov, tudi pogoje za trening imajo izjemne,« pove Šimičeva.

Ko se je začela resneje ukvarjati s triatlonom, ta panoga še ni bila tako razvita kot danes. »Po letu 2000, ko se je triatlon premierno predstavil na olimpijskih igrah, je šlo vse v ekstreme. Pri meni je bilo tako, da sem se morala bolj ali manj sama znajti na tej težki poti. V mladinskih kategorijah sem veljala za perspektivno tekmovalko, a se je moj razvoj kasneje nekoliko ustavil. Ker nisem imela nikogar, ki bi mi svetoval, sem delala napake, a se iz njih marsikaj naučila. V triatlonu ogromno štejejo izkušnje,« je dejala Mateja Šimic, ki je leta 2010 že razmišljala o koncu kariere. To je bil tudi čas, ko ji na ministrstvu za obrambo niso podaljšali pogodbe: »Nekaj me je gnalo naprej. Zdaj vem, da sem se pravilno odločila, ko sem izbrala nadaljevanje kariere. Imela sem veliko željo, saj sem vedela, da lahko še bolj napredujem.«

Odločilni korak – sodelovanje z italijanskim klubom

Odločilni korak se je zgodil pred dvema letoma, ko jo je podprla italijanska ekipa Cremona Stradivari. Takrat je začela sodelovati s trenerjem Francescom Fissorijem, ki je danes tudi selektor slovenske reprezentance. »Francesco je na treningih poiskal moje šibke točke. Veliko sva delala za to, da bi jih odpravila. V nadaljevanju se je povečala še intenzivnost vadbe. Več kot zdaj že težko treniram, lahko le izboljšujem formo in sproti popravljam napake,« pravi naša sogovornica, ki je bila marljiva tudi v šolskih klopeh. Pohvali se lahko s končanjem študija biokemije. Ko je začela sodelovati z italijanskim klubom, so se ji odprla številna vrata. Na svetovni zvezi so jo označili za perspektivno triatlonko, čeprav je bila že v poznih letih. Povrhu je prejemala tudi njihovo štipendijo, ki je namenjena tekmovalcem do 23 let iz razvijajočih se triatlonskih držav, a so pri Šimičevi naredili izjemo.

Ko se ozre v prihodnost, realno željo vidi v svojem drugem olimpijskem nastopu čez tri leta v Riu de Janeiru v Braziliji. »Kvalifikacije so na sporedu že naslednje leto. Ko se bo začel ciklus, poti nazaj ne bo več. Upam, da mi bo uspelo,« je optimistična. Čeprav veliko prostega časa nima, zelo rada prebere kakšno knjigo, v življenju pa ji največ pomeni sin Luka. »Vse se vrti okoli njega. Zjutraj ga je treba peljati v vrtec, čez dan pa usklajevati družinske in športne obveznosti. A mi ni težko. V tem uživam,« je sklenila.