Čeprav prvi zametki kriketa v Sloveniji segajo v leto 1975, se je dobro začel razvijati šele v zadnjih treh ali štirih letih. Danes je na našem prostoru registriranih že šest klubov, kar je za šport, ki se v slovenskih medijih pojavlja sila redko, presenetljivo velika številka. A prav obrobnost kriketa pri nas je bil eden izmed razlogov, da se je z njim pred dobrimi petimi leti pobližje seznanil tudi Šmerc.
»Imam zelo veliko prijateljev iz Anglije in Avstralije, prav tako pa pogosto obiskujem enega izmed irskih lokalov v Ljubljani, kjer je kriket pogosto na televiziji. Tam sem spoznal Jašo Zidarja, ki je že treniral ta šport, zato sem se odločil, da se udeležim treninga in nemudoma sem postal zasvojen,« pojasni Šmerc, ki mu je zelo všeč, da je kriket hkrati tako umirjen kot dinamičen.
»Je veliko bolj naporen, kot bi sprva pričakoval. Sam sem tudi kolesar in lahko zatrdim, da sem po tekmi kriketa veliko bolj utrujen kot po 150 kilometrih na kolesu,« pravi kriketaš, ki mu je zelo všeč, da je med tekmo med nasprotnima moštvoma veliko zbadanja. »Gre za tako imenovane prijazne žaljivke, obarvane s tipičnim angleškim in avstralskim humorjem. A vse skupaj je na striktno džentelmenski ravni.«
Kot pove Ljubljančan, je zanimanje za kriket tudi med slovensko mladino vse večje, a jih nato pogosto od njega odvrnejo starši. »Kriket predstavljamo na šolah in otroci hitro postanejo navdušeni nad njim, a nato vmes posežejo starši. Ti veliko raje vidijo, da njihov otrok igra nogomet,« potarna Šmerc in doda, da nakup opreme ni nič dražji kot pri drugih ekipnih športih. »Za začetek potrebuješ bele hlače, belo majico in športne copate, vse drugo pa priskrbimo v klubu. Če vztrajaš nekaj sezon, se nato počasi že spodobi, da kupiš preostalo opremo,« razloži 25-letnik.
Čeprav kriket ni kontakten šport, poškodbe še zdaleč niso redkost. Otekline in modrice so tako nekaj povsem običajnega. »Ogromno je majhnih poškodb, kot so zvini prstov in počene arkade. Sam sem poškodovan na praktično vsaki drugi tekmi. Najhujšo poškodbo sem staknil lani, ko me je kljub čeladi in vizirju zadela žoga nad arkado. Če takrat ne bi imel čelade, ki je sicer v naši ligi obvezna, me verjetno ne bi bilo več med živimi.« In kakšne so reakcije ljudi, ko jim Šmerc pove, s čim se ukvarja? Sam trdi, da javnost kriket pozna, le želja po bližnji seznanitvi z njim je izjemno majhna.
»Še pred petimi leti so mimoidoči mislili, da igramo baseball, zdaj pa že vedo, da so na igrišču kriketaši. Kar velik dosežek, če upoštevamo, da je še pred dvema letoma verjetno več ljudi slišalo za podvodni hokej.«