Vrednotenje posameznega športa, usmerjenost mednarodnih zvez ter tekmovalna programa Mednarodnega olimpijskega komiteja za poletne in zimske igre – to so po mnenju priznanega športnega delavca in funkcionarja Toma Levovnika trije glavni razlogi za delitev športov in športnikov na revne in bogate. »Pri tržni vrednosti igra zelo veliko vlogo medijska prisotnost. Še posebno so jo povzdignili televizijski prenosi, skozi katere so se lahko začeli pojavljati tudi sponzorji. Cena sekunde televizijske reklame je zrasla v nedogled, kar je večino športov omejilo, le redki pa so si lahko privoščili oglaševanje. Zato je spet prišlo do delitve na bogate in revne športe,« ocenjuje Tomo Levovnik, ki kot enega izmed dejavnikov omenja tudi naravo športa: »Če za nekim športom, kot sta na primer formula ena ali tenis, stoji industrija, je to zgodba o uspehu. Posamezni proizvajalci začnejo tekmovati med sabo, vlagajo velika sredstva, se tepejo za uspešne športnike, da jih reklamirajo... To pomeni velike denarne vložke v neki šport, ogromen medijski odziv in odziv gledalcev in vse skupaj postane dobičkonosno. Športov nikakor ne bi delil na dražje in cenejše, ampak na konjunkturne in nekonjunkturne.«

Levovnik meni, da precej mednarodnih športnih zvez nima prave strategije in usmeritve. »Veslanje nima nobene ambicije postati profesionalni šport, ampak le ostati akademski. To velja tudi za plavanje, predvsem v ZDA, kjer na primer Sara Isaković v času študija ne sme imeti lastnega sponzorja. Če pogledamo svetovne pokale v plavanju, veslanju in številnih drugih športih: na njih ni denarnih nagrad, ni močnih sponzorjev, medijsko so slabo pokriti... Zbrana sredstva se uporabljajo le za pokrivanje organizacijskih stroškov tekmovanj in delno še za delovanje mednarodne zveze,« pravi Levovnik, ki je kritičen tudi do čudnih sistemov in načinov zaposlovanja športnikov, nagrajevanja, delitve proračunskih sredstev, kategorizacije in privilegiranosti določenih športnikov in športov... Pri tem opozarja na naslednje: »Pri nas najboljši nekaj dobijo od države, OKS in mogoče še svoje športne zveze, vsi drugi prihodki pa so odvisni od individualnih sponzorjev oziroma okolja, v katerem živijo in delujejo. In če takšen športnik ob sebi nima nekoga, ki je gospodarsko ali politično močan, je seveda takoj v deprivilegiranem položaju.«

»MOK je z uvrstitvijo ali izločitvijo posameznih športov iz programa poletnih in zimskih olimpijskih iger promoviral in zatrl določene športe. Poleg tega je prek nacionalnih olimpijskih komitejev popolnoma limitiral športnike in športe z monopolnimi pogodbami, kajti tekmovalec v času, ko je olimpijec – torej še en mesec pred in enako obdobje po igrah – teoretično ne sme imeti nobenih lastnih sponzorjev in sponzorjev nacionalne zveze, kar pomeni velik izpad prihodkov,« se zaveda Levovnik in pokaže najnovejšo delitev športov: prej je bila v prvi od štirih kategorij le atletika, po novem sta tudi plavanje in gimnastika. To pomeni, da bodo ti športi v prihodnje pobrali še večji kos denarne pogače, glede Slovenije pa meni: »V tujini za velikimi športi, tekmovanji in športniki stojijo obsežni marketinški pogoni, v Sloveniji pa gre za sistemsko neorganiziranost. Imamo nekaj posameznikov, kot je na primer Jure Košir, nimamo pa sistema marketinških agencij, ki bi resno in intenzivno delale na športnem področju. No, imamo pa ljudi, ki jim jaz pravim 'procent menedžerji': predsedniki v klubih ali zvezah priskrbijo denar, oni pa zadevo administrativno izpeljejo in poberejo od deset do dvajset odstotkov provizije. Le za primer: ko sem bil na Veslaški zvezi Slovenije, sem se obrnil na pet agencij, da bi tržile veslanje. Toda zelo hitro so ugotovile, da tržno to pač ni zanimiv šport. Drži, vendar na to, da bi nas prav one naredile tržno zanimive, seveda niso niti pomislile.«

Tekma kot družabni dogodek

V športni karieri je uradno zaslužil okoli 40 milijonov evrov in velja za najbolje plačanega slovenskega športnika vseh časov. Nekdanji košarkar Radoslav Nesterović uvršča košarko – skupaj z nogometom, bejzbolom, ameriškim nogometom, hokejem, tenisom in golfom – med najbogatejše športe na svetu. »Gre za to, v kolikšni meri so posamezni športi marketinško in medijsko zanimivi, atraktivni, gledani in popularni. Bolj ko so, bolj so zanimivi za sponzorje: več denarja se vrti v njih in več je posledično denarja za vse, ki so v taki ali drugačni vlogi vključeni vanje,« opisuje Radoslav Nesterović, ki je poleg igranja v Sloveniji, Grčiji in Italiji med letoma 1999 in 2010 nosil tudi drese štirih različnih klubov v ligi NBA (Minnesota, San Antonio, Toronto dvakrat in Indiana).

»NBA je ena najbolje organiziranih lig in organizacij na svetu. Celoten sistem je dodelan do najmanjše podrobnosti in prav nič ni prepuščeno naključju. Natančno je jasno, kdo kaj dela in za to odgovarja. To velja tudi za igralce: vsak natančno pozna svoje pravice in obveznosti na medijskem in marketinškem področju, ki so opredeljene v pogodbi med sindikatom igralcev in ligo NBA,« pojasnjuje zdajšnji podpredsednik Košarkarske zveze Slovenije. Nekdanji kapetan reprezentance priznava, da imajo boljši igralci več medijskih in marketinških obveznosti kot slabši in dodaja: »S tem, ko se igralci pojavljajo v medijih, predvsem na televiziji in v reklamah, popularizirajo tako sebe kot klub in celotno ligo. S tem dvigujejo zanimanje tako pri sponzorjih kot gledalcih in v tem začaranem krogu imajo v končni fazi vsi korist, predvsem denarno.«

Liga NBA (v prejšnji sezoni je ustvarila več kot pet milijard dolarjev prihodkov, več le liga NFL v ameriškem nogometu, 9, in MLB v bejzbolu, 7,5) ima precej višjo tržno vrednost kot evropska košarka in njena tekmovanja. »Glavni razlog za veliko razliko je predvsem dejstvo, da so v NBA zbrani skoraj vsi najboljši igralci sveta. Zato je zanimiva in atraktivna za gledalce, medije, sponzorje... Pri nas pa imamo nekakšne divje, zasebne lige, ki so napol regularne. V njih obstajajo takšni tekmovalni sistemi, ki zaradi parcialnih interesov favorizirajo določene klube. Zato je logično, da po določenem obdobju vsi izgubijo interes za takšna tekmovanja: sponzorji, gledalci in mediji. In posledično je denarja za vse vedno manj,« je kritičen Nesterović. Ob tem opozarja še na eno veliko razliko: »V ligi NBA je tekma predvsem družabni dogodek, v Evropi pa gre bolj ali manj le za golo tekmo skoraj brez spremljajočih dejavnosti. V NBA so tekme marketinško popolnoma izpopolnjene: na vsakem koraku prodajajo hrano, pijačo, drese, šale in druge navijaške artikle, ki prinašajo dodatni zaslužek najprej klubu, posredno tudi igralcem. Na tekme prihajajo celotne družine, ogled pa predstavlja družabni dogodek, ki nadomešča na primer izlet v naravo.«

Količina denarja je smešna

»Strelstvo spada med najrevnejše športe. Krivdo za to bi naprtil vodilnima človekoma mednarodne in evropske strelske zveze, čeprav ju vodita neverjetno bogata človeka: Olegario Vazquez Rana je eden najbogatejših Mehičanov, Vladimir Lisin pa najbogatejši Rus. S svojima zvezama se ukvarjata bolj malo. Če bi se poglobila vanju ali se vsaj obkrožila s primernimi sodelavci, bi se dalo iz strelstva narediti veliko več,« je prepričan strelec Rajmond Debevec. Osemkratni slovenski olimpijec (od Los Angelesa 1984 dalje) stanje v svojem športu primerja kar s Slovenijo: »Naša država ima vse možnosti, da bi bila razvita in bogata, toda na žalost je daleč od obojega.«

Debevec, ki je zaposlen v športni enoti Slovenske vojske, meni, da je v Sloveniji mogoče živeti od strelstva, a zelo skromno. »Količina denarja, ki se obrača v strelstvu, je v primerjavi z drugimi športi smešna. Ne le v Sloveniji, ampak tudi na evropski in svetovni ravni. Čeprav po količini treningov in tekem prav nič ne zaostajamo za tistimi iz večine drugih športov. Denarna suša se pozna tudi na tekmah za svetovni pokal, kjer razen kolajne ni nobenih nagrad. Še več: nacionalna zveza mora za vsakega tekmovalca plačati tudi 170 evrov prijavnine in plačati vse preostale stroške, kot so transport, prehrana, namestitev...,« našteva dobitnik treh olimpijskih kolajn. Uvrstitev v finale svetovnega pokala (najboljših osem v skupnem seštevku celotne sezone) prinaša vsaj plačano namestitev in prehrano na prizorišču tekmovanja (transportni stroški ostajajo v domeni nacionalne zveze), skupni zmagovalec svetovnega pokala pa poleg velikega kristalnega globusa in kolajne dobi skromnih 1500 švicarskih frankov.

Debevec ima kot dodaten vir zaslužka tudi specializirano trgovino z opremo za športno streljanje v Ljubljani, ko jo je odprl leta 1990. O zanimanju domačih in tujih sponzorjev za tekmovalno strelstvo pa pravi: »V tujini imam nekaj sponzorjev, ki pa zame poskrbijo zgolj z opremo. Od opremljevalcev torej dobim vse, kar potrebujem, ali pa še celo več, toda denarja seveda ne da nihče. V Sloveniji imam trenutno samo enega pokrovitelja, ki mi poleg opreme pomaga s finančnim vložkom, ki pa je glede na bogate športe zelo majhen. A je njegova dejavnost povezana z mojim športom, zato smo našli obojestranski interes. V nasprotnem primeru verjetno ne bi bilo nič.«