Srčni organizatorji majhnega, a toliko bolj všečnega festivala Fiera della Musica, kjer se po nekaj sezonah skoraj vsi »zunanji« že poznamo med seboj, so se letos znašli pred težko preizkušnjo. Kriza je z nekaj ovinki »končno« prisopihala tudi v zadnji branik Furlanije - Julijske krajine, kar je priprlo pipico nekaterih donatorjev, hkrati pa je novi župan mesteca Azzano Decimo koncertno dejavnost preselil na staro lokacijo – glavni trg pred občinsko zgradbo.

Ta poteza je zahtevala nekatere prometne in konstruktorske prilagoditve (postavitev odra), zagotovo pa so je bili veseli okoliški gostinci, ki so med prejšnjimi prireditvami samevali v središču mesta. Poleg tega je organizator v sodelovanju z regijskimi oblastmi razvil konkretno in korektno »double bill« ponudbo: ob predhodni rezervaciji prenočišča kjer koli v regiji je posameznik prejel še vstopnico za koncert. V povprečju je paket znesel 35 evrov z zajtrkom vred. Ugodnost je izkoristilo kar nekaj gostov z Otoka.

Nevidni popust pri glasbenikih

Negotovost pred letošnjo izvedbo »sejma glasbe« je bila vsekakor prisotna na vsakem koraku. »Poslušalci si preprosto ne morejo kot nekoč privoščiti več koncertov v nizu,« se mi je pred sobotnim finalom potožil osrednji promotor festivala Giovanni Cogo, a hkrati pozabil, da ima »fiera« prek ustnega izročila nevidni bonus ali popust pri glasbenikih, ki v Azzano Decimo radi pridejo tudi za kakšno nižjo številko od običajno zapisane v pogodbah. To je letos veljalo zlasti za prerojeno Morcheebo, medtem ko so funkoidni Tom Tom Club za dobra dva dni raztegnili evropsko turnejo, akustični Ian McCulloch pa se je iskrenega vzdušja festivala – takrat kot frontman kultnega benda Echo & The Bunnymen – naužil že leta 2007. Tega niso skvarili niti nevihtni oblaki, ki so minulo soboto grozili pozno popoldne, ne nekatere res pretirane cene (ob)rabljenih vinilk na tradicionalnem sejmu.

Če bi v enem samem stavku povzel nastop Morcheebe, bi rekel: brez Skye preprosto ne gre. Z njeno vrnitvijo se je vrnila tudi Morcheeba, vse drugo so bile le variacije na njihovo glasbo ali – če sem nekoliko zloben – kot bi si brata Ross in Paul Godfrey po njenem odhodu privoščila nekaj »tribute« projektov lastne skupine. Skye namreč prevzame že s svojo nevsiljivo navzočnostjo in šarmom, ki pomirjajoče delujeta na preostale člane seksteta. Godfreyjeva tako ne utrujata z lastnimi kompleksi ali posiljenim muziciranjem, ampak se prepustita prikriti misiji »downtempa«, ki ga prerežeta z nekaterimi kitarskimi vnosi. Dominantni modus skupine je znova soul, premazan s sofisticiranimi nanosi bluesa, triphop pa služi kot diskretna povezovalna asociacija. To je znova nekdaj patentirani (Big Calm) kompaktno »skulirani« zvok, ki se ob zmerni rabi učinkov zapira, a kljub temu izraža optimizem, četudi zna Morcheeba presenetiti z nevsakdanjo priredbo – tokrat s kontrabantovskim folkovskim napevom Coming into Los Angeles Arla Guthrieja. Če je ta skladba nekoliko poživila zastavljeno vzdušje koncerta, so že z naslednjo (Slow Down) program povrnili na umirjeno hladno linearnost – podobno se je godilo tudi z Rome Wasn't Build in a Day, ki so jo stisnili v venček z I Fall Apart in Face of Danger, vse morebitne dvomljivce pa razorožili z izjemno verzijo Blindfold na koncu rednega dela.

Razširjen vsebinski odnos

To je bila Morcheeba, ki bi jo bilo treba – po fiasku v Križankah pred leti – pripeljati k nam. Njihov nastop si je iz publike ogledala tudi posadka kolektiva Tom Tom Club na čelu z »govorečima glavama« Tino Weymouth in Chrisom Frantzem; navsezadnje si je Morcheeba sposodila veliko njihovega premisleka o (klubskih) žanrskih presečiščih v popularni glasbi.

Vendar danes pred nami ni več samo tisti Tom Tom Club, ki je nastal kot bypass projekt Talking Heads, da bi slavil organsko plesno glasbo, ki je kipela v talilnem loncu New Yorka, temveč je osnovni vsebinski identiteti pripel odnos do pred- in postpunkovske kulture. Aktualni mini album Downtown Rockers nagovarja prav v tej smeri. Veliko naravnega (poli)ritma, ki se plete na liniji boben–bas–tolkala, odlično krade in pavze izkorišča izjemni kitarist Pablo Martin, ki po tehniki v marsičem spominja na Adriana Belewa. Prav ta odstopanja nam v spomin prikličejo zgodnje »govoreče glave«, ko je bilo v njihovi glasbi vse bolj preprosto, logično in manj intelektualno. V osnovi ta koncept ostaja nespremenjen, le dopolnjen je z nekaterimi spomini, ki jim Tina in Chris nočeta ubežati. Zato se v naslovni skladbi spomnita Velvet Underground, Television, Blondie, Patti Smith, Suicide, koncert pa – poleg Wordy Rappinghood in Genius of Love – končata v izmeničnem prepevanju Psycho Killer.