V razstavnem prostoru Monfort v Portorožu je na ogled šokantna in radikalno zastavljena razstava sodobne umetnosti, ki nima s primorsko likovno umetnostjo kot tako pravzaprav nič skupnega, ampak je bolj upor proti tradicionalnemu pogledu na umetnost. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bila v Obalnih galerijah namreč na ogled razstava Primorska umetnost 20. stoletja, ob tej pa se je v glavah Deana Mehmedoviča in kustosa Andreja Medveda že pletla zasnova aktualne razstave kot odziva in odklona od pogosto prežvečenih imen tradicionalne primorske umetnosti. Tako je nastala ideja o prikazu drugačnih pogledov, pristopov in postopkov – fotografije, videa, dizajna, ambientalne postavitve, performansa, akcije in body arta ter skoraj kozmične vesoljne idealne postavitve.

Marko Peljhan se na razstavi predstavlja z dvema »klasičnima« deloma, vključno s fotografijo z naslovom Bi zaupali tem ljudem? (1998), ki upodablja oborožene mlade ljudi pred velemestom. Tako estetizira in povzdiguje popolne neznance v filmske akcijske junake in sprevrača našo identifikacijo s hollywoodskimi junaki. Zato ni nenavadno, da so delo po slabem letu dni odstranili iz Koloseja. Od takrat je Peljhan postal globalni multimedijski umetnik, ki se priklopi na kapital korporacij in s svojimi kvaziznanstvenimi in visokotehnološkimi projekti prepriča direktorje, da mu odmerijo velikanske vsote za njegove v osnovi humanistične, izrazne in visoko estetizirane laboratorije. Damijan Kracina se predstavlja z najširšim razponom del – od mutacij fantov v opice na nekem daljnem otočju, zabavnem in meditativnem projektu, ali s še neodkritimi grozečimi živalmi, ki so metafora sodobne biopolitike z našimi telesi, do simpatičnega performansa Maslo na glavi (2012) v dobesedni uprizoritvi. Na ogled je tudi zapuščina Bojana Štoklja, ambientalne postavitve stolov in predmetov iz konoplje, ki učinkujejo lepo in uporabno ter z odkritim aktivizmom pričajo o namerni prezrtosti širše uporabe te rastline. Štokelj je zastopan še z dizajni logotipov korporacij, totalitarnih režimov in medijskih hiš v obliki gorovij, gozdov in drugih naravnih tvorb, ki se kažejo večji od narave in našega planeta.

Umetnost se je stoletja zaman trudila, da bi prikazala smrt kot akt oziroma stanje, ne pa le mrtvih ali seciranih ljudi. Goran Bertok na fotografijah predstavi odmrznjene in zamrznjene ude, okostnjake v plamenih in še nerojene otroke v tekočini kot neskončno estetske objekte, s čimer zmanjša ogabnost prizorov in izzove premislek o minevanju do skrajne meje smrti in življenja. Predstavljena je tudi zelo odmevna akcija zažiga križa nad Strunjanom Deana Verzela, ki je bila skupaj s podgano v naročju brezjanske Marije največja provokacija cerkvene institucije pri nas. V različnih fazah je prikazan skrbno načrtovani zažig, ki je križ v resnici pustil nepoškodovan, a je bil že sam akt dovolj, da se je Rimskokatoliška cerkev spravila nad umetnika. Na koncu se kot še najbolj provokativen in najmanj razumljen izkaže bodyartist Ive Tabar, ki ga vidimo na videu, kako si pod popkom pušča kri, ki skozi cevko kaplja v epruvete, vložene v prozorno klado z zvezdicami iz evropske zastave. Večpomenskost performansa je na dlani – in v kontekstu zadolženih evropskih bank in izčrpavanja nacionalnih gospodarstev še kako aktualna.

Na prvi pogled razstava deluje precej morbidno in radikalno, vendar poznejši premislek razkrije kompleksnost sveta, ki nam ga lahko predstavi le umetnost – skupaj z bistvenimi temami, ki bi morale postati del kontemplacije slehernega razmišljujočega človeka. Obalne galerije se s tem projektom vračajo na pota muzeja sodobne umetnosti, ki omogoča pomembnim umetnikom arhiviranje in preglednost njihovega dela, skupaj s poglobljenimi teoretskimi pogledi obeh avtorjev razstave.