Superman

Večje presenečenje je zame le drugi Nairo Quintana. Sicer so že prej napovedovali, da Kolumbijec glede na potencial lahko preseneti. Toda zanj je značilno, da pred Tourom ni veliko dirkal, pripravljal se je doma v Andih. S tem je dokazal, da glede priprav, kjer številni zagovarjajo nastope na močnih dirkah, ni pravila. In zagotovo je bil najmočnejši v zadnjem tednu. Naš Jakob Fuglsang je tam, kjer si zasluži. Premagala ga je zgolj šesterica in vsi veljajo za boljše hribolazce. Ob tem so se nekateri (Rogers, Rui Costa) morali žrtvovati za druge, drugi (Valverde) so imeli smolo, sicer bi bil bolj na robu deseterice. Ni naredil nobene napake, nič ni po nepotrebnem izgubljal. Roman Kreuziger je zame primer, kaj naredi breme odgovornosti. Zanj, poznam ga iz Liquigasa in Astane, je že znano, da najbolje dirka pripet k ekipi kot glavni pomočnik brez pritiska. Tokrat je to dokazal še ob Contadorju in bil peti. Ko je bil sam kapetan, ni bil nikoli tako visoko.

Celota. Čeprav bi mi kdo kot kolesarju oporekal pristranskost, je Tour, čeprav sem ga tokrat gledal po televiziji in spremljal v drugih medijih, znova potrdil, da je največji vsakoletni svetovni športni spektakel. Kdor koli bi rekel drugače, bi lagal. Tudi če to ne bi bila stota izvedba, ne bi bilo nič drugače. Je blagovna znamka, ki stalno beleži vsemogoče prirastke. Čeprav je velikokrat kaj takega na cesti z navijači, da komaj ostane na meji normalnosti, ta spektakel gledalcev, obcestno gledališče daje Touru poseben čar. No, škropljenje Cavendisha z urinom je zame nekaj posebnega. A to je posledica nedomišljenih odločitev sodniške zbornice. Gospoda, ki je skegljal tekmeca po cesti, čeprav instinktivno kot robot, ker mu je bil napoti, bi morali vzgojno poslati domov. Zato, ker tega ni naredil prvič. Na lokalni dirki ta ukrep ne bi imel niti približno takega učinka kot na Touru.