Pozitivni dopinški testi redčijo seznam atletov, ki bodo čez tri tedne na startnih blokih pripravljeni, da odtečejo zlati kolajni na 100 metrov naproti. V Moskvi tako ne bo drugega in četrtega najhitrejšega zemljana vseh časov, Američana Tysona Gaya in Jamajčana Asafe Powella, zaradi poškodbe pa je nastop odpovedal tudi branilec naslova, Jamajčan Yohan Blake. In če koga, to zagotovo veseli ameriškega sprinterja Justina Gatlina.
Na zadnjem mitingu diamantne lige v Monaku je slavil zmago s časom 9,94 in napovedal, da se želi vrniti na pota stare slave. Potem ko je leta 2004 v Atenah že postal olimpijski prvak, je imel štiri leta časa za premislek, ali je smiselno jemati prepovedana poživila, saj so ga ujeli s prsti v marmeladi, vrnitev pa je opravil z odliko in lani v Londonu so mu okoli vratu obesili bronasto kolajno.
V Brooklynu rojeni temnopolti atlet je bil teku zapisal že v rani mladosti, a je raje na poti do cilja preskakoval ovire kot pa tekel brez njih. Po nasvetu mame si je namesto ovir zamišljal požarne hidrante, kmalu pa se ga je oprijel sloves dobrega tekača na 110 metrov z ovirami, zato je prejel štipendijo univerze Tennessee. Zaradi motnje pomanjkanja pozornosti je že v mladih letih jemal zdravila, ki so vsebovala amfetamin, ki je sicer na listi prepovedanih dodatkov. Ker ni kršil pravil študentske lige, je lahko tekmoval pod nadzorom zdravnika, toda ne na mednarodni sceni, saj mu je svetovna zveza izrekla dveletno prepoved nastopanja. Zaradi motnje je pogosto zaupal brezobzirnim ljudem. »Poznam ga in vem, da je naiven. Prepričan sem, da ga je enostavno prevarati. Mogoče bo kdo dejal, da sem paranoičen, toda v našem športu te pomanjkanje paranoje lahko stane športne kariere,« je zanj dejal Renaldo Nehemiah, nekdanji svetovni rekorder na 110 metrov z ovirami, ki mu je pomagal z nasveti.
Gatlinov razvoj je bil izjemen, leta 2005 je na Finskem postal dvojni svetovni prvak na 100 in 200 metrov, kar je pred njim uspelo le Mauricu Greenu (1999), za njim pa še Tysonu Gayu (2007) in Usainu Boltu (2009), 12. maja 2006 v Dohi pa je z 9,76 sekunde postavil tudi svetovni rekord. Kasneje so čas popravili na 9,766 in ga v skladu s pravili zaokrožili na 9,77. Le dva meseca kasneje pa so mu povedali, da je padel na dopinškem testu. »Nikoli nisem zavestno jemal prepovedanih substanc,« se je branil, ko je postalo jasno, da je bil pozitiven, kar pa ni čudilo nekdanjega trenerja: »Ko sem izvedel za izide testa, sem dejal, prekleti Trevor. Kako je lahko dovolil, da se je Justinu zgodilo kaj takega.« Pri tem je imel v mislih njegovega trenerja Trevorja Grahama, znanega, da je varovance do uspehov pripeljal tudi zavoljo jemanja nedovoljenih poživil, saj so jih na tovrstnih testiranjih ujeli kar osem. Graham je uperil prst na maserja Christopherja Whetsina, ki naj bi sprinterju vtrl kremo, ki je vsebovala testosteron, a je atletu postalo jasno, da je zanj najbolje, da prizna krivdo in se izogne doživljenjski prepovedi nastopanja. Grozečo osemletno prepoved so skrajšali na štiri leta. V tem času se je zagrel za igranje ameriškega nogometa, toda dlje od testiranj ni prišel in pogodbe s kakšnim moštvom iz lige NFL ni podpisal.
Avgusta 2010 se je na tekmovalno sceno vrnil v Estoniji in postavil zanj slab čas 10,24 sekunde, a se je že nekaj mesecev kasneje znova spustil pod mejo desetih sekund, za zabavo in zaslužek 25.000 dolarjev pa je nastopil v šovu na japonski televiziji, kjer je na 100 metrov tekel ob pomoči velikega stroja, ki je pihal zrak s hitrostjo 25 metrov na sekundo. Dosegel je čas 9,45! »Ne treniram šest dni v tednu po pet ur zato, da bi bil drugi ali tretji,« je bil njegov odgovor, ko so ga vprašali, česa si želi na olimpijskih igrah v Londonu, junija 2012 pa je na ameriških olimpijskih kvalifikacijah tekel 9,80 sekunde, kar je bilo najhitreje, kot je do tedaj tekel atlet, star 30 in več let. Njegovi cilji na bližajočem se svetovnem prvenstvu so visoki, tudi zavoljo bogatih izkušenj in stroge kazni, ki ga je v najboljših letih oddaljila od atletskih stez. »Sem drugačen človek, kot sem bil pred leti. Bolj preračunljiv, umirjen, šport razumem veliko bolje. Vsi me sprašujejo, kako hitro lahko tečem. Ni pomembno, kakšen čas si zastaviš za cilj, saj ga vedno lahko nekdo izboljša. Naj pomembneje je, da dominiraš in si hiter tedaj, ko to edino šteje, v finalu.«