Če iščemo odgovorne pri številnih ravnateljih, ki so v zadnjih tridesetih letih poskušali reševati ta umetniški konglomerat, je mogoče prepoznati marsikatere napačne odločitve, za katere sicer doslej ni odgovarjal nihče. Nedvomno sta bili sporni zadnji dve imenovanji na mesto ravnatelja, saj sta bili transparentno politični. A če bi ravnateljema uspel reševalski podvig, bi to celo lahko spregledali. Seveda pa Opera ni le »ravnatelj«, je ustroj, ki lahko deluje le po zelo jasnih pravilih igre, s posebno senzibilnostjo do umetniškega poklica in z zavedanjem, da se z usodami zaposlenih ni igrati. Ministrstvo za kulturo prelaga odgovornost na javni zavod oziroma ravnatelje, »operniki« pa prepoznavajo krivca v svojem ustanovitelju, ministrstvu, ko s prstom kažejo na njihovo nedoslednost pri izvajanju predpisanih normativov in standardov ter dolgoletne sistemske nedorečenosti v zvezi s sofinanciranjem javnih zavodov na področju kulture. Kakor koli že, hiša se ta hip otepa z milijonskim dolgom in grožnjo o dodatnem milijonskem primanjkljaju iz državne blagajne.

Dobrih prijateljev Opere tako v drugih kulturnih ustanovah kot na ministrstvu za kulturo skorajda ni več. Zdi se, da jo eni ves čas dojemajo kot hudo konkurenco lastnemu programu, drugi, predvsem na ministrstvu, pa kot nepotreben strošek – in kakor koli se lotevajo problema, je že zdaj jasno, da se do trajnostne rešitve ne bodo dokopali. Strokovnost se je morala že zdavnaj umakniti politiki, politika do opere v Sloveniji pa je v praksi ambivalentna, čeprav je operna umetnost še kako legitimen del umetnosti in stvar nacionalnih prioritet. Četudi komu operno »rjutje« ni ravno všeč.

V takih razmerah so vsakršni izgovori dobrodošli. Trenutni politiki na ministrstvu se menda še ni uspelo celostno seznaniti s problematiko ljubljanske Opere, in ko se bo, bo verjetno morala tudi že oditi. Tudi na vodstvenih položajih v ljubljanski Operi so ljudje, ki se s problematiko hiše šele seznanjajo, še polni entuziazma, ko pa se bodo seznanili, utegnejo postati moteči. Ministrstvo rado obljublja, morda celo kaj še primakne, a ker luknja na dnu malhe ni zamašena, se zdi vse skupaj sizifovo delo. »Prijateljsko« podajanje odgovornosti med ministrstvom in Opero postaja predvidljivo, »posthumno« klicanje na odgovornost ravnateljev, ki so jih po politični poti sami nastavili in potem tudi odstavili, pa vsaj sprenevedajoče – kajti ne pove se jasno, kdo je kriv in koliko.

Negativno vzdušje, ki se ustvarja okoli Opere kot neskončnega požiralca davkoplačevalskega denarja, seveda soustvarja tudi aktualna kriza, ki je potem priročna za izgovore tako za finančno kot strokovno neučinkovitost. Vseeno pa bo treba pojasniti, kolikšen je delež odgovornosti ministrstva in kolikšen Opere in njenih ravnateljev. V takšnih nejasnih odnosih je seveda prijateljstvo nemogoče – seveda prijateljstvo v smislu stremljenja k skupnemu dobremu.