Kristijan, pred vami je le še 133 kilometrov in še četrtič boste končali dirko in skupno prevozili 14.171 kilometrov. Kako je bilo v zadnji alpski etapi, zaradi poškodb vam verjetno ni bilo lahko?

Pomembno je, da sem končal etapo, kot sem imel v glavi. Malo me je bolelo, a sem stisnil zobe. Mi je pa žal za Pariz. Veliko ne bom imel od njega, lahko bom le sledil v zavetrju in stiskal zobe. Verjetno ne bom zmogel potegniti Sagana, kot sem mu pomagal v nekaj etapah. Upam pa vseeno.

Padec na prelazu Glandon v 19. kraljevski etapi, ko ste na spustu zleteli v cestno brežino, ste opisali s slikovito primerjavo, da ste se zaleteli kot muha v vetrobransko steklo.

Tako sem se pošalil. A je bil trd pristanek, nekaj časa se potem nisem smejal. Dobro, da je bila tam zemlja in nekaj trave, ne pa kamenje, skale ali celo prepad. Udarec je bil hud, hitrost je bila velika. Bil sem v veliki ubežni skupini, hitro smo leteli navzdol, vmes pa sem želel iz žepa potegniti nekaj hrane in krmilo držal le z eno roko. Ovinek je bil bolj zavit, kot sem pričakoval. Res je, polovico Toura se dajem s poškodbami. No, me vsaj v karavani hitro prepoznajo po opornici in povojih.

Celotni Tour ste se nadejali, da boste dobili priložnost za odmevnejši dosežek s sodelovanjem v ubežni skupini, potem pa taka smola.

To 19. etapo sem imel v glavi, vedoč, da bo priložnost. Komolec sem v zadnjem tednu nekako pozdravil, bil sem motiviran, noge so se dobro vrtele. Že to, da mi je uspelo skočiti v sicer veliko ubežno skupino, je bilo pomembno. Če bi prišel s skupino do zaključka, bi težko rekel, da bi se s Portugalcem Costo potegoval za etapno zmago, med deseterico pa bi lahko bil.

Kako ste videli jubilejno stoto izvedbo?

Sam doslej sploh nisem čutil razlike. Vse je isto, kot je bilo na 97., 98. ali 99. Touru. Zdi se mi, kot da je vse enako kot pred štirimi leti na moji prvi dirki po Franciji. Napovedujejo pa spektakel v Parizu, ki naj bi bil z ognjemetom vred nekaj posebnega.

Kaj pa potek dirke?

Letos je bil Tour bolj taktično zaprt. Ves potek je bil bolj pod kontrolo določenih ekip. Ravninske etape so zavzele ekipe s sprinterskimi liderji, gorske pa so bile večinoma v domeni boja za skupno razvrstitev, kjer je bil Sky suveren v kontroli. Malemu številu ubežnikov je uspelo. Posledično je bil tudi ritem Toura visok in težak.

Bili ste eden ključnih mož kot pomoč Petru Saganu. Njegova zelena majica najboljšega v sprinterski razvrstitvi po uvrstitvah v etapah in letečih ciljih je po vseh kolesarskih pravilih delno tudi vaša?

Saganova zelena je zagotovo priznanje tudi zame. Vso sezono sem vozil z njim, le nekaj nas je vseskozi zraven. Že od začetka sezone smo Tour načrtovali kot vrhunec. Uspelo nam je. Tudi zmagati v etapi. Lani so bile sicer tri, letos ena, a v klasičnem sprintu na ravnini vsi vemo, da ni močan kot Cavendish ali Greipel. Mi je pa še posebej v ponos, na kakšen način nam je uspelo dobiti etapo.

Nekaj besed o razpletu pri vrhu skupne razvrstitve. Froome?

Zame je bil favorit že na samem začetku. Zato ni nič nepričakovanega, da je zmagovalec. Za drugo mesto pa sem vedel, da bo tesen obračun, kar se je izkazalo v soboto z napetim zaključkom. Presenetil me je Quintana in pa to, da je odpadel z odra Contador. Frooma že dolgo poznam in spremljam, dolgo je iskal svojo pozicijo, v Skyju je postal vrhunski kolesar.

Še kakšen poseben trenutek s Toura? Najstarejši udeleženec, 41-letni Jens Voigt, se izmed 16 Tourov spominja dogodka, ko je nameraval malemu dečku podariti bidon, pa ga je prestregel nekdo od starejših. A ga je v gneči šel poiskat, medtem je med gledalci zavladala grobna tišina. Ko je bidon vrnil dečku, so mu ploskali vsi gledalci. Vaš lider Sagan se pred publiko rad vozi po zadnjem obročniku.

Med Tourom se je zgodilo toliko stvari, a se jih prav sedaj ne spomnim. Zame Saganov pristop ni nič posebnega. Šov dela vsak dan, na treningu ali na dirki. Za navijače, ki kaj takega vidijo prvič, je seveda nekaj izjemnega. Če bi na hitro pomislim, bi se najprej spomnil sedme etape, Saganove zmage in pohval iz konkurenčnih ekip, ki so nam laskali, kakšno izjemno delo smo naredili.