»Zmagati na Touru je nekaj posebnega. Ko sem peljal zadnje kilometre, sem se težko osredotočil na preostale. Prevzeli so me posebni občutki, ponos, da mi je uspelo vse to narediti.« Tako je Christopher Froome na cilju jubilejne stote izvedbe opisoval občutke zmagoslavja. Kot se za najbogatejšo ekipo Sky spodobi, so v rumeno osvetljene Elizejske poljane pripeljali Frooma v rumeni barvi, ki je krasila tudi kolesa, bidone, spremljevalne avtomobile in 28-člansko spremljevalno osebje, med katerim so bili tudi slovenska maserja David Rožman in Marko Džalo ter mehanik Igor Turk. In še šampanjec je imel rumene etikete.
Ob treh etapnih zmagah je želel zmagati še na zadnji gorski preizkušnji. Napadal je, sicer dokaj neznačilno za rumeno majico, a ob razmišljanju na neverjetno popotovanje od makadamskih cest Kenije do rumene majice je le moral priznati premoč mladega Kolumbijca iz visokogorskih Andov Naira Quintane, ki si je s tem priboril tudi slavo najboljšega gorskega kolesarja, in Španca Purita Rodrigueza, ki mu je še delal družbo na zmagovalnem odru v Parizu. Izrinili so Alberta Contadorja.
Dosegel je vse, kar so od njega pričakovali, le da poigravanje s tekmeci v slogu »Kanibala« Eddya Merckxa, ki mu je v karieri velik navdih, zanj ni značilno. »V čast pa mi je, da me primerjajo z njim. Merckx je ena največjih legend športa in glavna ikona kolesarstva. Je pogosto zmagoval, tudi na način, ko je napadal v rumeni majici.« Vzpona na Ax Domaines in Mont Ventoux sta zaradi njegove premoči vzbudila boleče spomine na pretekle čase kolesarstva. »Jaz sem čist. Vem, kaj sem naredil in ponosen sem na to. Žalostno je, da po moji največji zmagi govorimo samo o dopingu. Nisem tak kot Armstrong. Ne goljufam,« je sredi Toura, sprovociran zaradi stalnih vprašanj na to temo, jezno zabrusil. Po tednu dni je bil bolj diplomatski: »Tudi sam sem eden tistih, ki so bili razočarani zavoljo dopinga. Razumem, da so novinarji in navijači skeptični. Upam, da bom pomagal spremeniti podobo, ki je nastala v kolesarstvu.«
Šef Dave Brailsford se je začel celo ukvarjati s tem, kako pokazati nevernim Tomažem, da so nove metode treninga morda boljše kot stare oblike dopinga. V bogati ekipi Sky, ki se zanaša na izboljšanje metod treninga, pikolovske tehnične vidike in najboljšo individualno oskrbo športnikov, so ponudili podatke celo Svetovni antidopinški organizaciji (WADA), a so jih zavrnili, češ da oni niso pristojni za tovrstne analize. So jih pa zagrabili Francozi, hišni športni dnevnik L'Equipe. Strokovnjak za pripravo športnikov Fred Grappe je ugotovil, da ni nobene nenavadnosti. V zadnjih dveh letih ni bilo nenavadnih sprememb in nihanj, njegova premoč je posledica visoke aerobne zmogljivosti, ki mu omogoča značilna večminutna pospeševanja, in pa dobre regeneracije po naporu.
Za Frooma bi nemara več slišali že veliko prej, če ne bi imel tako nenavadne športne poti. Rojen je v Keniji, kjer je živel s pokojno mamo. Oče in stari starši so Britanci, zaradi česar je tudi dobil britansko licenco, a šele spomladi 2008. V Veliki Britaniji je bil prvič šele leto pred tem. Dotlej je tekmoval za Kenijo. Ko je bil star 11 let, je mama poprosila zdaj 43-letnega Davida Kinjaha, če gre lahko z njim na kolo, da bo pokuril odvečno energijo. »Prvič je prišel s kolesom BMW, bil je sramežljiv, a je kmalu postal odločen,« se spominja Kinjah, ki ga je vodil po prašnih cestah visokogorskega Nairobija, kasneje pa sta skupaj celo nastopila na igrah Commonwealtha v Melbournu 2006.
Kinjah še vedno v skromnih razmerah trenira mlade kolesarje, jim pomaga iz revščine in navija – kot veliko Afričanov – za Frooma, najžlahtnejši diamant, ki ga je začel brusiti, v čast zmage pa bo pripravil kolesarsko rundo okoli Nairobija in zaklal kozo, izraz veselja po njihovih običajih. »Froome je eden izmed nas,« še pravi. »Kinjah mi je dal zavest, da ni treba imeti najboljšega kolesa in biti vedno v najboljši formi, da greš lahko na kolo. Treba je samo kolesariti, ne glede na to, kje si,« se je vtisnilo v spomin Froomu, ki je kasneje odraščal in študiral ekonomijo v Južni Afriki, vozil za južnoafriško ekipo Konica Minolta, potem Barloworld, s katerimi je leta 2008 že vozil tudi na Touru (81. mesto), najboljši dosežek pa je bilo 14. mesto v vožnji na čas.
Froome nosi in vozi pravo Afriko še vedno v sebi. Od znotraj ga zajedajo črvički (platyhelminthes). Boleha namreč za šistosomiazo ali polžjo mrzlico, nadlogo stoječih voda v Afriki. Ličinke se prek vode zajedo v telo, težko jih je odkriti, še teže odpraviti. Tudi Froome se z afriškim zajedavcem bori že nekaj let. »Na vsakega pol leta moram na pregled in januarja so bili še v meni,« je razkril, da mora jemati tabletke biltricida, ki ubije vse v telesu. »Zdravljenje je kruto. Ni mogoče hkrati trenirati in se zdraviti. Bilo je nekaj dni, ko se nisem mogel usesti na kolo,« poudari, a kljub uporabi zdravil, ki niso na prepovedani dopinški listi, se ne izgovarja na kakšne druge dovoljene terapevtske metode.
Visokorasli mladenič (186 cm) suhe postave (68 kilogramov) je nase opozoril že zgodaj. Na Giro delle Regioni, največji spomladanski etapni dirki mladih upov, je leta 2007 pod zastavo Kenije in ekipe UCI že osvojil eno etapno zmago in bil enkrat drugi, za Gregom Boletom. A niz uspehov je imel krivuljo, ne premice. »Where are you from? (Od kod prihajaš?)« se je z njim, ko ga je opazil v dresu Barloworlda, pošalil Gorazd Štangelj. Prepoznal ga je predvsem zaradi napisa na dresu, kot nalašč za igro besed. »Ko sem ga tako nagovoril, je le začudeno gledal. Ko pa sem to ponavljal vedno znova, se je znal pošaliti nazaj. V spominu ga imam kot kolesarja, ki so ga vedno izkoristili za pomoč, ko je bilo treba pripraviti sprinterski vlak. Bil je povprečen kolesar, a znan po tem, da je vedno grizel v nezavest. Vedno je dal vse od sebe, kar sem velikokrat opazil, ko se je znašel v moji skupini,« se spominja Štangelj in doda: »Froomu se vidi, da za njim ni klasična šola kolesarstva in da preprosto ni pravil, kako se tlakuje pot do zmage na Touru.«
Ko je v sezoni 2010 vstopil v tedaj novoustanovljeno ekipo Sky, je imel za seboj nekaj prebliskov. A v prvi sezoni je še najbolj padla v oči njegova diskvalifikacija na predzadnji etapi Gira. Na vzponu na Mortirolo so sodniki videli, ko si je pomagal z vleko za policijskim motorjem. Mnogi zdaj ne razumejo preskoka, češ, prej ni mogel sam čez klanec, zdaj zmaguje na Touru. »Bil sem poškodovan in na vsak način sem želel končati Giro,« je razlagal že lani.
Ob tem so afriške zajedavce odkrili šele pri podrobnem pregledu krvi ob prihodu v ekipo Sky. Potem je šlo zgolj navzgor. Leta 2011 bi na španski Vuelti verjetno že slavil prvo veliko etapno zmago, če ne bi ekipa (pre)dolgo vseh upov usmerjala v liderja Brada Wigginsa. Hierarhija je bila enaka tudi lani na Touru, ko je nekajkrat moral počakati kapetana Wigginsa in bil znova drugi. Za posladek so mu prepustili etapno zmago in nato še bron na olimpijskih igrah v kronometru. Vuelta, kjer je končal kot četrti, je bila zgolj učna ura, da ni stroj, ki zmore vse. In po koncu sezone se je v Monaku živeči kolesar s partnerico Michelle Cound za ves trud zahvalil nepogrešljivemu slovenskemu maserju Davidu Rožmanu in bil gost na njegovi poroki v Kranju.
Na letošnji veliki Tour je prišel kot nesporni favorit. Že značilni ekipni sistem dela, ko so dirke pomemben faktor tekmovalne priprave za vrhunec sezone, je Froome izpolnil z odliko. Samo kot zanimivost zapišimo, da je do Toura zmagal na dirki Po Omanu v februarju, marca je bil le drugi na Tirreno–Adriatico, aprila je slavil na Mednarodnem kriteriju, konec aprila je zmagal na dirki Po Romandiji in junija še na Kriteriju Dauphine. Razumljivo, da so ga v ekipi že zgodaj določili kot kapetana. Celo heroju leta 2012 siru Wigginsu so se za najpomembnejšo dirko odpovedali. Ker so vedeli, da bo Tour z njim v glavni vlogi preprosto – nebeški. Je pač najboljši na svetu.