V Španiji je brezposeln vsak drugi mlajši od 25 let, v Grčiji je še slabše, v Evropski uniji je brez dela nekaj manj kot četrtina mladih, poročajo mediji. Ta teden je evropski statistični urad znova poslal sporočilo za javnost o brezposelnosti mladih. V njem nazorno pojasnjuje, kaj njihovi podatki pravzaprav povedo. Prizadevanja evropskih statistikov, da bi nam vendarle razložili, kaj pomenijo njihove številke, izhajajo iz tega, da se jih v javnosti pogosto napačno razume in razlaga.

Iz njihovega sporočila je razvidno, da je lani v Evropski uniji (Eurostat je v te podatke že vključil tudi Hrvaško) živelo okoli 57,5 milijona mladih v starosti od 15 do 24 let, od tega jih je bilo 18,8 milijona zaposlenih, 5,6 milijona je bilo brezposelnih, 33 milijonov mladih pa ni bilo na trgu dela. To pomeni, da je precej več kot polovica mlade generacije v Evropski uniji še v procesu izobraževanja.

Če statistika govori o tem, da je brezposelnost med mladimi v Evropski uniji 23-odstotna, to pomeni, da sta brez zaposlitve več kot dva od desetih, ki so na trgu dela. Toda če število brezposelnih primerjamo s številom vseh prebivalcev te starosti v Evropski uniji, torej tudi tistimi, ki so še v šolah in na univerzah, potem je delež brezposelnih mladih 9,7-odstoten; brez dela je torej le eden od desetih mladih v generaciji.

V Grčiji je tako res brez zaposlitve 55,3 odstotka mladih, ki so na trgu dela, toda hkrati je to 16,1 odstotka celotne generacije. Zato tudi za Španijo ni mogoče trditi, da je brez dela vsak drugi mlajši od 25 let, temveč sta v generaciji brezposelna dva od desetih. V Franciji je sicer med mladimi, ki iščejo delo, brezposelnih nekaj manj kot četrtina, a to še vedno predstavlja manj kot desetino generacije. Podobno je v Italiji, kjer je med mladimi, ki so na trgu dela, kar 34 odstotkov brez zaposlitve, a to predstavlja dobro desetino generacije.

V Sloveniji po podatkih iz letošnjega maja zaposlitve ne najde nekaj čez 21 odstotkov mladih, ki iščejo delo, a je to le nekaj več kot 7 odstotkov celotne generacije.

Kako »statistično nerodna« je ta starostna skupina, da bi lahko prikazali realno sliko brezposelnosti, kaže tudi dejstvo, da pri 15 letih le majhen delež generacije res išče delo in so to tisti, ki so končali osnovno šolo, pa zatem niso nadaljevali šolanja oziroma so ga prekinili. Njihov položaj na trgu dela je torej nezavidljiv že zato, ker imajo nizko izobrazbo in so brez dodatnih kvalifikacij. Kasneje se sicer delež aktivnih na trgu dela povečuje, pri starosti 15 let jih je le 5 odstotkov, pri 24 letih je ta delež 80-odstotni. Kljub temu ta starostna skupina ne zajame tistih, ki v procesu šolanja vztrajajo najdlje.

V pokoj ne morejo, dela ne najdejo

V Sloveniji je običajno čas, ki ga mladi preživijo v izobraževalnem procesu, še nekoliko daljši, saj naši študenti študirajo najdlje v Evropi. Deloma tudi zaradi tega, ker so se do sprejema nove delovne zakonodaje lažje preživljali s študentskim delom, kot pa če bi končali študij in si poskušali najti zaposlitev.

Zavod za zaposlovanje zato v starostno skupino zajame mlade do 30 let, saj ugotavljajo, da se pri mladih študij pogosto zavleče, hkrati pa ocenjujejo, da je med osebami do 30. leta starosti veliko takih, ki začenjajo samostojno življenje po končanem izobraževanju in imajo manj stalne, bolj fleksibilne oblike zaposlitve, z vmesnimi obdobji brezposelnosti.

Po podatkih zavoda je bilo tako junija letos v Sloveniji v starostni skupini od 15 do 29 let brezposelnih nekaj manj kot 27.000 mladih. Tedaj je bilo na zavodu za zaposlovanje prijavljenih okoli 116.600 brezposelnih, med njimi jih je bilo največ starejših nad 50 let – ti predstavljajo kar tretjino vseh brezposelnih v državi. Delež mladih do 29. leta je 23-odstoten, enak je tudi delež starih od 30 do 39 let, le petina brezposelnih pa je starih od 40 do 49 let.

V času krize je sicer število mladih, ki so iskali delo, naraslo z okoli 18.000 na nekaj manj kot 26.800, a se je hkrati zmanjševal njihov delež med vsemi brezposelnimi – brezposelnost drugih starostnih skupin je torej v tem obdobju naraščala bolj kot pri mladih. Na zavodu so izračunali, da je registrirana brezposelnost v obdobju od leta 2008 do 2013 pri mladih narasla za 47 odstotkov, pri starejših pa za 77 odstotkov.

Slednji imajo tudi precej slabše možnosti, da bi hitro našli zaposlitev, njihov delež je že nekaj let zapored največji med dolgotrajno brezposelnimi, med njimi starejši od 50 let predstavljajo skoraj 44 odstotkov, med mladimi dalj časa ne najde zaposlitve le 12 odstotkov iščočih. Brezposelni mladi tako v povprečju najdejo delo v nekaj manj kot 6 mesecih, starejši od 50 let za to potrebujejo nekaj manj kot 10 mesecev. Brezposelni v starosti 30 do 39 let in 40 do 49 let so zaposlitev povprečno iskali sedem mesecev.

Na zavodu za zaposlovanje so zato prepričani, da posebno pozornost potrebujeta obe starostni skupini, tako mladi kot tudi starejši. Starejši zato, ker jih po eni strani k aktivnemu vključevanju na trg dela sili pokojninska reforma, ki zvišuje starost upokojitve, po drugi pa so ravno zaradi svoje starosti pri delodajalcih pogosto manj zaželeni, saj ti običajno ne znajo ceniti njihovih pozitivnih lastnosti, kot so bogate delovne izkušnje, kompetence, skrito znanje, široka socialna mreža in pripadnost delodajalcu.

Za družbo to pomeni, da ima generacijo brez lastnih prihodkov v svojevrstnem časovnem vakuumu: v pokoj ne more, dela ne najde. Hkrati ni več sposobna izpolnjevati funkcije, ki je v Sloveniji pomembno blažila težak položaj mladih, saj starši in stari starši svojim otrokom pogosto tudi materialno priskočijo na pomoč.

Mladi, naboj nezadovoljstva

Mladi po drugi strani šele vstopajo v svet dela, in ta je že na samem začetku zelo neprijazen. Na začetku njihove samostojne življenjske poti po končanem izobraževanju se večinoma zaposlujejo za določen čas, so v prekernih zaposlitvah, izmenjujejo se obdobja zaposlitve in brezposelnosti. Kot posebej zaskrbljujoče pa na zavodu izpostavljajo, da se povečuje število tistih, ki ne najdejo zaposlitve kljub temu, da imajo visokošolsko izobrazbo.

Za mlade to pomeni, da se težko osamosvojijo, odselijo od doma in ustvarijo družino. V družbi to predstavlja naboj nezadovoljstva generacije, ki bo, če ji bo prekipelo, odšla na cesto in nasilno odpovedala generacijsko pogodbo.

José Ángel Gurría, glavni tajnik Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), je ta teden, ko je predstavil napovedi, da bo brezposelnost v območju evra do konca leta 2014 še naraščala, dejal, da je visoka brezposelnost mladih »družbena tragedija«. Poročilo OECD opozarja, da ogroža povezanost družbe, politologi svarijo, da bi se lahko radikalizirala cela generacija.

O tem, da bo treba nekaj storiti za mlade brezposelne, sta se nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Francois Hollande pogovarjala že konec maja. V začetku julija so se v Berlinu srečali šefi držav, ministri za delo in strokovnjaki nacionalnih agencij za zaposlovanje, ki naj bi našli recepte, s katerimi bi mladim olajšali dostop do zaposlitev.

V Berlinu so spisali 17 strani dolgo izjavo, v kateri so izpostavili doslej uspešne prakse: subvencioniranje stroškov dela ter boljšo povezanost izobraževanja v šolah in podjetjih na principu vajeništva, kot ga poznajo v Avstriji in Nemčiji.

»Denar za subvencioniranje takšnih programov ni problem,« je tedaj dejala kanclerka Merklova. Še pred tem je Evropska unija za boj proti brezposelnosti mladih odobrila 6 milijard evrov in ta znesek kasneje povečala na 8 milijard, ki jih bodo lahko regije, kjer je brezposelnost večja od 25 odstotkov, začele črpati z začetkom prihodnjega leta. Na evropski ravni je hkrati takoj na voljo denar, ki je ostal nepočrpan v strukturnih skladih, Evropska investicijska banka pa je obljubila 6 milijard poceni kreditov za mala podjetja, ki bi zaposlovala ali izobraževala mlade.

Svoj del kolača si je uspela izboriti tudi Slovenija. Za svojo vzhodno regijo, kjer sicer med mladimi, ki iščejo delo, delež neuspešnih še ni presegel 25 odstotkov, vendar pa je v zadnjem letu naraščal najhitreje v Uniji (za 30 odstotkov), si je priborila 9 milijonov evrov. Natančen načrt, kako bodo ta denar porabili, na ministrstvu za delo še pripravljajo, tako kot druge države prejemnice, ki morajo svoje predloge v Bruselj posredovati do oktobra.

V programu Jamstva za mlade bodo zagotovili tudi nadaljevanje obstoječih programov aktivne politike zaposlovanja in njihovo nadgradnjo, so sporočili z ministrstva, velik del ukrepov spodbujanja zaposlovanja mladih, tako na področju davčnih olajšav, subvencioniranja (vračila) prispevkov, mentorstva, usposabljanja na delovnem mestu itd., namreč že teče.

Cilj programov Jamstva za mlade je mlajšim od 25 let zagotoviti, da bodo v štirih mesecih po tem, ko postanejo brezposelni ali končajo formalno izobraževanje, dobili kakovostno zaposlitev, nadaljnje izobraževanje, vajeništvo ali pripravništvo.

Stotine milijard za banke, drobiž za mlade

Istega dne, ko se je v kanclerkinem uradu razporejal denar za boj proti brezposelnosti mladih, je nekaj sto pripadnikov te generacije protestiralo pred poslopjem ob reki Spree. Dogajanje znotraj so razumeli kot predvolilno kampanjo nemške kanclerke in se jezili, zakaj evropski politiki za reševanje bank lahko namenjajo na stotine milijard evrov, za reševanje milijonov mladih brezposelnih pa mora zadostovati drobiž.

Naslednjega dne je v intervjuju za nemški časopis Süddeutsche Zeitung Daniel Gros, direktor Centra za evropske politične študije v Bruslju, dejal, da nastaja vtis, kot bi bila večina brezposelnih v Evropi mladih. Vendar to ne drži, večina brezposelnih v Evropi je odraslih, še posebej v kriznih državah. In zanje je brezposelnost šele prava katastrofa, za ljudi, ki so že bili zaposleni, ki morajo preživeti družine in imajo dolgove. Problem Evrope ni brezposelnost mladih, je dejal Gros, problem Evrope je brezposelnost nasploh.

Dan kasneje je nemški časopis Die Zeit objavil komentar svojega mladega gospodarskega novinarja Marka Schieritza z naslovom Milijarde za nič. V njem se avtor sprašuje, ali ni škandal, da je v Evropski uniji več milijonov mladih brez dela. In na retorično vprašanje odgovori, da to seveda je škandal, a je brez dela tudi na milijone odraslih, in to je prav tako škandal. Verjetno je za brezposelnega očeta dveh otrok to veliko bolj obremenjujoča situacija kot za samskega, ki je pravkar končal študij, trdi Schieritz, a nihče ni sklical vrha za brezposelne očete.

»Ne gre za to, da bi podpihovali medgeneracijski spor, temveč, da bi postavili pravilno diagnozo problema,« pravi Schieritz, od nje je namreč odvisna terapija. Brezposelnost med mladimi je namreč ob njihovem vstopanju na trg dela običajna, saj se šele orientirajo in iščejo priložnost. Tudi v državah, ki jih kriza ni prizadela, je običajno brezposelnost med mladimi precej višja od siceršnje stopnje brezposelnosti. Leta 2011 je bila tako v Nemčiji brezposelnost med mladimi iskalci dela 8,6-odstotna, v starostni skupini od 25 do 74 let pa 5,6-odstotna. Deloma takšna statistična slika izhaja tudi iz tega, ker je delež mlade populacije, ki je na voljo trgu dela, omejen in je njen velik del še v izobraževalnem procesu.

V kriznih državah Evropske unije se je sicer brezposelnost med mladimi v zadnjih letih hitro dvigovala, vendar pa je v tem le sledila gibanju stopnje brezposelnosti v vseh drugih starostnih skupinah. V Italiji se je tako brezposelnost med mlajšimi od 25 let od leta 2010 do 2012 dvignila za 27 odstotkov, toda tudi brezposelnost med drugimi starostnimi skupinami je narasla za 26 odstotkov. V Grčiji je število mladih, ki iščejo delo, v teh dveh letih naraslo za 70 odstotkov, toda brezposelnost med drugimi starostnimi skupinami se je povečala za 90 odstotkov.

Napačni kriterij

»Starost je napačni kriterij, da bi lahko ocenjevali, koga je treba spodbujati,« pravi Carlos Martin Urriza, eden vodilnih ekonomistov v največjem španskem sindikatu CCOO. Mladi nad 30 let z nižjo izobrazbo so v Španiji pogosteje in dlje brez dela kot mlajši od 30 let z visoko izobrazbo.

V času nepremičninskega balona je na tisoče mladih Špancev pustilo šolo zato, da bi na gradbiščih na hitro zaslužili denar. Mnogi so danes že čez 30 in jih zgrešijo vse subvencije. V časih gospodarskega razcveta so si kupili stanovanja, gradili hiše in si ustvarili družine. Danes je 88 odstotkov brezposelnih, ki morajo preživeti svoje družine, starih več kot 30 let.

»Če se moraš po študiju znova preseliti k svojim staršem, ker ne najdeš zaposlitve, je boleče,« pravi Urizza, »toda če moraš zvečer poslati otroke lačne v posteljo, je precej huje.«

Tudi Juan José Dolado, strokovnjak za trg dela na univerzi Carlos III v Madridu, pravi, da resnični problem niso mladi, temveč slabo kvalificirani vseh starosti. Za tiste, ki že morajo skrbeti za svoje družine, vrnitev v šole ali na univerzo ne pride več v poštev, in ravno zanje bi potrebovali drugačne rešitve.

Mnogi ukrepi iz Unije so v resnici le simbolna politika, ob tem kritizira sindikalist Urriza, mlajše od 25 let je z neplačanimi praktikumi precej lažje »umakniti« iz statistike, izobraziti starejše od 30 let pa je dolgotrajen in drag projekt, za katerega politika nima potrpljenja. »Vlada sprejema tiste programe, za katere dobi denarno podporo iz Bruslja. Vzamejo denar in ne postavljajo nobenih vprašanj,« pravi Urizza.

Kako stari ne morejo odstopiti prostora mladim

Mnogi se bojijo, da bo takšna politika že v nekaj letih samo preselila težavo na druge starostne skupine, in ne vidijo rešitve le v prerivanju generacij za delovna mesta, ki so še ostala. Vso pozornost bi namreč morali usmeriti k ustvarjanju več novih delovnih mest.

Že v osemdesetih in devetdesetih letih so vlade evropskih držav pogosto aktivno spodbujale starejšo populacijo k predčasnemu upokojevanju, ukinile so sredstva za spodbujanje zaposlovanja starejših brezposelnih ter olajšale invalidsko upokojevanje, ki pogosto ni več temeljilo izključno na zdravstvenih kriterijih, temveč je bil to izhod iz težav na trgu dela. S tem so se celotne generacije predčasno umaknile s trga dela v pričakovanju, da se bodo njihova delovna mesta sprostila za druge starostne skupine, predvsem za mlade.

Analiza, ki jo je opravila OECD, ugotavlja, da se takšna pričakovanja niso uresničila in so posledično škodila državam. Predčasno upokojevanje velikega števila starejših je preobremenilo pokojninske blagajne in s tem tudi državne proračune ter posledično povzročilo dvig davkov, ni pa povečalo zaposlovanja mladih. OECD zato v svojem zadnjem poročilu ugotavlja, da zaposlenost starejših nima nikakršnega vpliva na zaposlenost mladih oziroma da starejša generacija mlajši ne zapira dostopa na trg dela. Običajno je tako, da če se povečuje zaposlenost starejše generacije, se povečuje tudi zaposlenost mlajše, enako velja tudi, ko se trend giblje v nasprotni smeri. OECD zato sklepa, da sta si generaciji na trgu dela komplementarni.

Edino študijo, ki je potrdila, da se je z odhodom starejših v pokoj povečalo zaposlovanje mladih, so izvedli na lokalnih trgih dela na Norveškem, a razmerje ni bilo obetajoče. Pet starejših, ki so odšli v pokoj, je mladim »odprlo« eno samo delovno mesto.

Podobno zmotno utegne biti tudi prepričanje, ki ga v zadnjih letih okrepljeno zagovarjajo delodajalci in nekatere mednarodne organizacije, med drugim tudi OECD. Temelji na predpostavki, da se bodo z večjo fleksibilnostjo trga dela povečale možnosti za zaposlovanje mladih in hkrati tudi kvaliteta njihovih zaposlitev.

Večja fleksibilnost trga dela v resnici pomeni zniževanje zakonskega varstva pred odpovedjo in dopuščanje številnih različnih oblik zaposlitve. Večinoma gre za prekerne zaposlitve: za določen čas, za krajši delovni čas ali za posredovanje delavcev preko agencij. To so zaposlitve z bistveno nižjo ravnjo varnosti in pravic, kot jo imajo zaposlitve za nedoločen čas.

Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije pri tem opozarja, da je ta prekernost na slovenskem trgu dela že zdaj sistemska, saj je bilo v obdobju med letoma 2007 in 2011 med nekaj več kot milijon razpisanimi prostimi delovnimi mesti več kot 790 tisoč za določen čas. Kako nerealna so pričakovanja, da bi se s povečevanjem fleksibilnosti trga dela izboljšala kvaliteta zaposlitev mladih, kažejo razmere v Nemčiji, pravi Lukič.

Njeno gospodarstvo sicer raste in stopnja brezposelnosti je ena najnižjih v Evropi. Toda za kakšno ceno? Število delnih zaposlitev se je v obdobju od leta 1991 do 2010 povečalo s 4,7 na 9,2 milijona. V istem času se je število zaposlitev s polnim delovnim časom znižalo z 29,2 na 23,7 milijona. Po najnovejših podatkih je 33 odstotkov nemških delavcev zaposlenih na prekernih delovnih mestih, 6,5 milijona (28 odstotkov) pa jih prejema »nizko plačo« (manj kot 10 evrov na uro).

Prav tako ni mogoče dokazati povezave med nižanjem delavskih pravic in povečanjem zaposlovanja. Nasprotno, v študiji Brezposelnost v OECD (2011) avtorja Amable in Mayhew ugotavljata, da je v času krize brezposelnost manj narasla v državah z višjo stopnjo delovnopravnega varstva in tam, kjer je večja pokritost delavcev s kolektivnimi pogodbami. Nižanje ravni varnosti zaposlitve torej ne prinaša več in kvalitetnejših zaposlitev za mlade, temveč pomeni nižanje ravni pravic zaposlenim vseh generacij.