Mnogi sicer nikakor ne morejo razumeti, kaj pritegne milijone ljudi, da čepijo ob cesti dan, dva, nekateri celo po ves teden samo zato, da za nekaj sekund, včasih minuto, le v klancu navzgor morda za pol ure, vidijo mimo drveče kolesarje. Jih vznemirja hrup množice, brnenje helikopterjev v zraku, piš vetra hitre kolone? Je v ozadju zgolj zvedavost, kako se na cesti, včasih široki le dobra dva metra, skupaj znajde dvesto kolesarjev iz 22 ekip z mnogoterimi željami?

Bistvo, izjemnost, fenomen Toura je v preprostih stvareh in nekaj presežkih. Gre za prireditev z izjemno dolgo zgodovino. Razpotegnjena je skozi dolge tri tedne, na skrbno izbrani trasi dramaturško dovršena, zrežirana z vrhuncem proti koncu. Dirka velja za pojem vzdržljivosti. Na njej sodelujejo najboljše ekipe z najboljšimi kolesarji, zmaga velja za najbolj prestižno in zaželeno lovoriko v kolesarstvu. Touru je posledično namenjena izjemno velika medijska pozornost. Zato je skoraj samoumevno, da je francoska pentlja največja vsakoletna kolesarska prireditev, po številnih kriterijih nemara največja vsakoletna športna prireditev sploh. Tour prekašajo le olimpijske igre in svetovno prvenstvo v nogometu.

Ustvarjanje zgodb

V osnovi je tekmovalni sistem preprost, podoben skozi vsa leta in ga lahko razume vsak. Po športni plati so osnovne značilnosti zelo podobne pionirski izvedbi iz daljnega leta 1903, ko so po zamisli Henrija Desgrangea, urednika novega športnega dnevnika L'Auto, v boju za bralce pripravili prvo izvedbo dirke v šestih etapah. Od 1. julija 1903, ko so se kolesarji ob tretji uri in 16 minut popoldne izpred kavarne Reveil-Matin v Parizu zapodili proti 467 kilometrov oddaljenemu Lyonu (Maurice Garin je prispel na cilj okoli devete ure dopoldne naslednjega dne), pa do 19. julija, ko so po dolgi poti iz Nantesa do Pariza (471 kilometrov) z Garinom na čelu kot prvim skupnim zmagovalcem Toura zadnje kroge dirke prevozili v pariškem Parku Princev, so kolesarji prevozili skupaj 2428 kilometrov. V zadnjem obdobju kolesarji počivajo le dva dni v treh tednih, prevoženih kilometrov pa je za tisoč več. Tudi danes zmaga najhitrejši, časi po dnevih pa se seštevajo.

To, da ozadje kolesarske taktike, ki odloča o zmagovalcih in poražencih, v popolnosti razumejo redki, Touru zagotovo ne škodi. Zdi se, da je ravno zapletenost razumevanja taktike tista mističnost, ki vedno vleče in pritegne mnoge. Bolj ko poznamo kolesarje po vseh njihovih značilnostih in vlogah, bolj postaja zanimivo. Tudi zato je Tour medijsko tako zanimiv. Kar so vedeli že njegovi pionirji. Naklada revije L'Auto je v dneh prvega Toura z okoli 25.000 izvodov narasla za petkrat. Danes je dirka povsem podrejena televiziji, še vedno pa ponuja mnogo zgodb, ki so zanimive za vse medije. Nihče ni odrinjen.

Francoski Tour in prve izkušnje s tako dirko so v naslednjih letih pripomogli, da so njegovemu zgledu kmalu sledili tudi drugi. Leta 1909 so izvedli prvi italijanski Giro. S špansko Vuelto, ki pa ima bolj moderne korenine (1935), skupaj tvorijo trojček največjih tritedenskih dirk. Iz Toura se je potem rodila še množica etapnih dirk po vsem svetu, domala vsi organizatorji pa so večino pravil prevzeli od Francozov. Kar se obnese na Touru, je očitno sveto.

Tudi po organizacijski plati je Tour vzor vsem drugim. Vse je premišljeno do zadnjih podrobnosti. Prav to plat dirke najbolj hvalijo vsi, ki so kdaj na njem nastopili. »Zame je Tour kot dirka enak vsem drugim podobnim v letu, razlika je le v tem, da je v Franciji ob cestah milijon ljudi več. In organizacija je 'pošlihtana'. Vedno je tako, kot mora biti,« je to plat dirke s preprostimi besedami opisal Kristijan Koren, Primorec, ki se vozi četrti pariški »paradi šampionov« (zadnja etapa Toura) naproti. In nenazadnje, tudi uradni jezik v cestnem kolesarstvu je francoščina.

Zaključek v Parizu je tako simboličen kot rumena majica. Rumena barva je simbol vodilnega na večini dirk po svetu, a se ni rodila hkrati z dirko. Na prvi dirki se je vodilni ponašal le z zeleno zapestnico, rumeno majico so kolesarji prvič oblekli leta 1919. Potem so organizatorji vedno znova še kaj dodali, si kaj novega izmislili in tako poskrbeli za pozornost javnosti. Zgodbo so vedno znali ustvariti, pa čeprav le s predstavitvijo simboličnih pomenov barv majic, ki so jih nosili kolesarji: rumene, bele, pikčaste, zelene...

Do zadnjih podrobnosti (z)režirano tekmovanje

Slava, zaslužek in posel so bili osnova prvega Toura in enako velja še danes. Dimnikar Maurice Garin, zmagovalec iz leta 1903, je z osvojitvijo lovorike zaslužil toliko kot običajen delavec v šestih letih. Z zaslužkom si je kupil bencinsko črpalko, na kateri je potem delal vse do upokojitve. Zmagovalec letošnjega Toura bo prejel posebno nagrado 450.000 evrov (134 evrov na kilometer!) in seveda nagrade iz ostalih bonusov (etapne uvrstitve, nošenje majic), ki jih bo v skladu s starimi nepisanimi pravili razdelil med pomočnike in spremljevalno osebje. Tudi tu se ni nič spremenilo, saj tudi Garin ni zmagal sam.

Nagrade še zdaleč niso astronomske. Osem tisoč evrov za etapno zmago verjetno ni znesek, ki bi bil posebej mamljiv. Višina nagradnega sklada za zmagovalca Toura dosega le 24 odstotkov nagrade, ki jo prejme zmagovalec prav tako globalne prireditve – Wimbledona, medtem ko skupni nagradni sklad Toura ne presega 20 odstotkov teniškega veledogodka. Ob tem velja omeniti še eno specifiko kolesarskega športa. Kolesarji so kot profesionalci plačani iz ekipnega proračuna. Povprečna letna plača kolesarjev iz ekip World Tour (19 ekip, pogodbeno vezanih do 30 kolesarjev) po objavljeni shemi Mednarodne kolesarske zveze UCI znaša blizu 170.000 evrov, najnižja pa 40.000 evrov. Za nastop na Touru poteka znotraj ekip izjemno huda selekcija. Tour je rezerviran le za najboljše. Vse ekipe se želijo še posebej na Touru predstaviti v najboljši luči, čemur podredijo tudi priprave, izbor kolesarjev in vse spremljajoče promocijske dejavnosti. Kakšen je organizacijski pogon posameznih ekip, ki sodelujejo na dirki, izpričujejo številke. Ob devetih kolesarjih, ki začnejo Tour, je v ekipi Sky, ki jo bogato podpira britanski medijski mogotec Murdoch, še 27 spremljevalcev, njen vozni park šteje 15 vozil (od tovornjaka, avtodoma do avtobusa), ob logistično bolj zapletenih obiskih krajev, kot je bila letos Korzika, ekipi priskoči na pomoč še dodatno osebje. Da nekatere ekipe uporabljajo helikopterje, da tekmovalcem olajšajo potovanje do naslednje etape – vsaj ko gre za najboljše – ni treba posebej omenjati. Lani je Jani Brajkovič kot eden izmed deseterice najboljših doživel privilegij, omogočen s strani organizatorjev, da je tranzitni del med dvema etapama preletel s helikopterjem, a je pozneje potožil, da je v hotel prišel le pet minut pred delom ekipe, ki je potovala po cesti. Letel je namreč skupaj z zmagovalcem Bradom Wigginsom, ta pa je moral med poletom odtočiti in morali so pristati sredi polj.

Tour je fenomen tudi zato, ker v dobi medijske globalizacije nemara več pozornosti kot zmage in porazi dobijo razne druge zgodbe, tudi z negativne plati (padci, goljufije, doping). A spomniti velja, da se je to začelo že na prvem Touru, ko so imeli težave s tistimi, ki so izkoriščali vožnjo v zavetrju avtomobilov. Zakaj je prav kolesarstvo podvrženo športnemu boju na robu fair playa, bi nemara morali odgovoriti kar psihiatri. K tanki črti (ne)športnega boja prispeva tudi šport sam, ki zahteva nenehno iskanje zavetrja na račun klubskih kolegov in tekmecev. Pri čemer afere na drugih dirkah niso nič manj pogoste, le da so na Touru zaradi medijske pozornosti toliko bolj razvpite. Časovni termin udarnih objav o dopingu na Touru nikoli ni bil naključen.

Organizatorji pa so tudi negativno medijsko pozornost znali obrniti v svoj prid. Tour je bil in je nemara še vedno sinonim za doping, kolesarstvo velja v javnosti za najbolj »umazan« šport, Lance Armstrong pa za najbolj kontroverzno figuro svetovnega športa. Pa Tour ni umrl. Nasprotno, zaradi zavednega odnosa organizatorjev je tudi po tej plati oral ledino. Afera Festina 1998 velja za začetek boja čiščenja kolesarstva. Organizatorji niso oklevali, ko so javno »pritisnili« na ekipe in kolesarje, da so predčasno (tudi nedolžni, kot je bil Slovenec Martin Hvastija) odšli domov. Brezkompromisnost na številnih področjih boja proti dopingu je naredila svoje in tudi kolesarstvo in Tour postajata (bolj) čista. A se tudi tu odpira prostor za zaslužek. Britanska stavnica je po superiornih predstavah Chrisa Frooma izkoristila dvome o njegovi čistosti in ponudila stave s kvoto pet funtov in pol za en vložen funt, če bodo pri Britancu v prihodnje ugotovili, da si je pomagal z dopingom. Vsevedi, posebno tisti s spletnih forumov, ki so prepričani, da na Touru nihče ni čist, lahko dobro zaslužijo. Tour torej tudi zaslužek ponuja globalno.

Diktat športni politiki

Tudi ko beseda nanese na celotno organizacijsko shemo, ni naključje, zakaj je Tour največji. Lastnik in organizator, zasebna družba ASO (Amaury Sport Organization), ki je v lasti družine Amaury, ima pod sabo tudi marketing in medije, vključno z največjim športnim dnevnikom L'Equipe. Organizacijski pogon obsega 40 velikih mednarodnih športnih prireditev (Pariški maraton, Pariz-Dakar, Vuelta), ki se vrstijo več kot 220 dni v letu. Med kolesarskimi so pod okrilje vzeli domala četrtino največjih dirk po svetu, poleg francoskega Toura še dirko po Španiji (50-odstotni delež organizacije španske Vuelte), Belgiji, Katarju, Kitajski in Turčiji. Tour je tudi zaradi tovrstnih izkušenj izpiljen do potankosti in skoraj brez konkurence.

Francozi so še posebno močni pri prodajanju znanja s področja organizacije in televizijskih prenosov – ob tem je velja posebej opozoriti, da je tehnologija televizijskih prenosov kolesarskih dirk ena najbolj zahtevnih, če ne najbolj zahtevna, saj mobilnost kolesarske karavane zahteva tudi mobilnost produkcije televizijskega signala. ASO je tako močan, da lahko diktira strategijo kolesarskega športa ne samo v Franciji, pač pa tudi mnogo širše. Dejansko diktirajo politiko športa. Po nekaj burnih letih, ko z Mednarodno kolesarsko zvezo niso našli konsenza glede sistema povabil za sodelujoče ekipe, se je ta v zadnjih letih ustalil. Še vedno pa velja, da imajo ob devetnajstih elitnih ekipah, ki imajo z UPI licenco Pro zagotovljen nastop, pri nadaljnih povabilih prednost manjše francoske ekipe. Odvisnost med sodelovanjem ekip na velikih dirkah in sponzorstvom je sicer specifika cestnega kolesarstva. Povabilo na Tour pomeni obstoj ekipe, zadovoljitev pričakovanj sponzorja in pogosto tudi večletno kontinuiteto dela, zavrnitev povabila pa njen zaton. Takega vpliva na sponzorsko plat športa nima nobena druga dirka. Kolesarstvo je tako ena redkih športnih disciplin, kjer je ogled tekmovanja zastonj, saj vse bazira na sponzorjih.

Ni nepomembno, da mnogi gledalci televizijskih prenosov dirke gledajo le sliko pokrajine, opazujejo njeno lepoto. Kolesarsko taktiko in sistem dirkanja tako in tako mnogi osvojijo šele po letih spremljanja tega športa. Slika s kolesarskih dirk velja za najboljšo reklamo s področja turizma, in tudi tukaj Tour nima konkurence. Zelo pomembno je, da dirko vedno izvedejo v času počitnic. Že zaradi termina, ki sega v čas julija, veličina Toura ne bo nikoli ogrožena. Termin imajo Francozi zabetonirano rezerviran še za naslednjih sto let. Ogrozi jih lahko le zamenjava letnih časov ali desetletje slabega vremena. »Tour je čista sreča za Francoze,« je znamenita izjava nekdanjega predsednika Chiraca.

Ob oceni zahtevnosti organizacijske plati dirke je treba upoštevati, da se karavana seli iz dneva v dan, tri tedne. A nič ni prepuščeno naključju. Šov traja vse leto. Že jeseni se začnejo ugibanja o poteku trase, sledi uradna predstavitev trase. Začetek selijo tudi v druge države, od Danske pa tja do Irske. Letos je posebna italijanska delegacija izrazila namero, da start Toura pripelje v našo soseščino, v Furlanijo-Julijsko krajino, osredotočili pa so se na Benetke. Posel je gostovanje etape, tako starta kot cilja. Posel je okoli najbolj zanimivih turističnih točk, kot so prelazi, mesta, muzeji, gradovi.

Ko gre za kolesarje, tudi ni dvoma. »Tour je zame najlepša dirka. Je dirka vseh dirk,« so bile besede Boruta Božiča, edinega Slovenca, ki ve, kako je zmagati vsaj enkrat na tritedenski dirki. Idrijec je zmagal na španski Vuelti. In ker podobno skoraj zagotovo ponovi vsak udeleženec, ki je imel čast nastopiti (8339 jih je doslej vsaj enkrat končalo dirko) na najbolj ugledni, najbolj medijsko in z navijači v živo spremljani, najbogatejši, najbolj selektivni ali preprosto največji kolesarski dirki na svetu, gre to od ust do ust. In Tour s tem le še potrjuje svojo veljavo.