Najlepši primer je razvoj odnosov med Slovenijo in Hrvaško. Najustreznejši kraj za razmislek o tej žalostni epizodi nacionalnega življenja pa most, ki kontinent povezuje z otokom Krkom. Prelepa betonska konstrukcija z dvema lokoma je eden najbolj elegantnih spomenikov gradbeništva sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ko je bil leta 1980 dograjen, so ga poimenovali Titov most, kot je bila takrat navada. Potem so tablo sneli, kot se rado zgodi tablam, ki si jih politiki postavljajo še za svojega življenja. Zdaj je brez imena. Potniki iz Slovenije se tudi vozijo mimo, kot da se nikoli ni nič zgodilo. Pa je ta most strašen spomenik velike krivice, ki se je zgodila in se še vedno godi Slovencem.
Zdaj ko je Hrvaška vstopila v EU, se zdi, kot da so odnosi med sosednjima državama normalni. V hipu se je pozabilo na spore, ki so dvajset let določali regionalno zgodovino. Piranski zaliv? Ma daj. Morda je bila Savudrija v trinajstem stoletju res katastrsko vpisana v zemljiške knjige piranske občine, ampak takrat so Slovenci in Hrvati skupaj veslali na beneških galejah. Niti v Savudriji niti v Piranu ni bilo niti Slovenca niti Hrvata, ampak neki čisto drugi ljudje, ki so potem izumrli. Ljubljanska banka in neporavnani dolgovi? Ob globalni kriminalizaciji finančnega kapitala je to zgolj drobna epizoda v veliki bančni goljufiji preloma tisočletij. Pozabimo. Meja na kopnem? Kdo se še sploh ve, da je tam kdaj bila meja? HotIza je popularna samo še kot ime plesnega kluba za odrasle. Bilo je še nekaj na Dragonji, pa se nihče več ne spomni, kaj da je bilo.
Pa je bilo še pred petimi leti treba samo omeniti eno od teh malenkosti in dva naroda sta skočila v zrak. Na eni strani se je mobiliziralo posebne policijske enote, na drugi pa interventno posadko gasilcev z velikim rdečim avtomobilom. Zasegalo se je vohunske kombije, stari gospodje so vstajali s stolov in žugali, grozilo se je s cestnimi zaporami na poti v Evropo, razpisali so se vsenarodni referendumi. Zdaj pa se isti ljudje mirno vozijo čez most na Krk, kot da bi bil edini slovenski nacionalni interes tri tedne počitnic na hrvaškem morju.
Uplahnitev strasti ne sme vzbujati začudenja. Nesporazumi okrog meje med državama so bili zgolj krinka za zamolčan prepad med političnima kulturama obeh narodov, ki je nepremostljiv, ker sega v jedro njunih identitet.
Začelo se je nedolžno. V Kobdilju rojeni in Štanjelu krščeni slovenski teolog Anton Mahnič je konec devetnajstega stoletja v Gorici razdelil slovenske duhove. Napačno je misliti, da je razcep na leve in desne, klerikalce in liberalce, partizane in domobrance in kar je še modnih delitev, rezultat druge svetovne vojne. Ta delitev je bila utrjena, še preden se je začela prva svetovna vojna, njen avtor pa je Anton Mahnič. Pred njegovim nastopom so seveda liberalci in klerikalci že obstajali, vendar so skupaj objavljali v časopisih. Edinost je bil eden od njih. Mahnič, ki je bil po svoji orientaciji fanatičen fundamentalist, je temu ostro nasprotoval. Katoliško vero je razumel kot politično ideologijo in jo apliciral tako kot Muslimanski brati v Egiptu islam. Ali vse ali nič. Klerikalcem je strogo prepovedal nastopanje skupaj z liberalci in ustanovil svoj časopis Rimski katolik. Z njim je šel na pohod za razdelitev slovenskega naroda in v njem uničil Simona Gregorčiča, Ivana Tavčarja, Frana Levstika in vse, kar je v slovenščini dišalo po liberalizmu. Na križ je pribil tudi Josipa Jurčiča. Vse, od politične ureditve države do njene ekonomije in kulture, bi v njegovem načrtu moralo biti podrejeno katoliški cerkvi in sinhronizirano z Vatikanom. Od njega naprej ni več nobenega dialoga med klerikalci in liberalci. Anton Mahnič je ustanovitelj moderne Slovenije. Tudi komunisti so se v svoji politični praksi zgledovali po njem.
Zakaj pa potem nima velikega trga v prestolnici in tridesetmetrskega spomenika v Novi Gorici? Zato, ker je kot velik slovenski nacionalist poleti leta 1896 odšel za škofa na Krk. Tam je, tako kot vsi Slovenci na Jadranu, v hipu postal hrvaški nacionalist in narodni buditelj. Potem ko je razdelil duhove na Slovenskem, je kot svoje naslednje poslanstvo vzel združitev hrvaškega naroda pod zastavo katoliške cerkve. Ustanovil je tudi hrvaški narod in se kot hrvaški nacionalist po prvi svetovni vojni uprl italijanskim oblastem, ki so si prisvojile Istro. Zaradi tega so ga Italijani konfinirali in šele na smrt bolnega vrnili v Zagreb, kjer je leta 1920 umrl kot eden največjih Hrvatov vseh časov. Zato so ga tudi Vatikanu predlagali kot kandidata za svetniški sij. Z malo sreče in nekaj čudeži bo ta na Goriškem posvečeni politični oče slovenskega naroda končal kariero kot svetnik na hrvaškem nebu. Če obstaja evropski zakon, ki pred Hrvati ščiti kranjske klobase in teran, bi moral obstajati tudi zakon, ki ščiti kraške svetnike. Na vojno smo šli že za manjše reči.
