Rektorat pojasnjuje, da kršitve, ki jih sicer argumentirano pripisujem rektorjevi avtokraciji, pomenijo zgolj rektorjevo zavzemanje za odpravo anomalij in privilegijev. Na kakšen način naj bi izvajal ta dobra dela, ni navedeno. Res pa je, da je odstavljeni direktor ZRS zlasti prek mednarodnih razpisov tej članici zagotovil veliko sredstev, pa tudi to, da je rektor programska sredstva na tej članici brez soglasja in vednosti vodij programov in znanstvenega sveta prenesel na inštitut, ki ga je poimenoval po svojem bratu. Sama nisem bila del prejšnjega vodstva, niti nisem univerze nikoli izrabila za osebne koristi in privilegije, kot je sugerirano med vrsticami, da obračunavanje z menoj sodi v program diskontinuitete s škodljivimi praksami posameznikov. Zato ne razumem, v kakšnem smislu naj bi prekinitev sodelovanja z menoj pomenila odpravo kakšne anomalije, ki naj bi jo z »legitimno pravico« izvrševal rektor, za kar si očitno dovoljuje uporabo vsakršnih sredstev.

Rektorat lažno navaja, da sem bila sama med tožniki v sporu zaradi prvega postopka volitev za dekana humanistične fakultete, saj to ne drži. Nadalje zavestno zavaja s tem, ko trdi, da je rektorjevo delovanje pravilno, da so bili vsi postopki zakoniti, kar naj bi dokazovale ugotovitve sodišča. V zvezi z drugim postopkom volitev za dekana, v katerem me je rektor s spremembo pravil med postopkom volitev eliminiral kot kandidatko, ni potekal noben sodni spor. V zvezi z zakonitostjo postopkov pa rektorat ne pove, da so dejansko še skoraj vsi postopki v teku, pri čemer je res ravno nasprotno, kot navaja, namreč, dosedanje sodbe na prvi stopnji so ugotovile rektorjevo nezakonito delovanje. Tako je sodišče ugotovilo nezakonitost moje pogodbe o zaposlitvi, kot je ugotovilo nezakonitost imenovanja dr. Drevenška na mesto v.d. dekana, nadalje ni ugotovilo zakonite podlage za rektorjevo odstavitev dekanje, prav tako ni ugotovilo, da bi se odstavljeni direktor ZRS okoriščal z javnimi sredstvi, kot ga je ravno s to etiketo rektor javno grdo oblatil, potem pa nikoli opral. Očitno je, da je vztrajanje pri teh sporih, ki se evidentno tičejo rektorjevega nezakonitega delovanja in ki si jih rektor privošči z davkoplačevalskim denarjem, le del sistematičnega trpinčenja posameznikov, ki smo se upali zoperstaviti njegovi volji. Ne drži, da se je rektor »moral« braniti in angažirati »primerno strokovno pravno pomoč«. V tej zvezi je v dopisu rektorata še nekaj laži v zvezi z mojim primerom. Zapisano je, da bi bilo pričakovati, da bi nejasnosti glede svoje zaposlitve skušala razrešiti sporazumno in v dialogu pred vložitvijo tožbe, česar naj ne bi storila, nadalje, da mi je bila pogodba vročena pravočasno, in celo, da sem bila v tej zvezi povabljena na razgovor k rektorju, a se na vabilo in poziv nisem odzvala. Resnica je, da sem 5. oktobra rektorja pozvala k ureditvi zadeve, vendar se nikoli ni niti odzval, zato mi ni preostalo drugega, kot da svoje pravice sodno zaščitim. Očitno se je raje odločil za sodni spor. Ni res, da sem prejela njegovo vabilo ali poziv v tej zvezi, kot tudi zato ne more biti res, da se nisem odzvala. Nadalje ni res, da sem pogodbo prejela pravočasno – nepravočasnost pogodbe je bila zgolj ena od nepravilnosti, ki jo je ugotovilo tudi sodišče. Kljub temu vse do danes rektor še ni vzpostavil zakonitega stanja v tej zadevi.

V zvezi z avtonomijo univerze svoje razprave ne bi obnavljala ali razlagala.

DR. POLONA TRATNIK